Dr. Matej Tušak: “Ibrahimović je športna zvezda, Pogačar in Roglič pa sta športna asa” (1. del)

Foto: Klemen Lajevec

Dr. Matej Tušak je športni psiholog, ki je v svoji dolgoletni karieri k vrhunskim uspehom pomagal številnim slovenskim športnikom tako v individualnih kot tudi v ekipnih športih. Sodeloval je z večino dobitnikov olimpijskih medalj.

Na Fakulteti za šport in Filozofski fakulteti predava psihologijo športa, ob tem pa sodeluje tudi s številnimi tujimi univerzami. Aktiven je pri mnogih projektih, povezanih s športno psihologijo, v zadnjem času pa svetuje tudi podjetnikom.

Povod za intervju z dr. Tuškom je bila Dirka po Franciji. V prvem delu intervjuja smo se zato posvetili aktualnemu dogajanju na dirki in fenomenu slovenskega profesionalnega kolesarstva. Govorili pa smo tudi o psihologiji vrhunskih športnikov, razliki med športnimi asi in zvezdami ter o razlogih, zakaj je maloštevilna Slovenija športna velesila.

Začnimo pri Dirki po Franciji. Strokovni komentator Martin Hvastija je pred začetkom dejal, da lahko Slovenca ustavi samo atomska bomba ali pa covid. Roglič je imel spet smolo, izkazalo pa se je tudi, da je Pogačar samo človek. Kako komentirate dosedanji potek dirke?

Tour je tako dolgotrajna dirka, da je lahko en neuspešen dan usoden. Do tega lahko pride zaradi spleta okoliščin, recimo zaradi slabega počutja ali pa premalo zaužite hrane. Kar je letos zares presenetljivo, je izvrstna forma Jonasa Vingegaarda. Pripravljen je veliko bolje, kot bi si mislili. To je verjetno tudi razlog, da je bil ob Rogliču v moštvu Jumbo Visma tudi on postavljen za kapetana.

Kot navijači si seveda želimo Rogličevih in Pogačarjevih uspehov. Pričakovati, da bosta v mali Sloveniji zrasla dva takšna šampiona, drugje na svetu pa noben, pa je nezrelo. Povsod se ukvarjajo s kolesarstvom, zato je logično, da se v nekem trenutku najdejo kolesarski šampioni tudi drugje. Če imaš ob tem še dobro ekipo …

Jumbo Visma na čelu z Rogličem je na 11. etapi demonstrirala, kako pomembna je ekipa. Zdi se, da so z dobro taktiko utrudili Pogačarja.

Seveda. V kolesarstvu se ne moreš zanašati na to, da bo posameznik tako močan, da mu celotna ekipa, ki mu stoji nasproti, ne bo prišla do živega. Jumbo Visma je imela na začetku precej težav, velikokrat so udarili mimo, včasih pa jim seveda kaj tudi uspe. Morda so o pomenu ekipe v Pogačarjevi ekipi premalo razmišljali. Ali pa bodo morali izgraditi še močnejšo, če bodo želeli zmagati.

Seveda pa je še vse mogoče, razplet je nemogoče napovedati. Ravno včeraj (v torek, op. p.) je ubežniku, ki bi se sicer boril za etapno zmago, v ovinku spodrsnilo, zaradi česar je na koncu močno zaostal. Sploh ni naredil napake, enostavno ga je odneslo. Če se to zgodi na mestu, ko ob sebi nimaš pomoči, je lahko usodno.

Za Rogliča bo osvojitev Toura iz leta v leto težja, med drugim tudi zato, ker bo Pogačar iz leta v leto boljši. Večina Slovencev si je zato tudi letos bolj želela uspeha Rogliča …

Roglič je z vidika osebnostnih lastnosti in načina komuniciranja vzornik, ki si ga lahko vsak samo želi. Zato je tudi dobil tako veliko podporo Slovencev. Ni več tako mlad, zato rešuje nekatere stvari s pametjo, izkušnjami. Pri Pogačarju se vidi, da je mlajši. Včasih se zdi, da se malo zaletava, osvojiti želi vsako etapo. Morda je bilo pri njemu krivo tudi to, da v prvem tednu dirke ni dovolj varčeval z močmi. Vsak napad namreč pusti svoj davek.

