Do kdaj bodo v Šaleški dolini simboli totalitarnega enoumja?

»Čas je, da slovenska javnost spregleda resnico – kaj so po vojni počeli zločinci s svojim lastnim narodom. V Šaleški dolini za njihove spomenike ni več prostora,« je zapisal Andrej Jevšenak, ki je pozval na vseevropsko zborovanje, ki bo v soboto, 24. maja 2025, ob 11. uri na Mestnem trgu pred občino Velenje. »Tam se bomo zbrali številni posamezniki z vseh koncev Evrope, da javno izrazimo svojo voljo in mnenje o še vedno stoječih simbolih totalitarnega enoumja.« Ob tej priložnosti bo izpostavljena zahteva, da še isti dan odstranijo kipa Edvarda Kardelja in Josipa Broza Tita.

Svet občine Šoštanj je leta 2002 imenoval komisijo za evidentiranje in označitev prikritih grobišč v občini Šoštanj – z namenom odkriti in razjasniti zamolčane povojne zločine na območju Šoštanja in njegove okolice. »Po dokončanem delu komisije je danes delno razjasnjen genocid, izvršen po vojni v občini Šoštanj,« so leta 2007 zapisali v Poročilu o delu komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč (EIOPG) v občini Šoštanj. Delo komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč v občini Šoštanj je bilo usmerjeno v iskanje prič, ki so za pobijanja vedele ali pa so o tem bile posredno seznanjene, ter v iskanje dokumentov, ki bi pomagali razjasniti vzroke pobijanj in odkrili imena naročnikov ter izvajalce teh pobojev. Komisija je sodelovala tudi z državno strokovno komisijo za odkrivanje grobišč pod vodstvom doc. dr. Mitja Ferenca, ki je evidentiral grobišča in jih vpisal v državni register.

Opravljenih je več kot 100 razgovorov z občani občine Šoštanj, z uradnimi osebami na pristojnih ministrstvih ter ostalimi osebami zaposlenimi v državnih institucijah. Po besedah predsednika komisije Antona Skornška njihovo delo po sprejetju prvega zakona o vojnih grobiščih ni bilo nič lažje, saj je zakon navajal le prepovedi in omejitve. Po zakonu je bilo grobišče možno evidentirati šele takrat, ko so bili v njem nesporno odkriti ostanki človeških okostij. V istem zakonu pa je bila zapisana prepoved odkopavanja grobišč nepooblaščenim osebam. Občinske komisije so bile tako brez pooblastil, pričeli so le z zbiranjem pričevanj. Po opravljenih pričevanjih pa se je predsednik komisije povezal s kriminalisti iz Celja, ki so prevzeli primere v Šoštanju. 

Na območju občine Šoštanj so s pomočjo pričevalcev odkrili devet grobišč. 

Na območju občine Šoštanj so s pomočjo pričevalcev odkrili devet grobišč. Največje grobišče se nahaja na Stropnikovem (Basistovem) travniku na slemenu Goric, v bližnji okolici pa so še ostala. V Belih Vodah sta najdeni dve grobišči, ki sta nastali nekaj dni pred koncem vojne. Ob vseh odkritjih jim je uspelo točno ugotoviti ime in priimek le za eno osebo, ki je bila zakopana na samotnem kraju izven Šoštanja. Razen izjeme groba Pirmanšeka, mladih ujetnikov v Belih Vodah in pobitih na območju Velenja, število zakopanih v drugih grobiščih ni točno znano. »Poskusi uničenja sledi zločinov jasno pričajo, da so bili v Šoštanju in tudi po vsej Sloveniji storjeni genocidi, podobni tistemu v Srebrenici, ki ga obsoja vsa demokratična Evropa,« so zapisali v poročilo komisije in povedali, da so iz pričevanj pridobili imena domačih partizanov likvidatorjev iz Šoštanja in Velenja. »Ti so bili strah in trepet že pred in med vojno, saj so po naročilu komunistične partije pobijali pokončne Šoštanjčane z rovnicami in sekirami. Tokrat so delovali pod komando OZNE, ki je imela nalogo v čim krajšem času pobiti vojne ujetnike in begunce. Ukaze za poboje je izdajal Edvard Kardelj,« so pojasnili v poročilu.

