Dr. Alja Brglez: V sorazmerno mirnem času zapravljamo priložnosti. Prihaja pa čas, ki morda ne bo bolj prijazen od sedanjega

Alja Brglez je zgodovinarka, publicistka in strokovnjakinja za odnose z javnostjo. Ima znanstveni doktorat iz historične antropologije, magisterij iz zgodovine in magisterij iz poslovnega upravljanja (MBA). V zadnjem času jo v javnosti vidimo predvsem kot soustanoviteljico Platforme sodelovanja dr. Anžeta Logarja. Pred tem pa je bila vodja urada za informiranje in vodja kabineta premierja Janeza Drnovška. Leta 2004 se je potegovala za mesto evropske poslanke, zadnjih deset let pa bila vodja kabineta predsednika republike Boruta Pahorja. Trenutno je njegova svetovalka v pisarni bivšega predsednika.

Za nami je nekaj pestrih tednov na slovenskem političnem parketu. Kako vidite politično situacijo v Sloveniji, še posebej dogajanje v zadnjih tednih?

Slovenci smo se že kar navadili na socialne eksperimente in ne morem se znebiti vtisa, da se tudi tokrat dogaja nekaj takega. Pravih razlogov ali zakonitosti, da se zdaj dogaja, tako kot se, namreč ni. Imamo vlado, ki je bila izvoljena popolnoma legalno, legitimno in po vseh demokratičnih postulatih ter je dobila ogromno večino.

Prav tako ne živimo v nekih posebnih okoliščinah. Ni epidemije, ni posebnih razmer. V resnici ni nobenih razlogov, da bi se pogovarjali na način, kot da smo v neki krizi. Pa vendar ugotavljamo, da smo v nekakšni politični ali vladni krizi.

Vlada sicer še vedno ima vso moč v svojih rokah in edini odgovor, ki ga lahko dam na vaše vprašanje, je, da sem žalostna, da se ta moč ne kaže v reformah in v tem, da bi vsem nam šlo bolje. Vlado namreč izvolimo, da bi delala v naše dobro. Vsak volivec bi to moral imeti pred očmi.

Trenutek, v katerem smo se znašli, je res nenavaden. Že dolgo spremljam politiko, vsake toliko tudi zelo od blizu, pa sem vendarle presenečena, ker se mi zdi, da za stanje, v katerem smo se znašli, ni razlogov.

Glede na večino, ki jo ima koalicija v parlamentu, ste od vlade pričakovali več. Pred volitvami vas je torej prepričala s svojim nastopom. Kdaj se je pojavilo to razočaranje, ki ga razbiram iz prejšnjega odgovora?

Razočaranje je odvisno od pričakovanj, imate prav. Moja pričakovanja niso bila utemeljena na programskih točkah, ki bi jih zdaj lahko pričakovala videti v delovanju vlade. Nenazadnje v kampanji ni bilo veliko slišati o tem, za kaj naj bi se sploh zavzemala. Moja pričakovanja so bila osnovana na tem, da je bilo videti, da bo imela vlada precej lahko delo.

Predsednik vlade je v kampanji veliko govoril o zdravstveni reformi in vemo, da je na tem področju treba narediti marsikaj. Vemo, kje so problemi in tudi, kje so rešitve. Vseeno je, ali se temu reče zdravstvena reforma, zamenjava direktorjev v zdravstvenem sistemu ali jasna razmejitev med javnim in zasebnim – da se bo tega premišljeno lotil, sem pričakovala od predsednika vlade.

Kaj dosti drugega v kampanji nismo niti slišali. Nato smo lahko poslušali o menedžerskih metodah, ki jih namerava dr. Golob vnašati v delovanje javne uprave. Veliko je bilo nekih obetavnih zamisli, do katerih lahko kdo seveda pristopi s skepso. Sama nisem naklonjena vnaprejšnjemu nezaupanju in pesimizmu in sem pričakovala uspešno vlado za daljše časovno obdobje s trdno večino in varno koalicijo, saj ni tako zelo raznorodna. Upala sem tudi, da bo končno prišel čas, ko bomo lahko vsi v državi zadovoljni s kakšno rešitvijo. In tukaj sem razočarana.