To je pač razlika med mladimi in starejšimi, z leti in izkušnjami bo to gotovo odpravil. Do sedaj je bil očitno tako močan, da mu o stvareh, ki se morda zdijo malenkostne, ni bilo treba razmišljati.

V kolesarstvu se delajo zavezništva, zato moraš komu tudi kaj prepustiti, da ti on kdaj drugič vrne uslugo. Če ga vsakič premagaš, gotovo ne boš dobil pomoči, ki jo potrebuješ. To so morda stvari, ki jih mora Pogačar še pridobiti. Zdaj je njegova naloga, da je vsak dan 100-odstoten in da išče morebitno Vingegaardovo napako. Če te napake pač ne bo, si ne bo mogel ničesar očitati.

Foto: Klemen Lajevec

Vsak gledalec se zaveda fizičnega napora tekmovalcev, je pa ob tem psihološki napor enako pomemben. Zanimiva je izjava bivšega kolesarja Tadeja Valjavca, ki je dejal, da si je včasih celo etapo, ovinek za ovinkom, ponavljal: »Še tale ovinek in konec«.

Tadej Valjavec je bil eden mojih prvih kolesarjev, s katerimi sem delal. Tudi z Rogličem sem sicer delal, ampak ko je bil še skakalec.

Vzdržljivostne panoge, s tem pa tudi kolesarstvo, so zelo specifične, saj lahko samo v teh panogah zunanja motivacija pomaga. Zaradi zunanje motivacije zmoreš več, pa naj bo to želja po uspehu, zmagi ali zaslužku. Pri večini ostalih športov je ravno obratno: ko vključiš zunanjo motivacijo, porušiš rezultate. Ko se začnejo recimo pri nogometu igralci grebsti, kdo bo dosegel gol, skupinski duh razpade. Kolesarstvo je v tem smislu specifično.

Če se Pogačar ne bi boril za skupno zmago, bi po krizi, v kateri se je znašel v 11. etapi, zaostal na kocu za več kot deset minut. Tako pa je s pomočjo motivacije izgube zamejil. Hkrati je seveda Vingegaard takrat prvič začutil, da je zmaga na Touru dosegljiva, zato je bil toliko močnejši. Dokler si v igri za zmago oziroma za prva tri mesta, zmoreš bistveno več kot ostali.

Tadej Pogačar na letošnji dirki po Franciji (foto: profimedia.si)

To je tudi razlog, da so tisti, ki so pri vrhu v skupni razvrstitvi, pri vrhu na čisto vsaki etapi. Njihova motivacija je tako enormna, da so sposobni poganjati, tudi ko telo že omaga.

Dobra vzporednica je smučar Marcel Hirscher. V zadnji sezoni je zmagal praktično vsako tekmo. Če se mu je vožnja ponesrečila, je bil vseeno drugi. Od trenutka, ko je bilo jasno, da je veliki kristalni globus njegov (šest ali sedem tekem ped koncem), pa ni mogel višje od petega mesta. Zakaj? Zastavljeni cilj, zmago v svetovnem pokalu, je dosegel. Seveda je želel še naprej zmagovati, a ni več šlo.

Če se Pogačar ne bi boril za skupno zmago, bi po krizi, v kateri se je znašel v 11. etapi, zaostal na koncu za več kot deset minut. Tako pa je s pomočjo motivacije izgube zamejil.

Zasledil sem vaše razlikovanje med športnimi asi in športnimi zvezdami. Bi prosim pojasnili?

Pogačar in Roglič sta prav gotovo športna asa. Ob tem ne smemo pozabiti na Mateja Mohoriča. To so delavni in skromni fantje, ki se ne obnašajo zvezdniško. Veseli smo lahko, da imajo otroci takšne vzornike.

Športne zvezde so po drugi strani športniki z nadpovprečnimi sposobnostmi, ki pa se začnejo kaj hitro obnašati zvezdniško – zvezdniško v negativnem smislu. Ne moreš biti prepričan, da se boš lahko vedno zanesel nanje. Športna zvezda je recimo švedski nogometaš Zlatan Ibrahimović.

Na letošnjem Touru je Roglič verjetno že kaj hitro po padcu ugotovil, da je zmaga izgubljena. Kljub temu je vztrajal, dokler je lahko, saj se mu je zdelo prav, da pomaga ekipi. Šele v trenutku, ko je Vingegaard zanesljivo prevzel prvo mesto, je začel razmišljati o odstopu in o letošnji Vuelti, za katero se mora pozdraviti. Ni odnehal, vse dokler ni čutil, da je njegova naloga opravljena.

