Prepovedi Levice si lahko najbolj želi Tanja Fajon. Janša pa že ve, kaj dela

V totalnem slovenskem političnem spopadu, kjer akterji že ne vedo več, kaj še bi zmetali drug v drugega, so se začeli obkladati z obtožbami o protiustavnem delovanju nasprotne strani. Če smo natančnejši, je levi pol s tem začel še preden smo 3. Janševo vlado sploh dobili. Denimo na »protestih proti sovraštvu« ter v pismih levih profesorjev, kjer so že v lanskem februarskem brezvladju po Šarčevem odstopu »razumne dejavnike v slovenski politični sferi« pozvali, da »storijo vse za obvarovanje občutljive slovenske demokracije pred grozečo avtoritarno oblastjo.»

Pozornost desnosredinskega političnega pola, da potencialno neustavni elementi pravzaprav obstajajo v programu najbolj radikalno leve slovenske stranke, smo pritegnili prav na Domovini z analizo Rajka Podgorška o tem, kdo je dejansko bližje totalitarnim tendencam: SDS ali Levica. Podgoršek je opozoril na program Levice iz leta 2017, v katerem med drugim Evropsko unijo označujejo za ”ortoliberalni pekel” ter se zavzemajo za "odpravo pogojev kapitalističnega izkoriščanja" na način, da bo v sistemu delavskega upravljanja poslovodstvo odgovarjalo delavskemu kolektivu, "kar pomeni odpravo kapitalističnega menedžmenta v podjetjih” ter "prenos lastništva podjetij v roke države in lokalnih skupnosti". 

Zvočni posnetek Čakševega komentarja je na koncu teksta


Razpravo o tem v parlamentu je, kot opozarja profesor dr. Avbelj, ne neustaven način, zablokiral predsednik državnega zbora Igor Zorčič. Od SMC-ja odcepljeni poslanci so se namreč povsem zlili z agendo štirih strank leve opozicije, vsebino katere narekuje ravno Levica. V javnih nastopih, denimo Janje Sluga v ponedeljkovem Studio City, odcepljenci delujejo še bolj radikalno opozicijski kot sama leva opozicija, kar pri razumnemu človeku sproži logično vprašanje, kako so s takimi radikalno protivladnimi stališči leto dni sploh delovali znotraj vladne koalicije.

Ampak to je že druga tema, vrnimo se k Levici. Čeprav je ta, kot smo na Domovini prav tako pokazali na klasifikaciji enega vodilnih preučevalcev evropskih skrajno levih strank, profesorja Luka Marcha z univerze v Edinburgu, radikalna stranka iz skupine "reformiranih komunistov", v slovenski javni sferi uživa nekakšen status stranke samoumevne normalnosti.

Da bi kakšno njeno stališče ali programsko izhodišče lahko bilo tudi problematično, iz osrednjih medijev praktično ne moremo izvedeti. Prej nasprotno - politiki Levice imajo v medijskem mainstreamu status nekakšnih borcev za pravični svet. Nasproti vsem drugim, ki so se "prodali divjemu neoliberalizmu".

Upoštevajoč, da se miselnost stranke Levice poklapa z miselnostjo medijskega mainstreama, (vključno z dobršnim delom uredništev RTV Slovenija), ne čudi presenečenje in skoraj ogorčenje, ki je velo iz medijskih prispevkov o predlogu SDS-a in NSi-ja, da bi kakšno o potencialno neustavnih elementih v esenci Levice rekli tudi v parlamentu.

Odnos do SDS-a je pač v večinskih medijih diametralno nasproten kot do Levice. O največji slovenski stranki je praktično nemogoče slišati karkoli pozitivnega, ne glede na to kaj počne ter ali je v vladi ali v opoziciji.

Radikalnost Levice sploh ni problem Janeza Janše


Pa vendar bi bilo zmotno misliti, da v nebo vpijoči različni kriteriji medijske obravnave obeh omenjenih strank gredo na škodo Janezu Janši in njegovi SDS. Raziskave in empirična izkustva kažejo, da volilna baza te stranke, pa tudi drugi volivci desne-sredine, medijem kot so RTV Slovenija in POP TV, da tiskanih dnevnikov sploh ne omenjamo, praktično ničesar več ne verjamejo.
Hud problem imajo druge stranke levega političnega pola, saj je Levica kot najradikalnejša med njimi zaradi medijske zaslombe neproporcionalno močnejši faktor v političnem prostoru, kot bi ji glede na volilne rezultate to pripadalo.

Hud problem pa imajo druge stranke levega političnega pola, saj je Levica kot najradikalnejša med njimi zaradi medijske zaslombe neproporcionalno močnejši faktor v političnem prostoru, kot bi ji glede na volilne rezultate to pripadalo. Posledica tega je, da je Levica v Sloveniji postala kreator in nosilec politik pola levo od sredine, druge stranke pa k njej zgolj bolj ali manj tesno gravitirajo. Vsak odklon od tega je medijsko sankcioniran, kar pa ima na preostale uničujoč učinek, saj volilni bazen levo od sredine dominantnim medijem zaupa daleč nadpovprečno.

In ravno v tem je bistvo radikalizacije slovenskega političnega prostora, ki nekoliko bolj v oči bode zdaj, ko stranke kontinuitete niso na oblasti. Levica pač s svojim potegom na radikalni rob vleče tako SD, kot LMŠ in SAB, zdaj pa tudi nepovezane poslance. In če kdorkoli verjame, da bo kaj drugače, če se po volitvah na oblast vrne levi pol, je v hudi zmoti.

Kdo je čigav satelit


Parlamentarna razprava o tem zato ne bi bila zdravilna samo na splošno, temveč izjemo koristna za status vseh drugih strank levo od sredine. Še posebej Socialnih demokratov, ki so se pod "wannabe" medijsko všečno Tanjo Fajon pustili povsem potegniti v orbito radikalne sestrske stranke, kar jim izrazito omejuje doseg proti sredini, potreben za zmago nad hegemonom desnice Janšo. Našteti satelitski status očitajo strankama, ki tvorita koalicijo s SDS ter tistim, ki ji pomagajo zagotavljati večino. Pri tem pa so sami najbolj očitni sateliti neke, po demokratičnih merilih manjše, obrobne radikalne stranke iz levega kota političnega prostora.

Zmotno je torej prepričanje, da iskreno javno diskusijo o neustavnih prvinah koncepta stranke Levica potrebujeta predlagateljici razprave, SDS in NSi. Janša situacijo kvečjemu izkorišča za držanje konkurentov v levem kotu in slabitev tistih, ki bi se iz njega skušali potegniti proti politični sredini ter s tem ogroziti njegov primat.

Druge leve stranke, predvsem SD, pa še enkrat več zamujajo priložnost, da se dekontaiminirajo od vsiljene radikalizacije ter se osvobodijo povodca populistov s svoje leve in njihovih utopičnih idej.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike