Cvetoči katoliški redovi: mlade privlači radikalno nasprotje med njihovim načinom življenja in življenjem sekularnega sveta

Urban Šifrar
Foto: Franciscan Brothers of Renewal

Čeprav številke kažejo, da je Katoliška cerkev na Zahodu glede duhovnih poklicev v zaskrbljujoči krizi, pa ostajajo nekatere skupnosti, ki, prav obratno, v tem pogledu cvetijo. V prejšnjem članku smo predstavili izjemno živahen cistercijanski samostan Heiligenkreuz iz sosednje Avstrije, tokrat pa pišemo o dveh ameriških skupnostih: Frančiškanskih bratih prenove in Dominikanskih sestrah sv. Cecilije iz Nashvilla.

V 80-ih letih prejšnjega stoletja je skupina osmih kapucinov iz ZDA začela opažati, da se njihova redovna skupnost vse bolj podreja posvetnosti in opušča tradicionalne oblike krščanskega življenja. »Nismo opazili toliko grehov dejanj kot grehov opustitev. Duhovnik, na primer, morda ni govoril proti svetemu očetu, vendar tudi ne v njegovo podporo. Ni obsojal češčenja Najsvetejšega ali rožnega venca, vendar ju tudi ni spodbujal. Skrbelo nas je, ker mnogi tradicionalni izrazi vere niso bili cenjeni ali izvajani,« razloži p. Glenn Sudano, eden izmed njih, ki v intervjuju za CNR nadaljuje, da zaradi tega sekularizma življenje v verskih skupnostih mož preprosto ni privlačilo. Sami pa so v kapucinsko življenje želeli vrniti adoracijo in tradicionalne pobožnosti ter prakse, denimo nošenje redovne obleke.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Friars of the Renewal (@cfr_franciscans)

Takšno prenovo so skušali živeti znotraj svojega reda, vendar pa so po treh letih ugotovili, da ta za njihov slog »ni bil zainteresiran«. Tako so s podporo newyorškega nadškofa leta 1987 ustanovili novo skupnost, imenovano Frančiškanski bratje prenove, ki se trudi vrniti k pristnemu življenju, kot so ga začrtali sv. Frančišek Asiški in kapucinski reformatorji v 16. stoletju. 

Poleg jutranje ure meditacije in večerne ure češčenja Najsvetejšega se petkrat dnevno bratje prenove zberejo k skupni molitvi brevirja in obhajajo sv. mašo. Posebno pobožnost gojijo do Božje Matere Marije, en dan v tednu pa posebej namenijo bolj zavestnemu duhu tihote in zbranosti. 

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Friars of the Renewal (@cfr_franciscans)

Živijo v popolnem uboštvu in le od dobrote drugih ljudi, ki pa je nikdar ni premalo. Mnogi hodijo bosi in spijo na samih tleh, vedno nosijo siv habit, velik pomen dajejo bratstvu med seboj. Svoje poslanstvo v svetu vidijo predvsem v delu z najrevnejšimi in evangelizaciji. Za lokacije samostanov vedno izberejo najrevnejše četrti v mestih, kjer pripravljajo obroke za brezdomce in jim pomagajo na številne druge, tako materialne kot duhovne načine. 

Vzpostavljajo misijonske centre za revne, evangelizirajo po ulicah, pripravljajo misijone po župnijah in duhovno vodenje, spodbujajo pobožnost do Najsvetejšega zakramenta. Slednje jim denimo v Londonu in New Yorku posebej dobro uspeva s programom Catholic Underground: Enkrat mesečno zvečer, v temni cerkvi, z vso lučjo osredotočeno le na Najsvetejše na oltarju, priredijo molitveno uro z večernicami in tiho adoracijo ter priložnostjo za sv. spoved, zatem pa se preselijo v spodnje prostore, kjer nadaljujejo z različnimi katoliškimi umetniškimi vsebinami – lahko gre za koncert, projekcijo filmov, ples, poezijo ...

Udeleženci poročajo, da se tako na molitvi kot v vrstah pred spovednicami in na kulturnem programu tare mladih ljudi in da je izkušnja takšne žive vere sredi sodobnega velemesta nekaj neverjetnega. Do mladih učinkovito pristopajo tudi preko družbenih omrežij, s podkasti, različnimi videi, slavilno glasbo.

Od osmih ustanovnih članov je skupnost do danes zrasla na več kot 120 bratov in patrov v 15 samostanih po ZDA, na Irskem, v Veliki Britaniji, Hondurasu in Nikaragvi.

Cvetoči ženski red

Izjeme, ki kažejo, da samostanskemu življenju vendarle še niso šteti dnevi, pa se najdejo tudi med ženskimi redovi. Dominikanske sestre sv. Cecilije, bolj znane kot »nashvillske dominikanke«, naj bi v zadnjem desetletju in pol zrasle za kar 46 %, danes pa jih je čez tristo.

