Dobivamo eno vlado in dve opoziciji

Foto: Matija Sušnik, dz-rs.si

Robert Golob drvi s prevzemanjem oblasti od Janeza Janše, ta pa mu, razmeroma neuspešno, tišči palico med kolesje. Nedavno izvoljenega mandatarja ni zaustavil niti manever s posvetovalnim referendumom, ki ga je SDS povzel po Levici: s predlogom so sicer za mesec dni zavlekli oblikovanje vlade po Golobovih željah, a ta ne bo čakal in bo krmilo države prevzel že naslednji teden, čeprav bodo zato nekateri ministri na zaslišanja pred poslance morali dvakrat.

SDS je torej že v stari dobri opozicijski formi, ki, če povzamemo novo vodjo poslancev Jelko Godec v pogovoru z Luko Svetino, Golobovi vladi ne bo dala 100 dni miru, "ker jih tudi sami niso dobili". Janševi torej, če karikiramo, ostajajo pri starozaveznem »oko za oko, zob za zob« pristopu do koalicije, medtem ko je krščanskim demokratom (pričakovano) bližje evangelijski duh, ki ob kritični besedi vsebuje tudi odpuščanje nasprotnikom, četudi ti »ne vedo kaj delajo«. Najsi je primera posrečena ali ne, po prvih tednih novega parlamentarnega sklica je jasno, da so pojmu »konstruktivna opozicija« v NSi precej bližje kot v SDS, čeprav v obeh strankah govorijo o pripravljenosti na "tvorno sodelovanje" z vladno koalicijo.

Nove okoliščine zahtevajo nove strategije


SDS in NSi sta sicer fronto minulih dveh let prestali tesno skupaj, s kritjem hrbta druga drugi pred popadljivimi sovražniki. A zdaj sta ponovno v opoziciji in vsaj za NSi je logično, da v njej išče samostojno pot, če se noče utopiti v iniciativi večje opozicijske stranke.

Nekateri na desnici sicer pravijo, da je to nedopustno in da bi morali pomladni stranki tudi v opoziciji delovati enotno, kar v praksi pomeni, da bi dominantnejša SDS nekaj počela, manjša NSi pa bi ji pri tem kimajoče sledila. A takšna strategija je za pomladno opcijo, če se želi še kdaj vrniti na oblast, neambiciozna in omejujoča. Že nekaj volitev se blok SDS-NSi vrti okrog dobre tretjine volilnih glasov, proti potrebni polovici pa sam, vključno z zunajparlamentarnimi zavezniki, nikakor ne uspe seči.
Nekateri na desnici sicer menijo, da bi morali pomladni stranki tudi v opoziciji delovati enotno, kar v praksi pomeni, da bi dominantnejša SDS nekaj počela, manjša NSi pa bi ji pri tem kimajoče sledila. A takšna strategija je za pomladno opcijo, če se želi še kdaj vrniti na oblast, neambiciozna in omejujoča.

Z desetletne razdalje se vedno bolj bistri spoznanje, kako napačno je bilo svoj čas ubijati Virantove liberalce, namesto jih sprejeti, gojiti in jim pomagati, vsem njihovim napakam in politični naivnosti navkljub (ali pa prav zato). Volitve 2011 so bile namreč zadnje, ko je politična opcija, ki izhaja iz vrednot demokratizacije in sodobnega tržnega gospodarstva, še dobila čez polovico volilnih glasov. Od takrat zmerno liberalni sredinski volilni bazen vedno znova na svojo stran zajamejo instant izdelki za množično potrošnjo iz tovarn levega zaledja.

Davnega leta 2004 je bila te volivce sposobna pridobiti celo SDS, a danes je ta stranka daleč od dosega proti sredini. Zabetonirana v svojem desnem kotu sicer drži svojih četrt milijona volivcev, ampak kaj to pomaga, ko jih proti sebi mobilizira dvakrat toliko, ki ne pridejo glasovati za cvetober levih strank, temveč proti Janši. A občutek je, da se Janša s tem kaj dosti ne obremenjuje, morebitne kritike, ki menijo, da bi kakšen volilni poraz vendarle moral sprožiti tudi razmislek o drugačni strategiji, pa njegovi zvesti privrženci gladko odbijajo s sklicevanjem na še vedno visok volilni rezultat, ki ga SDS dosega.

Vsej dobronamernosti navkljub je bil zato poziv našega zunanjega komentatorja Matjaža Napasta k Janševemu samožrtvovanju v prid bodočega uspeha desnosredinskega bloka vendarle nekoliko naiven. Janša in njegova SDS pač sta, kakršna sta, in se pod njim ne bosta spremenila. Niso redka mnenja, da bi bila SDS brez Janše na čelu obsojena na manj glasov, nekateri pa celo govorijo o možnosti razpada stranke. Sam sicer menim, da so ti strahovi pretirani, saj je SDS odlično organizirana stranka, ki ima v širšem vodstvu še nekaj ljudi, ki bi jo bili sposobni popeljati do političnih zmag. Mislim pa, da česa takega, skoraj 30-letni Janševi predsedniški kilometrini navkljub, še nekaj časa ne bo moč preveriti v praksi.

Od stalnice k spremenljivki


Zato se raje vrnimo k bistvu Napastovega komentarja, ki govori o tem, da ob početju vedno istih stvari ne moreš pričakovati drugačnih rezultatov. In če je, kot smo že ugotovili, SDS v dani situaciji stalnica, je tista spremenljivka, ki pa vendarle lahko kaj zastavi strateško drugače in s tem poveča volilni doseg desne sredine, Nova Slovenija.

Resda tudi NSi-ju domet krajša antijanša refleks, saj dominantni mediji Slovence neutrudljivo prepričujejo, da je glas za Tonina hkrati glas za Janšo. Kot močan argument za to pa kažejo na delovanje vladne koalicije v zadnjih dveh letih, ko je NSi morala pogoltniti tudi cmok odločitve SDS-a, da tudi za ceno padca koalicije brani svojega "terilca sodniških jajc", kar bi ministra odneslo s položaja v vsaki zreli demokraciji.

A napočil je čas, da se ujetosti v antijanša refleks v NSi otresejo ter z avtonomnim voditeljstvom pokažejo, da so mnogo več od »satelita«, kot jih radi etiketirajo dominantni mediji. Pri čemer je zelo pomembno, da to storijo na način zastavljanja in uresničevanja lastnih ciljev in načrtov, ne pa v iskanju pozornosti v a priori kontriranju temu, kar počne dominantna opozicijska stranka.

Ravno poteza krščanskih demokratov, ki je ta teden pripeljala do prvega vidnejšega razhajanja med siceršnjima zaveznicama, nakazuje, da razumejo, kaj morajo storiti, in so za to pripravljeni tudi nekaj tvegati. Čeprav se na prvo žogo komu zdi drugače, je bila pridobitev predsedniškega mesta v Komisiji za nadzor javnih financ mimo volje in pripravljenosti SDS-a, da si opozicijski stranki predsedniški mesti v edinih komisijah, kjer ima opozicija večino, razdelita, zanje strateškega pomena.

Največji problem manjše stranke v opoziciji je namreč manko medijske pozornosti, ki je ob levih vladah osredotočena predvsem na to, kaj v opoziciji počne SDS. Vodenje ene od dveh komisij z opozicijsko večino je zato za NSi priložnost, da diktira tempo na tako pomembnem področju, kot je finančni nadzor nad delom vlade, s tem tudi v opoziciji ohranja iniciativo in skrbi, da ne ostane medijsko pozabljena.

Ne gre torej za a priori nasprotovanje SDS-u, temveč delovanje v korist lastne stranke, ki pa v širšem kontekstu sovpada tudi s koristjo bloka kot celote. Ravno tisti (večinoma volivci SDS-a), ki NSi zaradi takšnih potez besno kritizirajo, ji v isti sapi očitajo, da v »skupno malho« pomladnega bloka prinaša premalo glasov. A več jih lahko prinese le z igranjem na lastno karto, lastno samostojnost, lastne ideje in lastno korist, četudi je ta kdaj navzkriž z idejami in koristmi dominantne stranke na desnici. Ob tem, da na obzorju ni nobene prave liberalne stranke, je samostojna pot Nove Slovenije v resnici edina formula, ki obeta potencialen preboj pomladnega kroga izven omejenosti na tretjino aktivnega volilnega telesa.

Sicer bo ob nadaljevanju takšne strategije po NSi-ju z desne najbrž padalo celo bolj kot z leve. A če je stranka oziroma njeno vodstvo po letih nabiranja neprecenljivih izkušenj tako v opoziciji kot v vladi dozorelo za večje stvari v politiki, potem bi ga morebitni napadi morali dolgoročno le krepiti. Pravzaprav okoliščine, v katerih je NSi kot ena redkih strank iz volilnega spopada izšla s pozitivno avro rasti in uspeha (omejenega, a vendarle), za tako dolgo pričakovani preboj krščanskih demokratov že leta niso bile tako ugodne.

In če bodo ta trenutek v NSi zamudili ali pa za morebitno stagnacijo iskali izgovore vsepovsod okoli njih, bo po naslednjih volitvah kak komentar o primernem trenutku za samožrtvovanje vodstva v skupno dobro desnosredinskega bloka povsem lahko veljal tudi zanje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike