Čestitke Muri, ampak kam brede slovenski nogomet in zakaj od Čeferina nima nič?

Slovenija je včeraj dobila sedmega državnega prvaka. Del zgodovine je v trideseti sezoni slovenske nogometne lige pisala Mura, ki je prvič v zgodovini samostojne Slovenije osvojila naslov državnega prvaka in postala že četrti različni prvak v zadnjih štirih letih po Celju, Mariboru in Olimpiji.

V sezoni, kjer smo spremljali predvsem tekmovanje, komu bo najmanjkrat spodrsnilo, je ob neprepričljivem Mariboru in z notranjimi problemi obremenjeni Olimpiji klub iz Murske Sobote pobral smetano in se zasluženo zavihtel na vrh. V neposrednem obračunu za prvenstveno lovoriko je Mura v Ljudskem vrtu slavila s 3:1.

»Poznam karakter in kakovost fantov. Treba jih je bilo samo malo vzpodbuditi, da verjamejo v to, kar počnemo, v svoje sposobnosti. To je bilo izhodišče že v pogovorih pred tekmo, da je treba verjeti. Dejal sem jim, da še sami ne vedo, česa vse so sposobni. To je tehtnico nagnilo na našo stran,« je skromno po tekmi dejal trener Murašev Ante Šimundža, ki je šele drugi trener v zgodovini slovenske nogometne lige, ki mu je uspelo naslov osvojiti z dvema kluboma.

Mura prijetno presenečenje, ostalo za pozabo

Dobili smo enega najbolj zanimivih zaključkov sezone v zgodovini 1. SNL. V zadnjem krogu je odločal neposreden obračun med Mariborom in Muro, tekma ni bila slaba, delna vrnitev navijačev po več kot letu dni na slovenske stadione pa je tudi dodala pomembno kuliso.

A če bi gledali na zadnjo sezono slovenske nogometne lige le skozi prizmo zadnje tekme, bi dobili napačno sliko. O dogajanju in stanju veliko pove že podatek, da smo dobili izenačen neslavni rekord – prvaka z najmanj osvojenimi točkami, odkar je v veljavi format lige z 10 ekipami (od sezone 2005/06 naprej). Povedano drugače, prvak v 36 krogih na kar 19 tekmah ni zmagal.

Mura je pravzaprav edino prijetno presenečenje te sezone in naslov prvaka je posledica tega. A ta v Mursko Soboto ni prišel čez noč, saj se na skrajnem vzhodu že od nekdaj igra dober in lep nogomet. Tudi ekipa je vedno selekcionirana tako, da se pri igralcih že od daleč opazi pripadnost klubu, tako na igrišču kot izven njega. Tudi navijači in lokalno okolje so vedno ostali zvesti Muri, tudi v časih, ko je bil klub v nezavidljivem položaju.

Mura je pravzaprav edino prijetno presenečenje te sezone in naslov prvaka je posledica tega. A ta v Mursko Soboto ni prišel čez noč, saj se na skrajnem vzhodu že od nekdaj igra dober in lep nogomet.

Ligo je treba dvigniti višje

Že druga sezona, v kateri je zmagal »David« proti »Goljatom«, pa je v največji poduk tako največjima Mariboru in Olimpiji. Je čas za njuno streznitev in spoznanje, da kadrovanje brez repa in glave, s sumljivimi okrepitvami, ni pot, po kateri bi največja slovenska kluba profitirala. Olimpiji prav tako veliko škodo delajo tudi nova in nova vprašanja glede prihodnosti lastnika, Maribor pa je v tej sezoni zamenjal dva trenerja in dva športna direktorja, ki sta prinesla dve različni nogometni filozofiji, za kateri igralci potrebujejo čas.

Liga je torej letos obstala še za korak ali dva nasproti lanskemu letu. V njej praktično ni niti nobenega zares dobrega tujca, ki bi ligo okrepil in ji dodal dodaten žar, zanimanje medijev pa se je ob praznih tribunah, ki so ponavadi vsaj zaradi navijaške folklore klicale po omembi, skorajda dokončno ohladilo.

Najbolje je stanje sezone in slovenskega nogometa na eni izmed prvih novinarskih konferenc pred kakšnim mesecem dni opisal novi trener Maribora Rožman: “Sezona je zelo izenačena, tekme, ki sem jih gledal in analiziral, so praviloma zelo v ravnotežju. Za navijače ima to dodatno draž, bi si pa želel, da bi trenerji in igralci skušali raven celotne lige dvigniti višje.”

NZS sedi na denarju, nogomet stoji na mestu

Slovenski nogomet je na mednarodni sceni zapravil vse, kar si je v preteklih letih z uspehi reprezentance in nato NK Maribora ustvaril. Nižanje proračunov in ambicij, kar je v nasprotju s trendi v naši soseščini, je slovenski nogomet pripeljalo do precej nizke kakovosti. Zdi pa se, da se glede tega nihče preveč ne sekira. Niti tam, kjer bi za to morali biti najbolj odgovorni, na Nogometni zvezi Slovenije.

