Dan upora: kdo so bili slovenski okupatorji?

dr. Andrej Fink
Vir foto: @wirestock na Freepik

27. april je z zakonom predpisan praznik in, skupaj s kasnejšim 1. majem, omogoča nekaj dni počitka – gotovo nekaj prijetnega v napetem času, ki ga doživljamo. Pred demokratizacijo in osamosvojitvijo je 27. april veljal za dan Osvobodilne fronte, po propadu totalitarizma pa je to očitno postalo neaktualno tudi za same »ponosne dediče« in preoblečene »demokratične« nadaljevalce prejšnjega sistema (npr. Milana Kučana, prejšnjega generalnega sekretarja Zveze Komunistov Slovenije, ki mu je uspelo, da je bil demokratično izvoljen za predsednika Republike Slovenije, čeprav osamosvojitev ni bila njegova intimna opcija). Naj danes še tako rešujejo pojav in ime, naziv »Osvobodilna fronta« po demokratizaciji ni več zvenel kot vrednota in ga je bilo zato potrebno zamenjati. Torej, ime praznika so zamenjali oni, ne jaz.

Protiimperialistična fronta in pakt Hitler-Stalin

V novem imenu praznika je govora o uporu in okupaciji. Uporov smo v naši zgodovini imeli kar nekaj, od krvavih kmečkih, preko tudi krvavih uporov-obramb pred Turki, nekrvavo kljubovanje germanizmu v dolgih stoletjih, posebno v drugi polovici devetnajstega, pa kljubovanje italijanski iredenti (za katero zgodovinarji trdijo, da se je pojavila že precej pred črnosrajčniki) in lahko bi še naštevali. Ob drugi svetovni vojni so nas okupirali trije sosedje in nas razkosali. Ta okupacija je trajala, pavšalno rečeno, štiri leta (neupoštevajoč že prejšnje italijansko in avstrijsko raznarodovalno nasilje na Primorskem in Koroškem). Po maju 1945 nas je doletela boljševiška okupacija – ta je bila po eni strani notranja in po drugi zunanja. Ta okupacija je trajala 46 let, od 1945 pa vse do 1991.

Začelo se je že s paktom Hitler-Stalin, ki je skoraj dve leti po podpisu določal obnašanje komunistov v Evropi. Tako npr. francoski komunisti niso vedeli, ali naj kot Francozi branijo domovino pred agresijo Tretjega Rajha ali naj mu odpirajo vrata na podlagi ideološke lojalnosti do Stalina, ki »je že vedel kaj je delal«, ko je šel v pakt. Pri nas je slovenska komunistična partija ob napadu sil Osi, 26. aprila 1941, ustanovila Protiimperialistično fronto. Proti komu? Proti kateremu imperiju? Proti kakemu naci-fašističnemu gotovo ne, saj bi v tem primeru fronta že na začetku v svojem imenu nosila ta namen. Šele dva meseca in pol kasneje, ob napadu Tretjega rajha na Sovjetsko zvezo, je postalo vse jasno. Takrat se je ime bliskovito spremenilo iz »Protiimperialistična« v »Osvobodilna« in slovenska KP je začela klicati Slovence v obrambo dvesto milijonske Zveze Sovjetskih Socialističnih Republik.

Želite prebrati članek v celoti? Postanite naš naročnik ali kupite 72-urni dostop do naročniških vsebin za 3,95 €.

Sporazum Tito-Stalin

Seveda je bil med tem do leta 1948 veljaven sporazum Stalin-Tito, v Kominterni. Ta pakt je kasneje sicer »razpadel«, a komunistična okupacija Slovenije, ki se je komaj začela, se je nadaljevala vse do ideološko-političnega razsula ob padcu berlinskega zidu. Ta komunistična okupacija je gospodarsko povsem očitno slabela praktično že od samega začetka, a se je ohranjala na položaju s kapitalistično podporo iz ZDA in drugih v Evropi. Ideološko-politično pa je bila jeklena kot malokatera, čeprav je po letu 1954 »blefirala« z relativno odprtimi mejami in samoupravljanjem.

Da je bila to res desetletja dolga okupacija, je postalo dokončno očitno takrat, ko smo se ji uprli. Okupator v jugoslovanskih uniformah in z zastavo z rdečo zvezdo nas je še naprej hotel držati v svojih krempljih in je nad nas poslal Jugoslovansko ljudsko armado, da bi nas s pomočjo domačih pomagačev in njenih kolaborantov še naprej držal v svoji pesti. Boj proti zgodovinskemu germanskemu pritisku se je preobrazil v boj proti notranjemu okupatorju. To je očitno in številčno nedvomno pokazal plebiscit, ki je skoraj iz nič in za marsikoga nepričakovano s svojimi 88,5 % odločil ne samo o samostojnosti, ki nam jo je okupator nasilno hotel odrekati, pač pa dejansko potrdil izraz ljudske volje na volitvah leto prej.

Fašisti, nacisti in komunisti kot slovenski okupatorji

Zakonodajalci v procesu demokratizacije in pozneje, ko so določali državne praznike, so menili, da moramo z izrazom okupator imeti v mislih le dva medvojna. A glej ga zlomka, po njih delih jih boste spoznali, spregledali ali zamolčali so komunističnega. Okupator ni samo tisti, ki v tuji uniformi pride od zunaj in ti fizično zasede domovino, temveč in morda predvsem tisti, ki ti okupira celotno življenje – to postane posledično brezperspektivno, kot pri nas med leti 1945 in 1991, pa še daljnosežne posledice v narodovi prsih pušča in zamegljuje misel nekaterih do te mere, da še danes ne morejo iz prejšnjih »lepih časov« in nasedajo domnevno miroljubnim preletom takih in drugačnih golobov.

Zato je morda dobro, da imamo dan upora proti okupatorju, a ne samo proti enemu ali dvema. Datum pa bi bilo treba spremeniti in čim bolj točno opredeliti, kateri so ti okupatorji bili. V Evropski uniji smo že dvajset let in to danes praznujemo. Njena resolucija je obsodila vse tri totalitarizme. Vsi, fašisti, nacisti in komunisti so bili naši okupatorji.

Naročniška vsebina

Izbrano za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
Štirje kovači muzicirajo že sedemdeset let
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

[Video] Aljuš Pertinač: »Plačujemo za stvari, ki jih ni, da lahko politika, ki bi jih morala urediti, ta denar porabi za vse kaj drugega.« (Odmev tedna, 9. 1. 2026)
  • 09. 01. 2026
ZOI Milano-Cortina 2026: Med športnim sijajem in kaosom
  • 11. 02. 2026
Bumerang
  • 11. 02. 2026