Cvetoče skupnosti katoliške vere v Evropi: kako uspeva samostanu, ki je blizu tudi Slovencem?

Čeprav danes statistike kažejo, da je katoliška vera na Zahodu v splošnem zatonu – tako glede števila vernikov kot prejemanja zakramentov, duhovnih poklicev itd. – pa se kot svetle izjeme dvigajo posamezne skupnosti, ki, prav obratno, cvetijo, so polne življenja, beležijo velik porast duhovnih poklicev in rojevajo bogate sadove.

Da bi ugotovili, kaj imajo takšne skupnosti morda skupnega in ali bi se od njih lahko česa naučili, vam na Domovini predstavljamo nekaj izstopajočih. Tokrat pišemo o avstrijskem samostanu, ki je na več načinov blizu tudi Slovencem: to je cistercijanska opatija Heiligenkreuz.

Slovenec ali Evropejec, iz stanja domače Cerkve vajen pesimizma, malodušja in posvetnosti, ob prihodu v mali kraj sredi Dunajskega gozda, poleg samostana sestavljen le še iz nekaj (kasneje nastalih) hiš, kaj hitro pomisli, da se je vrnil v drug čas. Skupnost danes okoli stotih cistercijanskih patrov, bratov, novincev in kandidatov, ki prihajajo z vsega sveta, od Vietnama do rodne Avstrije, je polna življenja, to pa je – kljub sodobnim izzivom, duhovniki iz samostana denimo oskrbujejo mnogo tudi oddaljenih župnij, ki bi sicer ostale brez zakramentov – karseda podobno tistemu, ki ga je začrtal sv. Benedikt iz Nursije.

Njegov ključni del je, poleg dnevne svete maše, skupna molitev psalmov. Prvič v dnevu se menihi – vsak v oblačilu, ki mu pritiče, in na točno določenem mestu v koru – zberejo petnajst čez peto zjutraj, še trikrat čez dan in slednjič deset do osmih zvečer za sklepnice, psalme molijo in pojejo v latinščini po posebnem cistercijanskem brevirju. V času med molitvenimi urami je na urniku drugi del vodila ora et labora (moli in delaj), torej raznoliko delo, ki ga bratje opravljajo. Od knjigoveznice ali izdelovanja sveč do kmetijstva, dela v zakristiji in še marsičesa – vse pa spremljata mir in tihota, ki vladata po samostanskih hodnikih. Natančno določen red spremlja tudi skupne obroke; vsak v samostanu pozna vrstni red in svojo vlogo, da vse poteka gladko.

Če so mnogi samostani v drugi polovici zadnjega stoletja izdatno zrahljali norme meniškega življenja in sproščali pravila, ki so jih imeli za ne več tako pomembna – tako pri redovniški obleki kot molitvi, liturgiji, obrokih itd. – je Heiligenkreuz zadržal resnobnost, potrebno tistim, ki se želijo v življenju čim popolneje posvetiti in se zavedajo, da jim pravila pri tem le pomagajo. Veliko pozornost posvečajo tudi karseda dovršenemu obhajanju liturgije.

Zasluge za svetovno prepoznavnost opatije pa ima gotovo tudi sodoben pristop do evangelizacije, ki so ga ubrali: na svojih spletnih kanalih
objavljajo nagovore, pridige, kratke filme, predstavitve svojega življenja ...

Posebej znani po svetu pa so menihi iz Heiligenkreuza postali zaradi ubranega petja gregorijanskega korala – pred leti so posneli in izdali album, ki se je povzpel na vrh lestvic v mnogih državah. Sicer pa gre za najstarejši neprekinjeno delujoč cistercijanski samostan na svetu, leta 1133 (leto kasneje kot stiški samostan) ga je ustanovil sv. Leopold III., nastal pa je torej še v času življenja sv. Bernarda, pomembnega utemeljitelja svojega reda.

V okviru samostana deluje tudi izjemno priznana teološka fakulteta, ki ji je Benedikt XVI. ob svojem obisku leta 2007 celo podelil status papeške univerze. Danes je z več kot 300 študenti največje katoliško študijsko središče v nemško govorečem prostoru.

Pomembno povezan pa je Heiligenkreuz tudi s Slovenijo: poleg tega, da naj bi bili med prvimi menihi tudi nekateri z našega prostora, so v samostanskih rokopisih iz 12. stoletja pred kratkim odkrili zapisane števnike v zgodnji slovenščini – drugi najstarejši zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih.

Kaj je tisto, kar tako zaznamuje heiligenkreuški samostan, da je v nasprotju s sodobnimi trendi, ko se vse več skupnosti zapira, ostal živo duhovno središče, ki celo priteguje vse več mladih?

Na nekaj vprašanj je za Domovino odgovoril prior samostana, pater Janez Pavel Chavanne.