Nižanje proračunov in ambicij, kar je v nasprotju s trendi v naši soseščini, je slovenski nogomet pripeljalo do precej nizke kakovosti. Zdi pa se, da se glede tega nihče preveč ne sekira.

Ta je v letu 2020 zabeležila 12.313.824 evrov prihodkov, kar je številka na katero bi bilo ponosno marsikatero podjetje. Koliko od tega denarja bo prelitega v slovenske klube? Obljubljajo, da naj bi šlo za tretjino. A zdi se, da je vodstvo zveze že dolgo nesposobno videti probleme slovenskega klubskega nogometa, njegovo zmanjšano popularnost, in da je nesposobno nanje odgovoriti. V obronkih idilične narave in pisarn na Brdu, je namreč težko videti bedo, ki se dogaja na terenu.

Tudi če imamo predsednika Uefe, to ne pomaga Slovencem

Marsikdo bo rekel, kaj pa Čeferin, saj je vendar na čelu Uefe, bo pa vendar pomagal slovenskemu nogometu. Ravno nasprotno, s spremembami je poskrbel, da bo slovenskemu nogometu v evropskih tekmovanjih težje.

Ob vsem prahu, ki ga je dvignil poskus ustanovitve Superlige, je Uefa na čelu s predsednikom Čeferinom, dokaj neopazno sprejela reformo Lige prvakov, ki bo od sezone 2024/2025 občutno drugačna. O tem smo obširno pisali TUKAJ. Dejstvo je, da so največji nogometni trener reformo Lige prvakov dobesedno raztrgali, do nje so se opredelili tako trener Manchester Citya Guardiola, Liverpoolov Klopp in Chelsejev Tuchel.

Kaj nova reforma in z njo povezane druge reforme prinaša slovenskim klubom? Slovenski prvak bo kot do sedaj igral v kvalifikacijah za ligo prvakov. Pokalni zmagovalec ter drugi in tretji klub z lestvice 1. SNL, ki so bili sedaj uvrščeni v kvalifikacije za Ligo Evropa, evropsko tekmovanje drugega ranga, pa bodo sedaj uvrščeni v kvalifikacije za tretjerazredno tekmovanje Konferenčna liga. Ta prinaša manjše nagrade za napredovanje.

Že v prihajajoči sezoni bodo v Evropski ligi igrali le še klubi iz držav, ki kotirajo med najboljših petnajst na Uefini jakostni lestvici. Slovenija kotira na 32. mestu, torej lahko računa na evropsko ligo le prek kvalifikacij za ligo prvakov. Če ne bo hudih sprememb, ki bi zares potegnile voz slovenskega nogometa navzgor, bo glede na vsako letno nižjo kakovost lige, Slovenija še dolgo članica kvečjemu tretjerazrednega tekmovanja. Enako velja za prvaka, ko bo izpadel v boju z Ligo prvakov.

20 komentarjev

    • Kaj bluziš Kraševka, kakšen šport se pa vrti na RTV? Tisti najbolj beden in nezanimiv, katerega prenose jim najbrž zastonj dajo; babji skoki, babja kombinacija, plavanje v 25-metrskih bazenih in tako dalje. Ne govori oslarij, če ne veš za kaj se gre. Ni pa več reprezentančnega nogometa in košarke, ni več EHF lige prvakov, še odločilnega derbija Maribor-Mura niso predvajali. Skratka, ne predvajajo več športov, ki pritegnejo mase! Kaj bo gledalo več Slovencev-nogometno reprezentanco al neko Niko Križnar in ogabno slabe smučarke in smučarje?

      • Kraševka
        Če ti nogomet ni pomemben, zakaj potem modruješ o njem!
        Kam brede slovenski nogomet? Vprašanje za tiste, ki dovoljujejo prevzeme ala Mandarič!

    • Da nogometne navijače druži samo alkohol? Ojej,ti očitno živiš daleč od nogometa,kot prvo se že nekaj let alkohol ne toči na stadionih in ob stadionih,kot drugo, nogomet je druženje,je prijateljstvo. Na račun nogometnih izletov smo spoznali dobršnji del Slovenije in tudi nekaj tujine. Lepi spomini na otroštvo ,včasih smo šli na tekmo na družinski izlet,včasih na moški izlet. Nogomet je način življenja,to težko razumete ljubitelji xy individualnih športov,ki so v glavnem v naših primerih nepomembni,z izjemo kolesarjev zadnja leta.

