Đilas o vračanju beguncev s Koroške leta 1945: Najlažje je bilo težavo rešiti s tem, da vse pobijemo

Pred tedni, ko smo v Sloveniji, vsak na svoj način, obeležili dan upora proti okupatorju, nekaj dni kasneje pa so z gromovniškimi govori pod zastavami z rdečo zvezdo potomci komunistov v Ljubljani proslavljali dan zmage, je bosanski medij Max Portal objavil intervju z jugoslovanskim komunističnim politikom Milovanom Đilasom, ki ga je leta 1979 dal za britansko revijo Encounter.

V njem na 42. straneh govori o marksizmu, odnosih med Jugoslavijo in Rusijo, povezavami komunistov po svetu, pa tudi o tem, kako so maja 1945 Britanci vrnili begunce iz Koroške v roke jugoslovanskih komunistov, ti pa so jih večino pobili.

Jasno pove, da se je za takšno "rešitev" zavzemal Tito, da so bili jugoslovanski komunisti presenečeni, da so jim Britanci predali begunce ter da je šlo povečini za kmete, ki so na Koroško zbežali zaradi strahu pred komunizmom.

Ker je bilo v takratni Jugoslaviji najlažje rešiti vprašanje 30.000 beguncev na način, da vse pobiješ, so to tudi storili, prizna v intervjuju.

"Večina ljudi, ki so jih Britanci prisilno vrnili iz Avstrije, je bilo navadnih kmetov. Nikogar niso ubili. Niso bili ne ustaši, ne slovenski domobranci. Njihov edini zločin je bil strah pred komunizmom in govorice o groznih komunistih," je decembra 1979 v velikem intervjuju za britansko revijo Encounter dejal Milovan Djilas, eden glavnih ideologov Komunistične partije Jugoslavije. Po drugi svetovni vojni je bil podpredsednik Jugoslavije, predsednik Zvezne skupščine, član Politbiroja Centralnega komiteja SKJ, general in narodni heroj.

Jeseni 1957 je bil zaradi nasprotovanja Titu in komunističnemu režimu obsojen na sedem let zapora. Bil je imetnik partijske knjižice št. 4 (takoj za Titom, Rankovićem in Kardeljem). Đilas je bil obsojen, ko je začel kritizirati "okamenele možgane" v stranki, ki se ukvarjajo z vsem, od "morale do filatelije". Opozoril je, da je birokracija večji sovražnik kot kapitalizem. Za edini pravi cilj je označil boj za demokracijo. Verjel je, da bi se morala komunistična partija odpovedati monopolu oblasti in začeti prehod na večstrankarski sistem.

Zaradi "sovražne propagande, širjenja neresnic in zaupnih informacij" so ga izključili iz centralnega komiteja in odstranili z vseh drugih funkcij v Zvezi komunistov Jugoslavije. Odvzet mu je bil red ljudskega junaka in čin rezervnega generala. Vendar je svojo disidentsko dejavnost nadaljeval z objavljanjem knjig in intervjujev v tujini.

Večina vrnjenih beguncev je bila kmetov, niso bili ne ustaši ne domobranci

V zaporu je preživel devet let (dve leti dlje od prvotne sodbe), zaprt pa je bil že v času Kraljevine Jugoslavije od leta 1933 do 1936. Čeprav je veljal za demokrata, priče navajajo, da je bil med vojno krut morilec. Ujetnike je osebno ubijal. Djilas je umrl 20. aprila 1995 v starosti 84 let.

V 42-stranskem intervjuja za britansko revijo Encounter Đilas govori tudi o beguncih na Koroškem. Na vprašanje novinarja Georgea Urbana, ali se mu zdi prisilna vrnitev 20 do 40.000 Jugoslovanov pravilna, je Đilas odgovoril: "Večina ljudi, ki so jih Britanci prisilno vrnili iz Avstrije, je bila navadnih kmetov. Nikogar niso ubili. Niso bili ne ustaši, ne slovenski domobranci. Njihov edini zločin je bil strah pred komunizmom in govorice o komunistih. Njihov edini motiv za odhod iz države je bila panika. Če bi nam Britanci predali "kvislinške" voditelje, kot je bil Nedić, in policijske agente, ki so skupaj z nacisti mučili in pobijali ljudi, ali pa so to storili sami, ne bi bilo nikoli postavljeno vprašanje moralnosti britanskega postopka."

Britanci bi morali vedeti, kaj delajo

Đilas je britanskemu novinarju v intervjuju dejal, da je šlo za res veliko število beguncev, ki pa naj bi zadevalo tudi Ruse - Kozake in Vlasove ljudi -, ki so jih Britanci tudi vrnili. "Nekatere v direktno smrt, nekatere v počasno umiranje v sovjetskih taboriščih. Pripravljen sem priznati, da so imeli Britanci za takšno akcijo določen razlog (državni interes). Sovjetska zveza je bila zelo cenjena zaveznica, Britanci so dolga leta sovjetsko vlado ločevali od svoje, večina beguncev, ki so se vrnili k Rusom, pa so bili sovjetski državljani. Toda Britanci niso razumeli ali v vsakem primeru niso javno omenili, da Sovjetska zveza ni bila normalna država in da ni temeljila na zakonih. Z vrnitvijo teh ljudi v Sovjetsko zvezo, so jih Britanci izpostavili terorističnemu cilju. Presenetljivo je bilo, da so Britanci s svojim finim občutkom za pravičnost in kazenski pregon zavrnili vse zakone, ko jih je bilo treba uporabljati za te begunce."