Njihova karizma je osredotočena na kontemplacijo, močno življenje v skupnosti in aktivni apostolat – tega uresničujejo predvsem na področju izobraževanja, v skladu z motom svojega reda: »Kontemplirati in predajati sadove svoje kontemplacije drugim« (contemplare et contemplata aliis tradere). Pri tem so predane »ljubezni do študija in močne priprave na apostolat poučevanja, odličnosti v izobraževanju, izčrpnemu znanju v teologiji in filozofiji ter religiozni formaciji mladih v katoliški veri«, pišejo.


Na prošnjo nashvillskega škofa so prvo šolo dominikanke tam odprle leta 1862. Po prebrodenih začetnih težavah je skupnost hitro zrasla in v tridesetih letih prejšnjega stoletja štela že 115 sester, ki so poučevale 2.000 učencev v 14 ustanovljenih tako osnovnih kot višjih šolah in kolidžih. 

Tudi v burnem času po Drugem vatikanskem koncilu so nashvillske dominikanke v nasprotju z mnogimi drugimi samostani ohranile tradicionalne prakse, kot je nošnja redovne obleke, belega habita (»Kot bi vsak dan nosile poročno obleko,« pravijo), in globok poudarek na kontemplativnem življenju. Tudi pri poučevanju niso počivale; širile so se naprej in nove šole ter skupnosti ustanovile po vseh ZDA, pa tudi v Avstraliji, na Škotskem, Nizozemskem in Irskem.


Dominikanke dan začnejo ob petih zjutraj z meditacijo, hvalnicami in sv. mašo, po zajtrku pa se opravijo na delo, ki jih čaka glede na njihov status – to je predvsem študij ali pa poučevanje. Ob petih popoldne se znova zberejo k molitvi večernic in rožnega venca, sledita večerja in rekreacija (druženje), ob pol osmih pa duhovno branje in zadnja skupna molitev. Sledi tišina za preostale opravke sester in spanje okoli 11. ure.

Na svoji spletni strani zapišejo, da »z globokim zavedanjem svoje identitete redovnic ljubijo Cerkev in ji skušajo zvesto slediti, cenijo svoje zaobljube, gojijo spoštovanje do duhovništva in cerkvenega učiteljstva, z navdušenjem delijo resnico Evangelija, o svoji posvetitvi pričujejo z nošenjem posebnega habita in gledajo na Devico Marijo kot zgled in mater ter skušajo posnemati njeno ponižnost in v njej prepoznati, kaj pomeni prava ženskost«.

Kaj je tisto, kar to skupnost dominikank ohranja tako živo? Ena izmed njih, s. Mary Bendyna, v intervjuju za The Pillar omeni nekaj skupnih karakteristik rastočih skupnosti: poudari predvsem skupno molitev, skupno življenje, »celo skupni apostolat, kar ni nujen del duhovnega življenja, vendar je lahko pomemben«. S. Mary tudi zavrne idejo, da mlade ženske prihajajo v bolj tradicionalne skupnosti, ker iščejo stabilnost, varnost, zaščito ali tisto, kar jim je manjkalo pri lastni vzgoji. To je mit, pravi.


Poleg tega se zdi – in enako poudarjajo dominikanke same – da je prav radikalno nasprotje med njihovim načinom življenja in življenjem sekularnega sveta tisto, ki privlači mlade. Ne prilagajanje duhu sveta, ampak (navidez) stroga, popolna odpoved posvetnemu, svojim prijateljem, celo družini, in zaveza tihemu češčenju, popolnemu uboštvu in čistosti. 

Naročniška vsebina

Nenaročniki, celoten članek vam je na voljo za 3,60 €, s čimer pridobite tudi 72-urni dostop do vseh naročniških vsebin. 

Tako kot obe doslej predstavljeni skupnosti pa so tudi Dominikanske sestre sv. Cecilije močno prisotne na spletnih kanalih, predvsem na platformi Youtube, kjer objavljajo vse od katehez do navdušenih pričevanj sester in še marsičesa. 

Ali lahko tudi v Sloveniji najdemo kako skupnost, ki bi rasla in siceršnje turobne trende postavljala na glavo? Spremljajte Domovino še naprej.

Izbrano za naročnike
Elektro omrežje ne zdrži tempa novih samooskrbnih sončnih elektrarn. Soglasja vse bolj okrnjena, z 2024 velika sprememba
Tednik Domovina 112: Pravica do šole tudi za romske otroke
P. dr. Andraž Arko: Dejstvo, da nekdo v Katoliški cerkvi ne prepozna mesta zase, je najprej vprašanje za nas, kristjane (2. del)
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

SŠK: Asistirani samomor ni politično vprašanje, življenje je treba varovati ne glede na politično opredeljenost
  • 06. 11. 2025
P. Branko Cestnik: »Referendum je morda prelomen: škofje so se poenotili in dokazali, da je Cerkev spet sposobna vplivati na javno mnenje«
  • 15. 12. 2025
Slovenske verske skupnosti enoglasno proti asistiranemu samomoru
  • 12. 11. 2025