Po podatkih iz pričevanj očividcev in približne ocene je bilo v Šoštanju ter njegovi okolici pobitih vsaj 800 ljudi

Pretežni del likvidiranih so bili vojnih ujetniki, ki so bili po 9. maju zajeti v okolici Šoštanja. Po narodnosti so bil Nemci, Ukrajinci in Hrvati. Ti vojni ujetniki (približno 500 ljudi) so svoj konec dočakali na travniku pod Poštajnerjevo domačijo v Topolšici. Večino jih je pobila Slavonska brigada v gozdovih in pobočjih Goric ter v gozdu pod Pustim gradom. Med civilnimi žrtvami so bili najštevilčnejši Hrvati, in sicer otroci, ženske in starci. Med te žrtve štejemo tudi že znana imena Šoštanjčanov (26 oseb), kot tudi veliko Slovencev, ki so jih z vlaki pripeljali iz Celja do Šoštanja. Večina civilnih žrtev je bila pred likvidacijo zaprtih v Mravljakovi hiši, v mestni hiši – stari občini Šoštanj, v nekdanji osnovni šoli Biba Rocka ter v zaporih ob nekdanjem sodišču v Šoštanju. Njihovo trpljenje je bilo končano na travnikih Goric in nad šoštanjsko graščino. 12 mladih vojnih ujetnikov, ki so se predali konec aprila leta 1945 pri cerkvi sv. Vida, so s sekirami pobili v Belih Vodah in so zakopani v dveh grobiščih na posestvu Kozamurnik. 

12 mladih vojnih ujetnikov, ki so se predali konec aprila leta 1945 pri cerkvi sv. Vida, so s sekirami pobili v Belih Vodah in so zakopani v dveh grobiščih na posestvu Kozamurnik. 

Komisija je pri svojem delu naletela na neodzivnost institucij

Zaradi nezainteresiranosti MO Velenje pri reševanju prikritih grobišč na njenem področju so v komisiji na prošnjo in pobudo prizadetih občanov izpeljali še dokumentiranje in evidentiranje velikega grobišča pod Kožljem v bližini Velenja. V grobišču pod Kožljem v Velenju je zakopanih več kot 50 žrtev komunističnega nasilja, od tega mnogo poznanih Velenjčanov. Polovica teh je bila likvidirana 25. junija 1945 s strani OZNE v Celju in druga polovica na mestu današnjega grobišča. Še žive žrtve so morale nositi pobite žrtve na plečih na morišče v gozd pod Kožljem. Od začetka so bili travniki in gozdovi na Goricah in v Belih Vodah posejani z deli človeških teles. Pobiti na Goricah so ponoči obležali na mestu zločina in so jih zakopavali običajno šele naslednje jutro. Mnogi od teh so bili le težko ranjeni in so se do smrti plazili po gozdovih. Njihova razpadajoča trupla so po nekaj dneh močno zaudarjala, iz potokov pa je tekla rdeče obarvana voda. O tem so bližnji prebivalci seznanjali OZNO, ki pa jih je z grožnjo utišala.

Še žive žrtve so morale nositi pobite žrtve na plečih na morišče v gozd pod Kožljem. 

Po besedah predsednika komisije ta problem dobro pozna sodelavka OZNE, gospa C. Z. iz Velenja. Z omenjeno gospo je bil opravljen razgovor – članoma komisije ni izdala nobenega imena likvidatorjev, prav tako ni izdala svoje funkcije pri likvidacijah. Po pričanjih z nekaterimi svojci pobitih Šoštanjčanov pa so bili v komisiji seznanjeni o njeni vlogi. »Postalo nam je jasno, da so vsi likvidatorji zapriseženi k molčečnosti, njihovo nedotakljivost pa jim je v tem času zagotavljala njihova nomenklatura na oblasti in na tožilstvu,« je poročal Skornšek.

Kriminalist je zaslišal tudi gospoda F. N., ki je bil po navedbah predsednika komisije domnevni vodja pobojev v Šoštanju – kriminalistu iz Celja je Skornšek izročil več kot 10 zapisov pričevalcev iz Šoštanja, ki so obtoženega videle pri izvajanju likvidacij. F. N. je kriminalistu dejal, da o pobojih v Šoštanju ne ve nič, zato ga tožilstvo ni zaslišalo. »S tem odgovorom sem seznanil tudi generalno državno tožilko Zdenko Cerar in od nje zahteval, da osumljeno osebo zaslišijo. Tudi ga. Zdenka Cerar ni ukrenila ničesar, čeprav je bil podan sum kaznivega dejanja,« je zabeležil predsednik komisije. 

»Ti zločini so bili 50 let pometeni pod preprogo in o njih se ni smelo govoriti. Zgodovinska stroka je v Šoštanju padla na tem primeru in žalostno je, da se je z njim ukvarjala le laična komisija. Primer je potrebno nujno strokovno obdelati in mu dati mesto v zgodovini,« je poudaril Skornšek.

Ti zločini so bili 50 let pometeni pod preprogo in o njih se ni smelo govoriti.