Robert Golob je bil sekretar za energetiko že v času vlade Janeza Drnovška, ko ste vodili urad vlade za informiranje, nekaj časa celo vodja Drnovškovega kabineta. Je bil takrat bistveno drugačen, kot ga poznamo danes?

Takrat sem spoznala Roberta Goloba kot enega štirih sekretarjev pri gospodarski ministrici dr. Tei Petrin. Ona se mi je vtisnila v spomin kot ministrica, ki je bila pripravljena tvegati s kakšnimi bolj drznimi rešitvami. Presenetila je že s tem, da je imela štiri državne sekretarje in vsi so bili mladi. Eden od teh je bil dr. Golob, zadolžen za področje energetike.

Zdelo se mi je, da se absolutno spozna na svoje področje, da se nanj tudi zelo osredotoča in se ne vtika v druga področja. Vedno se je zdel prepričljiv in kljub svoji mladosti je nastopal kot avtoriteta, ki so mu jo drugi tudi priznavali. Na tistega dr. Goloba imam dober spomin. Takrat sem ga videla kot sposobnega, razgledanega, izobraženega in pogumnega urejevalca energetike. Morda sem tudi zato od zdajšnje vlade pričakovala več.

Tudi v zadnjih letih sem ga poznala kot predanega, inteligentnega in razgledanega človeka, iskreno zaskrbljenega za podnebno prihodnost. Predsednik Pahor ga je nekajkrat povabil na posvete na temo trajnostnega razvoja in okoljske politike in tudi tam sem začutila njegovo osebno strast, s katero se poln energije loteva stvari.

Kje menite, da se je izgubila ta energija, inteligenca, zavzetost? Se je znašel na preširokem področju?

Mislim, da ni tako, da te lastnosti kar izginejo. Verjetno se, kot vsakdo, na kakšnem področju počuti bolj suvereno, na kakšnem pa malo manj. In delo predsednika vlade zagotovo ni fokusiranje na ozek delokrog.

Za dr. Drnovška se je vedno reklo, da ima ozek fokus, ki vključuje običajno tri stvari, na katerih je delal, ostalo pa da prepušča drugim. A v njegovih časih so bile te tri stvari tako vseobsegajoče, da je bilo brez veze govoriti o kakšnem drugem fokusu. Govorim o vstopu v Evropsko unijo, Zvezo NATO in da se kot majhna država resnično fiskalno in finančno osamosvojimo in utrdimo.

Morda je Drnovšek kakšno področje zanemarjal, se je pa potrudil tudi za tista področja dobiti ministre, ki jim je zaupal in zato prepuščal večjo svobodo in samostojnost. To je umetnost vladanja.

Morda je zato kakšno področje zanemarjal, se je pa potrudil tudi za tista področja dobiti ministre, ki jim je zaupal in zato prepuščal večjo svobodo in samostojnost. To je umetnost vladanja. Pa Drnovšek ni imel lahkih koalicij, kar pomeni že v samem začetku veliko usklajevanja, poslušanja in prilagajanja. Morda je prav to tudi omogočilo, da so bili zakonski predlogi, ki so prišli skozi vladno proceduro, veliko bolje pripravljeni, ko smo jih poslali v parlament. Vsak predlog je moral prestati bistveno težji test različnih pogledov in nestrinjanj. V Drnovškovi vladi smo prvič sploh imeli podpredsednika vlade – zdaj je to običajno in jih je tudi po več. Takrat je bil to Marjan Podobnik v imenu koalicijskega partnerja in si je kot podpredsednik oblikoval svoj kabinet, kar je pomenilo, da sta vsak zakonski predlog pregledala dva nabora strokovnjakov, svetovalcev. Morda je bilo to bolj zamudno, ampak na koncu so prišli ven boljši predlogi. Čeprav je bilo usklajevanje veliko težje, se je bilo vredno potruditi. 

Koalicija, ki jo imamo danes, pa res nima že v zibelko položenih silnic, ki bi jo vlekle narazen, zato sem res pričakovala mirna štiri leta.

