Daleč je lahko včasih hitro predaleč. Včasih pa je daleč daleč samo na prvi pogled

Letu Usmiljenja se evangeljski odlomek o usmiljenjem očetu tako zelo poda, da se bolj ne bi mogel.

Dinamiko prilike verjetno poznamo, a za osvežitev spomina naj omenim, da gre za tri like: očeta in dva sina, starejšega in mlajšega in seveda še mnogo drugih podrobnosti, ki vplivajo na odnose med njimi.

Mlajšega sina je nekaj pičilo ni je od očeta zahteval svoj nujni dedovalni delež. Odšel je in vse svoje imetje zapravil, in bolje je, da ne omenim kako! Sveto pismo pravi, da z razuzdanim življenjem. Starejši sin pa je ostal na posestvu.

Najbolj dramatični trenutek odlomka je, ko se mlajši sin vrne domov. Verjetno imamo v glavi veliko možnih scenarijev, kaj! Oče pa je vedno gledal, gleda in bo gledal na oba sinova z enako ljubeznijo.

In prav v tem je sporočilnost odlomka, da prav s tem, ko svoje očetovske ljubezni nikoli ne misli spreminjati, poudari, da se Bog ne spreminja nikoli, kaj šele ob kakšnem našem grehu.

Bog ne daj! Če bi se, potem sem prvi, ki bi se pri priči obrnil stran in gledal daleč, tukaj pa res dale stran, kolikor daleč se le da, od takega boga.

Usmiljenje vodi k poboljšanju

Veliko je poudarkov, ki bi jih iz tega evangeljskega odlomka lahko izpostavili. Lahko bi se razpisali o izgubljenem sinu, ki se vrne k očetu; lahko bi izpostavili globoko sinovo spoznanje o očetovi ljubezni; lahko tudi o nezavednem, skoraj nekoliko zanemarjenem odnosu do očetove ljubezni s strani starejšega sina oziroma brata ...

... Vseh ne moremo, zato izpostavimo usmiljenje, kajti usmiljenje ni toleranca do napačnega oziroma  do greha. Usmiljenje je v tem, da se koga usmilimo, ker še česa ni spoznal, lahko pa bo kasneje, če mu je bilo izkazano usmiljenje, ki ga nagiba k poboljšanju.

Na zunaj daleč, v srcu blizu. In obratno

Le kaj se je pletlo po glavi mlajšemu sinu, ki je dobil od očeta premoženj in ga vsega pognal, ne vemo, lahko pa si predstavljamo. Tako rekoč je z odločitvijo, da enostavno odide, izgubil vse.

No, skoraj vse, sebe še čisto ni izgubil. Edino, kar ga je rešilo, je bila misel oziroma prepričanje, da očetova ljubezen do njega zagotovo ni izginila.

Ker je rasel, se vzgajal in bil ljubljen od take očetove ljubezni, je vedel zanjo, kakšna je, da je neomajna tudi do njega. Zato, edino zato, se je lahko vrnil, ker je vedel oziroma bil prepričan, da je očetova ljubezen - ljubezen.

Vera v očetovo ljubezen, ga je rešila. Na zunaj torej daleč od očeta, v srcu pa tako zelo blizu.

Bil je torej daleč, zelo daleč, precej daleč ali pa skoraj že predaleč od očetovega srca. Že v propadu, danes bi rekli v osebnem stečaju ali pa še hujše, v osebnostnem stečaju.

V srcu pa je bil blizu očetovi ljubezni. In prav vera v očetovo ljubezen, ga je rešila. Na zunaj torej daleč od očeta, v srcu pa tako zelo blizu.

Je bilo tako tudi s starejšim sinom, ki je bil ostal doma pri, sicer s svojo dediščino a vendarle doma? Verjetno, a v obratnem položaju: blizu očetovega srca in njegove ljubezni, a v svojem srcu tako zelo daleč. Kaj se je torej pletlo v njegovi glavi?

Nezavedni očetov dar ...

Kaj pa se je pletlo v očetovi glavi? No, nekaj se mu je že. Vsebino za to, sta mu dala sinova sama. Gotovo pa nič oziroma vsaj nič takega, kar se je pletlo v glavah sinov.

Oče je bil najprej oče, šele nato gospodar, kmet, ali kot tisti, ki bo otrokoma razdelil svoje imetje. Verjetno pa sta ga sinova razumela in ga imela zgolj zaradi tega zadnjega. Oče pa je bil daleč od tega.

Nista pa videla, da jima je že zdavnaj prej dal in razdal svoje največje imetje: življenje in vso svojo očetovsko skrb in ljubezen.

Da je bil najprej oče, ki ljubi, se je kazalo vedno, a sinova tega nista opazila. Sicer bi se vrnitev mlajšega sina ne bi bila zgodila in končala tako kot se je.

Tako pa se je, ker je oče ljubil in nič drugega.

Bi zato morali biti jezni na očeta, če smo se morda postavili na stran enega ali drugega sina?