Dober pokazatelj je že stisk roke po tekmi, česar bi moral biti sposoben vsak športnik. Roglič gre pogosto celo tako daleč, da on čestita premaganemu tekmecu in ne obratno.

Upam, da ne govorim preveč o Rogliču. Res ne bi rad delal krivice Pogačarju, saj je prav tako izjemno pozitiven športnik v vseh pogledih. Kot ste že sami rekli, je glavni razlog, da bi Slovenci zmago bolj privoščili Rogliču, ta, da bo Roglič vse težje zmagoval, Pogačar pa ima v žepu že dva Toura in še vsaj deset let pred seboj.

Seveda se bodo v kolesarstvu vseskozi dogajali padci. Da pa se kolesarji zaletavajo v gledalce in ostale ovire na cesti, je zame nesprejemljivo.

Lahko za športnika neosvojitev največjega tekmovanja, sploh če je bil temu zelo blizu, pomeni, da gleda kasneje v življenju na svojo športno pot s slabimi občutki? Pa čeprav je imel sicer blestečo kariero …

Takih je ogromno, redki so osvojili vse. Eden od njih je že omenjeni Marcel Hirscher. Primož ima eno zelo dobro lastnost: zna se pobrati. Če Toura ne bo osvojil, bo ostal občutek grenkobe, seveda. Ampak on bo znal živeti naprej. Prepričan pa sem, da bo še poskušal.

Kar zamerim mednarodni kolesarski zvezi, je to, da želijo – podobno kot pri smuku v Kitzbühelu – vsako leto narediti dirko čim bolj spektakularno. Najbolj spektakularna pa je seveda tedaj, ko se jih največ polomi. To ni fair play.

Seveda se bodo v kolesarstvu vseskozi dogajali padci. Da pa se kolesarji zaletavajo v gledalce in ostale ovire na cesti, je zame nesprejemljivo. Roglič je recimo padel, ker se je bala sena, ki naj je bila namenjena varovanju, znašla sredi ceste. Nesprejemljivo je, da mednarodna kolesarska zveza dopušča, da takšne reči oblikujejo končni rezultat. Na tem področju bo treba narediti velik korak naprej.

Foto: Klemen Lajevec

Glede psihične priprave mi je bilo zelo zanimivo, kar ste nekje povedali, in sicer da je kanuist Andraž Vehovar pri osvojitvi olimpijskega srebra v Atlanti leta 1996 finalno vožnjo odpeljal pod hipnozo.

To ni neobičajno. Roglič je na olimpijskih igrah, ko je osvojil zlato medaljo, peljal v stanju, ki je zelo podobno stanju hipnoze. Če se spomnite: ko je že prešel ciljno črto, je še vedno poganjal. Iz tega stanja ga je spravil šele Tom Dumoulin, ki mu je prišel čestitat. Šele takrat je začel dojemati situacijo.

Športniki pravijo takemu stanju in the zone, v psihologiji pa to imenujemo ideal performance state. Padeš v stanje, ko okolico izklopiš. Tako močno si fokusiran, da vidiš samo tisto, kar je direktno pred teboj. Psihologi stremimo k temu, da bi športnika pripravili, da bi se čim bolj približal temu stanju.

Bistvo hipnotičnih stanj je, da je fokus izjemno ozek. Pri kajaku in kolesarstvu to gre, pri kakšnem nogometu pa mora biti fokus malo širši, zato do stanja hipnoze ne more priti. Vseeno pa je potrebna osredotočenost na tukaj in zdaj – misli ne smejo tavati v preteklost ali prihodnost.

Mitja Petkovšek, štirikratni evropski in dvakratni svetovni prvak na bradlji, bi v drugih državah obveljal za škart robo. Že pri petnajstih letih bi ga odpikali, saj je bil nagnjen k poškodbam.

Imate kakšno posebno teorijo za to, da majhna Slovenija tako briljira v športih? Nemčija, denimo, ima 40-krat več prebivalcev, pa nas gleda v hrbet skoraj povsod, razen v nogometu.