Kljub temu ali pa prav zato zdaj spremljamo že po več afer na teden. Je bilo v času Drnovška podobno?

Afere so bile vedno, že v rimski dobi, pri Feničanih in starih Grkih. In bile so tudi v prvih letih naše samostojne države. Spomnim se, da je zaradi nekega kredita odstopil pravosodni minister Kozinc. Danes verjetno to sploh ne bi bila afera, kaj šele, da bi kdo odstopil, ampak takrat so bili standardi drugačni – zdi se mi, da danes zaradi afer, ki lahko mečejo slabo luč na moralni lik, ljudje niso več pripravljeni odstopiti. Ker nobena afera ne traja dolgo. Dva ali trije slabi dnevi, kakšna neprijetna novinarska konferenca, kakšno neprijetno vprašanje in zadeva mine. Odstopi, ko se zgodijo, so verjetneje posledica neke širše slike kot pa osebne integritete.

S to širšo sliko mislite kakšne zakulisne pritiske?

Verjetno. Čeprav tudi sama tukaj, tako kot vi, o večini stvari bolj ugibam. Morda gre za razmerja sil, kakšnih prihodnjih načrtov, kdo bi vedel. Nekateri ljudje so pač, grdo rečeno, bolj pogrešljivi kot drugi. Na žalost pa to ni najboljši način za strokovno vodenje resorjev. Najboljše bi bilo, pa naj govoriva o vladi, bolnici, šoli ali gospodarski družbi, da bi na odgovorna mesta postavili najboljše ljudi, pa še take, da se lahko zanesemo, da bodo delovali v korist širše družbe.

Žal običajno ni tako, da bi se za javne funkcije potegovali najboljši kandidati. To ni samo naš problem, ampak širše, v Evropi in morda kar v svetu velja, da smo ustvarili okolje, ki v javnem delovanju ne nagrajuje najboljših in zato se marsikdo rajši izogne javnim funkcijam. Kar je žalostno. Slovencev nas je dva milijona in gotovo nismo vsi najboljši za vse. Ko se začne iskati ministra za zdravje, se vedno bojim, da bo še en dober zdravnik zapustil svoje delovno mesto, ker nam tudi dobrih zdravnikov manjka. In dobrih učiteljev in še marsikoga. Če bomo šli tako naprej, se bomo povsem zdesetkali.

Mislim, da bi morali začeti iskati najboljše in na tem začeti nekaj graditi – ne pa slabe in šibke, ki jih potem potem pribijemo na sramotilni steber in na katere hitro pozabimo.

Za slovensko politiko se zdi, da je ta negativna selekcija iz mandata v mandat bolj prisotna. Kako priti iz začaranega kroga te negativne selekcije, še posebej na levem polu, kjer spremljamo vsake volitve novo ekipo?

Z začaranimi krogi je tako, da jih je treba nekako odčarati, in to terja svoj čas. Tudi sama nisem verjela, da se lahko nekaj tolikokrat ponovi.

Pomemben slovenski umetnik mi je nekoč rekel, da se umetnika ocenjuje po njegovem najboljšem delu, ne po najslabšem, in jasno mi je postalo, da za politika to pravilo ne velja. Celotna politikova kariera, čeprav ima lahko za sabo kopico uspehov, lahko izzveni v enem spodletelem poskusu ali neuspehu. Poglejte športnike. Če je nekdo postavil svetovni rekord, je rekorder, četudi je prej in po tem nevemkolikokrat slabo tekel. V politiki je drugače z razlogom. Ker ni števna kot šport in navdihujoča kot umetnost. Nekje vmes je treba iskati rešitev za odčaranje tega začaranega kroga, ki ste ga omenili.

Zato menim, da se moramo potruditi in za odgovorne javne položaje poiskati ljudi, ki jim zaupamo, nato jim pa kdaj izreči tudi kakšno pohvalo, priznanje za uspehe. Res je, da je pogosto te uspehe lažje videti iz tujine in jih je doma najbrž teže ovrednotiti. A govorim v resnici bolj o medsebojnem spoštovanju. Brez tega ne pridemo nikamor, gotovo pa ne naprej. Upam, da smo ponosni denimo vsaj, da nam je uspela kandidatura za nestalno članico varnostnega sveta OZN. Za tako mlado in majhno državo je velik uspeh, da nam je uspelo že drugič v dobrih tridesetih letih. Podobno kot pri nogometu, kjer smo se tudi že dvakrat uvrstili na svetovno prvenstvo, kar je za državo s tako majhnim človeškim kapitalom kar malo čarobno.