  1. “Med slepci je enooki kralj”, nam pove star pregovor. Kar velja tudi za ligo, v kateri pravijo da vsakdo lahko zmaga proti vsakemu in je dejansko prvak iz prejšnje sezone leto pozneje do zadnjega kroga celo kandidat za izpad.
    Dejstvo je, da v profesionalnem športu zmagujejo tisti, ki bolje, strokovneje, trajneje in načrtneje delujejo (in ki imajo za vse to zadosti denarja) in ne tisti, ki kar naprej nenačrtno kupujejo in negospodarno preplačujejo že formirane in že “pokvarjene” igralce od blizu in daleč, ki kar naprej brez načrta zamenjujejo trenerje, športne direktorje in druge izvajalce, namesto, da bi dolgoročneje gradili na zaupanju, znanju, trdemu delu in visokih načelih športne etike in kulture.
    A po drugi strani je tudi res, da se dolgoročno in zanesljivo oddaljujejo skromnemu gospodarskemu in finančnemu zaledju slovenskih športnih klubov njihovi tekmeci iz mnogo bolj gospodarsko, socialno in finančno močnih ter bistveno razvitejših okolij.
    To velja enako za nogomet kot za košarko, za rokomet kot za odbojko, za hokej kot za vaterpolo. Tekmeci iz najbolj finančno, organizacijsko, marketinško in tudi strokovno razvitih okolij bodo praviloma vse bolj zgodaj prevzemali tudi najbolj obetavne in sposobne igralce ter trenerje in druge strokovnjake iz manj razvitih okolij, kar je v skladu s športnimi tekmovalnimi načeli in obenem s temeljnimi načeli brezobzirne poslovne konkurence v kapitalizmu.
    V najboljšem primeru bomo lahko solidna športna, etična in kulturna pripravljalnica za Dragiće, Dončiće, Kopitarje, Muršake, Oblake, Iličiče, Dolence, Zarabce, Rogliče, Pogačarje …, ki se bodo v mednarodne in svetovne zvezdnike lahko dokončno izoblikovali šele v tujih okoljih in s ključno pomočjo tujega znanja ter kapitala.

  2. Dokler bo večina trenerjev in igralcev slovenskih klubov predstavljali igralci iz juge ali njihovih potomcev (Slovenci v slovenskih mestih sploh ne morejo trenirati nogometa, ker jih trenerji zavrnejo, vzamejo samo svoje; če pa jim že uspe vpis, pa po nekaj letih zapustijo treniranje, ker večino časa na treningih presedijo) ne moremo govoriti o slovenskem nogometu (poglejte slovaško ligo; deluje slovensko). Čudim se sponzorjem, da podpirajo tako politiko. na žalost, če hočeš videt slovenski nogomet moraš na podeželje. npr. NK Prevorje

  3. Sicer pa je slovenski klubski in reprezentančni nogomet (z izjemo nekaj evropskih prebliskov Maribora) v globokem dreku že več kot deset let. Sploh ne vem, kaj tlačite Čeferina zraven. Malo se pozanimajte o sodniški mafiji in NZS klienteli, ki drži vse niti v svojih rokah… Marcel je tudi izpostavil dobro poanto, tudi na tem je kar nekaj resnice…

  4. Eh no, tole pa ne bo držalo. Mnogo boljši smo v individualnih kot skupinskih športih.,,,ja seveda, v nepomembnih, z izjemo kolesarjenja, vsi ostali individualni športi kjer smo osvajali kolajne, tudi olimpijske so nepomembni in globalno nezanimivi, brez konkurence , Koga briga zlata kolajna s streljanja z zračno, puško, veslanja, kajaka,plezanja po stenah, smučanje, skoki,meta kladva itd.kar nekaj, mi imamo v glavi da če je za nas pomembno je za ves Svet pomembno,pa ni tako.Pišuka, imamo svetovnega prvaka v skokih pa ljudje v trans, a s skoki se ukvarja 15 držav na Svetu, bodite no resni . Da se uvrstimo na SP v nogometu, ki ga spremlja 3 milijarde ljudi, je pomemben dogo0dek na katerega je tako mali državi prekleto težko priti.Amapk to je pretežko za slovensko logiko, glavno je da imamo šampiona v metu kladva, kljub temu da ta šport razen sorodnikov in prijateljev tekmovalcev, ne zanima prav nikogar na svetu.

  5. Kar se pa tiče nasploh nogometa v Sloveniji. Je še vedno daleč najbolj popularen šport, ima največ aktivnih registriranih športnikov, državno prvenstvo daleč največ gledalcev na stadionih, preko zaslonov in kljub vsemu se vlaga bistveno več kot v ostale klube. Je pa res da povprečnemu hribolaznemu Slovencu znova ni jasno, da si lahko denimo z odbojkarsko ekipo s proračunom 3 mio € prvak Evrope, v nogometu pa s proračunom 3 mio e ne prideš niti v tretji krog kvalifikacij za Ligo Europa, akj šele za Ligo Prvakov, kje so potem še 2 mesto v skupinskem delu in napredovanje v izločilne boje . Če bi mi želeli imeti boljši nogomet bi kot prvo, morali omejiti število tujcev v naših klubih, tudi tistih iz EU, kot drugo bi pa morali vložiti po 2 – krat več denarja kot ga že itak nemalo vlagamo v nogomet, pa tudi država bi morala počasi uvediti da dela nogomet promocijo Sloveniji, ne pa plezalci po umetnih stenah . Ampak tukaj nastopi je zaplankanost naša, žal .

Komentiraj