O tem sem veliko pisal. Več je razlogov. Pri nas je sistem podpore športu dober. Precej boljši kot v večini drugih držav, pa čeprav naši športniki velikokrat jamrajo, da je težko … – drugje je še težje. Ena redkih dobrih stvari, ki jih socializem prinesel oziroma pustil, je odnos do športa. Šport je bil prioriteta, saj se je skozi njega socialistični sistem promoviral.

Moja bratranca sta v mladih letih igrala hokej v Los Angelesu, za kar sta morala plačevati 1000 dolarjev vadnine mesečno. V Sloveniji je vadnina običajno 30, 40 evrov ali pa je sploh ni. Pri tistih športih, kjer so stroški tudi pri nas visoki, recimo v tenisu, pa nismo dobri.

Torej, prvi razlog, da smo svetovna velesila, je ta, da sta organizacijska in strokovna podpora pri nas dobri. Smo ena redkih držav, ki ima zakon o športu. Kdor želi delati v športu, mora iti skozi izobraževanje; trenerji so fakultetno izobraženi. Italijani recimo do pred petnajstih let sploh niso imeli fakultete za šport, zato so hodili študirati k nam. Da ne govorim o sistemih zgodnjega odkrivanja talentov …

Drugič, če rabi v Sloveniji športnik pomoč, pride brez večjih težav do strokovnjaka. Iz prve roke vem, da ima lahko vrhunski ameriški psiholog v celem življenju opravka z enim ali dvema olimpijcema. Za razliko od tega sem jaz delal skoraj z vsemi slovenskimi olimpijci, ki so osvojili medaljo. Če je v državi samo en center, pridejo pač vsi k tebi. Ko delaš s 30 nosilci medalj, je jasno, da se nekaj naučiš. Pa ne govorim samo o športni psihologiji, tako je tudi na drugih področjih.

Tretjič, Slovenija je tako majhna, da selekcija praktično ne deluje. Recimo: delali smo raziskavo, kaj vpliva na uspeh pri plavalcih. Če smo imeli generacijo, ko je bilo tekmovalcev dvakrat več, jih je pač dvakrat več odpadlo, na koncu pa si ostal z enakim številom vrhunskih. Ko je nabor manjši, narediš nekaj pač iz tistih, ki jih imaš, pa čeprav imajo polno hib.

Mitja Petkovšek, štirikratni evropski in dvakratni svetovni prvak na bradlji, bi v drugih državah obveljal za škart robo. Že pri petnajstih letih bi ga odpikali, saj je bil nagnjen k poškodbam. Imel je vse, kar si lahko pri športniku želiš:  bil je priden, discipliniran, odgovoren … samo poškodoval se je hitro. Za bradljo se ni odločil, ker bi bilo to njegovo najljubše orodje, ampak ker je na njej lahko delal največ časa brez poškodbe. No, potem ko je vse osvojil, je seveda postalo tudi najljubše (smeh, op. p.). V kakšni drugi državi, recimo Rusiji, se ne bi ukvarjali z njim, saj bi bilo ob njem še 50 drugih, ki nimajo težav s poškodbami. Pri nas pa je bil edini poleg Aljaža Pegana.

Trenerji in vsi, ki delajo v  športu, se pri nas bistveno bolj potrudijo. Zakaj? Ker ni veliko talentiranih. Ko naletiš na enega talentiranega, se mu posvetiš toliko bolj, pa čeprav ima številne hibe … Veliko jih ne zdrži pritiska pred tekmovanjem. Petkovšek je bil že eden takih. Dva dneva pred tekmo mu je moč trupa upadla za 40 odstotkov, povrnila pa se mu je dva dni po tekmi. Podobna primera sta bila Primož Peterka in Andraž Vehovar.

Podobno kot pri športu je tudi v podjetništvu. Slovenki podjetniki ne morejo po kvantiteti tekmovati s Kitajci, lahko pa se bolj potrudimo.

V drugem del pogovora nam je dr. Matej Tušak razložil, kako je prišlo v Sloveniji do preskoka v miselnosti in s tem do zlatih odličij na olimpijskih igrah. Govorili pa smo tudi o rekreativnem športu, ki pogosto sledi vrhunskim športnim uspehom, razvajenosti prihajajočih generacij, vplivu koronakrize na mlade in o škodljivosti elektronskih motil.

3 komentarji

Komentiraj