Novinar je nato nekdanjega jugoslovanskega generala vprašal, ali je britanska oblast imela prav, da je begunce predala jugoslovanski oblasti. "Še manj! Bili smo povsem nova, surova revolucionarna sila brez pravice izvoljenega vodstva brez sodišč in vsega drugega. Pravzaprav smo leta 1945 naključno zapirali ljudi, bodisi zaradi političnih razlogov bodisi zaradi česar koli, kar smo mi smatrali za krivo," je dejal Đilas. "Če sem iskren - nismo mogli razumeti, zakaj so Britanci vztrajali pri vrnitvi teh ljudi. V takratnem prevladujočem ideološkem kontekstu smo verjeli, da bodo Britanci razumeli te begunce, saj so pobegnili iz komunizma. Računali smo, da jim bodo Britanci pokazali solidarnost, nekateri pa smo se bali, da bi jih lahko celo novačili za prihodnji boj proti komunističnim vladam, še posebej proti naši. Toda na naše veliko presenečenje niso storili nič od tega, ampak so jih celo predali nam."

Najlažji izhod je bil, da vse postrelimo in končamo težavo

Đilas ob tem poudari, da so Britanci storili napak, "da so nam te ljudi vrnili nazaj čez mejo, tako kot smo mi naredili napačno stvar, da smo jih vse pobili. Ali je Tito dal neposredni ukaz ali ne, nihče ne ve, gotovo pa je, da se je zavzemal za radikalno rešitev iz pragmatičnih razlogov, tako kot so imeli Britanci pragmatične razloge za vrnitev beguncev. Jugoslavija je bila v stanju kaosa in uničenja. Komaj je imela kakršnokoli koli civilno upravo. Ni imela pravilno konstituiranih sodišč. Ni bilo mogoče, da bi bili primeri 20-30.000 ljudi lahko neodvisno in zanesljivo preiskovani. Najlažji izhod je bil, da jih vse postrelimo in končamo težavo. To smo tudi storili."

Na vprašanje, če je mogoče, da Britanci niso vedeli, kaj se bo zgodilo z begunci, je Đilas odgovoril, da so imeli Britanci precej jasno predstavo o tem, kaj se bo zgodilo z njimi, ker so imeli Britanci vojaško misijo v Jugoslaviji. "Člani te misije so brez dvoma lahko vedeli, kako so se ustaši in četniki obnašali do nas, pa tudi kako smo ravnali z njihovimi ujetniki in vsemi, za katere je bil najmanjši sum, da jih podpirajo. Toda Britanci so raje zatisnili oči. Zagotovo niso bili edini, ki o tem niso želeli nič vedeti."

Kocbeku je partija lagala o vojnih pobojih, bil je naiven in je verjel

Ob tem pa je še podal zgodbo o naivnem Edvardu Kocbeku in o tem, kako mu je vodstvo partije lagalo. "Eden naših vodilnih "zaveznikov" v OF je bil Edward Kocbek, priznani krščanski socialist, dober, časten človek, globoko poglobljen v askezo in izredno pošten v mislih in dejanjih. Bil je tudi pisatelj, katerega talent smo vsi prepoznali. Že od začetka je bil na naši strani in je verjel, da bo na nek način tudi v komunističnem sistemu prostor za katoliško duhovnost.

Nekega dne so do njega prišle govorice, da smo pobili na tisoče slovenskih domobrancev. Kocbek je bil razburjen. Kot vodja Krščanskosocialistične stranke v Osvobodilni fronti je pohitel k voditeljem slovenskega centralnega komiteja in jih vprašal, ali so te govorice resnične. Tovariši v centralnem komiteju so zmajevali z glavo, da bi Kocbeka pomirili: "Seveda ne, gospod Kocbek," so rekli. ‘Te zgodbe so popolnoma neresnične. Domobranci so v taboriščih in z njimi dobro ravnajo. Vsak primer se vestno preiskuje in bo prišel na sodišče, če bo nekdo za kaj odgovoren.'

Kocbek se je torej vrnil, očitno olajšan, in nam povedal, da je dobil zadovoljiv odgovor in da je njegova vest sedaj mirna. Vsekakor smo vedeli, da so mu govorili laži, ker so bili tisti domobranci pobiti do zadnjega človeka. Toda Kocbek je hotel verjeti temu, kar mu je bilo rečeno, zato je tudi verjel. Bil je, kot so vsi pravični in pošteni ljudje, izjemno naiven."

Ob koncu tega dela intervjuja Đilas novinarju še reče, da je mogoče, da so tudi Britanci želeli verjeti, da bodo v Jugoslaviji imeli za begunce pošteno zaslišanje - čeprav je glede na dolgoletne britanske politične izkušnje težko domnevati, da bi lahko bili tako naivni. "Ne glede na to se mi zdi globoko šokantno, da je v odprti in demokratični družbi, kakršna je Britanija, primer prisilne deportacije beguncev že skoraj 30 let zakrit, odgovorni pa niso bili prisiljeni spregovoriti pred sodišči. Vsekakor obstaja zanimanje za vprašanja javnosti v zvezi s tem."