Decembrski čas nakupov in realnost kupne moči Slovencev

Pogosto je slišati, da nas vzhodnoevropske države dohitevajo pri gospodarskem razvoju in življenjskem standardu, toda običajno je bilo rečeno, da smo s Češko poravnani ali nas je morda že prehitela. V tokratni številki Domovine predstavljamo podatke o tem, da nas po kupni moči ni prehitela zgolj Češka, pač pa tudi Poljska.  

Še več, celo Romunija, ki jo del Slovencev še vedno dojema kot precej zaostalo državo, se nam je po kupni moči prebivalstva zelo približala. Pri tem kupna moč seveda ni število evrov v povprečni slovenski neto plači v primerjavi z zneski povprečnih neto plač v drugih državah, pač pa, koliko dobrin in storitev si lahko s plačo kupimo. Od hrane, oblačil, avtomobilov, televizorjev, stanovanj, hiš, najemnin, plačila za frizerja, serviserja, ogrevanje, elektriko, obisk gledališča, kina …  

Ne pomaga ponašanje s tem, da imamo po znesku še vedno najvišjo tako bruto kot neto plačo med vsemi nekdanjimi evropskimi socialističnimi državami, če pa zaradi višjih življenjskih stroškov za ta denar lahko kupimo manj kot v povprečju na primer Poljaki in Čehi. Spet smo pri prekomernih obremenitvah slovenskih plač s prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter davki. Razlika med bruto in neto plačo je pri nas praviloma višja kot v primerljivih državah, kar pomeni, da ljudem na razpolago ostane manj. Pri tem je zelo pomembno tudi to, kaj za denar, ki nam ga odtegnejo od bruto plače, dejansko dobimo. Predsednik Fiskalnega sveta dr. Davorin Kračun je za Domovino opozoril na premajhno učinkovitost porabe teh sredstev. Na primer v zdravstvu, kjer ljudje za svoj denar ne dobijo toliko storitev v razumnem času iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, kot bi jih dobili, če bi enake zneske plačevali pri »pravih« zavarovalnicah.  

Zelo pomembno je, kaj za denar, ki nam ga odtegnejo od bruto plače, dejansko dobimo. 

V tokratni številki pišemo tudi o skrb zbujajočem načrtu ljubljanskega župana Zorana Jankovića o gradnji sežigalnice v Ljubljani. Kot pri njem nič ne zaležejo opozorila zdravnikov in drugih strokovnjakov o nesprejemljivosti gradnje »drekovoda« čez največji zbiralnik čiste pitne vode v regiji, prav tako, vsaj za zdaj, ne zaležejo opozorila o nesprejemljivosti gradnje sežigalnice odpadkov. Zrak v slovenski prestolnici je že zdaj med najbolj onesnaženimi med evropskimi mesti. Po podatkih Evropske agencije za okolje Ljubljana sodi na 310. mesto od 372. Toda stanje bi se ob delovanju sežigalnice močno poslabšalo. Na to ne opozarjajo le opozicijski mestni svetniki in nevladne organizacije, pač pa med drugim tudi strokovni svet UKC Ljubljana in Zdravniška zbornica Slovenije. Tudi Janković se zaveda, da leži naše glavno mesto v slabo prevetreni kotlini z izrazitim temperaturnim obratom v hladnejših mesecih. A kljub temu vztraja. Izpusti iz sežigalnice bi se tako pridružili vsem drugim izpustom, onesnažen zrak bi se zadrževal na dnu kotline in škodil prebivalstvu.  

Janković ima pri tem nameravanem »zločinu« zoper zdravje Ljubljančanov sostorilca. Sliši na ime Bojan Kumer, minister za okolje, podnebje in energijo. Na njegovem ministrstvu pripravljajo Uredbo o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov. Na njeni predstavitvi so maja letos predstavili načrte za podelitev koncesije za sežigalnico ljubljanskemu javnemu podjetju Energetika Ljubljana. Če se ob izgradnji kanalizacije čez vodonosnik govori o potencialni zdravstveni katastrofi ob izlitju fekalij v pitno vodo, pa pri sežigalnici ne gre za potencialno nevarnost. Zrak v osrednji Sloveniji bi namreč dodatno onesnažila že takoj po izgradnji in začetku obratovanja.