Lepo bi bilo, če ne bi delali samo afer, ampak tudi kakšne lepe zgodbe. Potem bi še koga navdihnili, mlade in manj mlade. En krasen rezultat odčaranja bi bil tudi, če ne bi šli na volitve vedno voliti neznanke. Sijajno bi bilo, če bi se nekdo, ki ga že poznamo, spričo navdiha, ki ga omenjam, odločil poskusiti. Ampak dokler bo tako, da vsakega, ki kaj poskusi, pričakamo na nož in pospremimo v javni prostor z afero, razumem, da ljudje raje ostanejo doma in živijo kolikor toliko mirno življenje.

V slovenski politiki imamo dva hegemona, ki sta v slovenski politiki ves čas in ju ima del javnosti za heroja, del javnosti pa za sovraga. Govorim o Milanu Kučanu in Janezu Janši. Kako vidite njuno vlogo v slovenski politiki?

Raje bi videla, če mi tega vprašanja ne bi postavili. Ampak bom nanj odgovorila, tudi v želji, da ljudem, ki so mlajši od mene, ne bi bilo treba več odgovarjati na to vprašanje. 

A raje govorim o prihodnosti. Za nazaj vem, da je pomembno, da imamo svojo državo in da bi bilo lahko tudi drugače. Ne vem, ali dovolj cenimo to, kar nam daje Evropska unija, ker je postala skoraj tako samoumevna kot zrak, ki ga dihamo. Tudi zrak, ko je kdaj onesnažen, nam gre malo na živce, sicer je pa seveda krasno, da ga imamo, ampak se s tem kaj veliko ne ukvarjamo.

Podobno je z zvezo NATO. V vladi Janeza Drnovška sem bila zadolžena za pripravo referendumov za vstop v EU in NATO. Dobro se zavedam tudi razlike v čustvenem odzivu ljudi na eno in drugo. Podpora EU je bila takrat skoraj nevprašljiva, za NATO pa do zadnjega nismo mogli biti prepričani, kako se bo izteklo. Danes se s tem sploh ne ukvarjamo več, še pomislimo ne več, da bi lahko bilo drugače. V času, ko se spet odvijajo vojne, smo del največjega obrambnega zavezništva na svetu in se nikomur od nas na osebni ravni s tem ni treba soočati na tak način, kot če tega ne bi imeli.

Sijajno je, da se našim otrokom ni treba spraševati o tem, zato bi se rada pogovarjala o čem drugem. Posebej še, ker prihodnost prinaša nove preizkušnje, ki nikakor niso enostavne. In z njimi se lahko soočimo samo, če ne bomo čutili na sebi še nekih velikih bremen iz preteklosti.

Z Milanom Kučanom leta 2023 ni verjetno nič narobe. Prav tako ne z Janezom Janšo v tem istem letu.

Čeprav Janez Janša ni več na oblasti že več kot leto in pol, poslušamo, da je smisel koalicije, ki jo imamo, ravno to, da se na oblast ne bi vrnil, poslušamo pa tudi o prednostnih nalogah čiščenja janšistov. Kako razumete to histerično situacijo?

Saj zato sem zdaj razočarana. Ni prav, da smo volivci tako množično spregledali odsotnost vsake druge vsebine. Zdaj lahko le ugotavljamo, da žanjemo, kar je zraslo iz semena, ki smo ga pred poldrugim letom zalili z volitvami. Če vlada takrat ni imela drugega temelja, se ne bi smeli čuditi, da danes stoji na tem, ki ga ima.

V letu in pol smo vsi prišli do nekih spoznanj. Zapravljamo priložnosti v sorazmerno mirnem času, prihaja pa čas, ki morda ne bo bolj prijazen od sedanjega.