Papež Frančišek ve, da Cerkev ne more ostati na mestu niti v zgodovini, če naj bo živa. Voditi jo morajo okretni pastirji, ki zmorejo stopiti za svojimi ovcami.
Zato kar veselo imenuje nove škofe in tako meša karte ter pomlajuje Cerkev. Že če pogledamo na naš pašnik, se pravi na Slovensko škofovsko konferenco, se je v pičlem letu ali dveh z novimi imenovanji njena podoba in hierarhija precej spremenila.
Ker pa tudi novoimenovani (pa tudi drugi) škofje niso pojedli vse pameti in modrosti sveta, imajo občasno tudi kakšno izobraževanje ali bolje rečeno, duhovni seminar.
Tak se odvijal tudi v letošnjem septembru. Vodil ga je monsinjor Tomáš Halík, češki teolog, ki je znan kot tisti, ki vidi dlje in globlje. Bil je svetovalec tako Janezu Pavlu II kot češkemu predsedniku Václavu Havlu. Tokrat pa je torej svetoval novoimenovanim škofom. Stvari, o katerih je govoril, so pomembne tudi za nas, če želimo bolje razumeti Cerkev in svet v katerem živimo, zato smo se odločili, da jih na kratko predstavimo. Hvala celjski škofiji, ki je celotno prevedeno predavanje objavila na svoji spletni strani.
Triintrideset tez o Cerkvi v času dobe sprememb
Izhodišče predavanja je dovtip papeža Frančiška, ki pravi: “Ne živimo le v dobi sprememb, ampak smo priče spremembi dobe.” Živimo namreč v času, ko se spreminja tako moralno, kulturno in tudi podnebno okolje. Pretresa in izprašuje se zaupanje tako v religije in institucije kot tudi avtoritete strokovnjakov. Zaradi globalizacije prihaja do “mešanja svetov“ in kultur, razkol se dogaja tako znotraj držav, verstev kot tudi znotraj generacij in družin.
Prvi Halikov odgovor na ta dejstva je, če malo parafraziramo, vzet iz ust dobrega vojaka Švejka, ki pravi: “Samo brez panike, bitka je že izgubljena.” Ali če vam je ljubše Sveto pismo: »Ne bojte se! Ali nimate vere?«
Vsaka kriza, vključno s krizo Cerkve, je priložnost, da izpolnimo Jezusove besede: “Prodaj svoje imetje in hodi za menoj!” Kar pomeni, da zapustimo svoje varnosti in to revščino sprejmemo kot osvoboditev in priložnost za nov začetek.
»Samo brez panike, bitka je v božjih rokah«
Razlikovati moramo med “duhom časa” (Zeitgeist) in “znamenji časa”. Duh časa je govorica tega sveta, znamenja časa pa so Božja govorica skozi dogodke tega časa.
Kristjani lahko zapademo v dve pasti. Da se nekritično prilagajamo duhu časa ali da ignoriramo znamenja časa. Ravno škofje-pastirji so tisti, ki morajo prepoznavati znamenja časa in voditi Cerkev. Prav tako so škofje varuhi tradicije, a ne v smislu ideologije in Halik opozarja na to, da bi spregledali znamenja časa in v tradiciji iskali »Živega med mrtvimi«.
Naloga naše dobe je, da najdemo »današnjo Galilejo«, kjer bomo znova videli Kristusa. Spremenjenega in drugačnega. Morda ga bomo spoznali po glasu (kot Marija Magdalena), morda po ranah (kot Tomaž), morda v ubogih, oddaljenih… Cerkev mora iskati Vstalega tudi preko meja svojih ustanov.
Sekularizacija – prekletstvo ali blagoslov?
Halik poudarja, da sekularizacija ne označuje konca, ampak globoko preobrazbo krščanstva. Cerkev je vedno na poti in na tej poti mora premagati skušnjavo po malikovanju, po osredotočanju na zgolj določeno zgodovinsko obliko vere, na točno predpisano podobo Boga. Cerkev je občestvo romarjev, je tudi Cerkev bojevnica, ki pa se mora boriti tudi proti skušnjavi triumfalizma. Sovražnik Cerkev napada predvsem od znotraj in to zvito. “Cerkev, ki ne sliši preroškega klica k ponižnosti in ni sposobna kritične samorefleksije, naredi krščanstvo za militantno religijo.”
Christianitas (krščanstvo kot civilizacija) se je končala v dobi moderne. Danes mora Cerkev najti nove oblike samoizražanja in ne more svobodno dihati v ozki obliki zaprtega pogleda na svet ali ideologije. Treba se je osvoboditi te oblike, tako kot je sveti Pavel pred dva tisoč leti osvobodil vero iz ozkih okvirjev ene od judovskih sekt.
Cerkev v preteklosti večkrat ni prepoznala znamenj časa v obliki velikih družbeno-kulturnih sprememb in je tako tudi sama prispevala k “ekskulturaciji” krščanstva v zahodni družbi. Se je do danes kaj naučila iz lastnik napak?
Ateisti, ki izginjajo
Tradicionalna religioznost in ateizem sta večinoma nepremična. Toda vera ni nekaj statičnega, ampak je potovanje, iskanje. Danes število versko “neopredeljenih” ljudi hitro narašča, medtem ko število prepričanih ateistov upada. Med neopredeljenimi najdemo agnostike, apatične, iskalce duhovnosti, ljudi, ki se opisujejo kot “duhovni, a nereligiozni”, nad cerkvami razočarane kristjane, ezoterike, neognostike, simpatizerje alternativnih verskih tokov itd.
Prihodnost Cerkve bo v veliki meri odvisna od njene sposobnosti komuniciranja s to veliko skupino ljudi. Pot do njih ni tradicionalna pastorala, pač pa duhovno spremljanje. Spremljanje nekoga, ki išče, pa ni mogoče s položaja “lastnikov resnice”, kajti resnica je knjiga, ki je nihče od nas še ni prebral do konca.
Pravilna drža je avguštinska: iskati Boga, da ga najdemo, in najti ga, da ga še naprej iščemo. Iskanje je pogosto tipajoče, kot beremo v Svetem pismu. To je izkušnja velikih očetov vere, ki so naši vzorniki. Abraham zapusti svoj dom, ne da bi vedel, kam gre, po veri. […] Naše življenje nam ni dano kot operni libreto, v katerem je vse zapisano, ampak pomeni iti, hoditi, delati, iskati, videti … Vstopiti moramo v avanturo iskanja srečanja z Bogom; pustiti moramo Bogu, da nas išče in sreča. […] Imam dogmatično gotovost: Bog je v življenju vsakega človeka. […] Lahko in moramo ga iskati v vsakem človeškem življenju. Tudi če je človekovo življenje njiva, polna bodike in plevela, se vedno najde prostor za kalitev dobrih semen. Bogu moramo zaupati.”
Če so si novoimenovani škofje Halikove besede vzeli k srcu, se nam za prihodnost Cerkve ni treba bati.
Še manj…
Slo skofje in masniki zupniki povsem prevec previdni in preplaseni.
Mislijo ce bodo tiho, bodo s komiji bolje vozili.
Cist narobe. S komijo moras v boj, to ljudje cenimo.
Ker tega ni , manj ljudi pri masah.
Pa ne razumejo
Ljubljana, se opravičujem, ne razumem in prosim, da razložiš, kaj pojmuješ pod – “komiji”!?
Brez veze ga je kaj spraševati, prispevka ni razumel niti 5%.
Seveda, sedanji čisto pozitivni rkc ljudje naj se vzgledujejo po zelo pozitivnih, odzivnih in proslovensko pozitivno aktivnih klasičnih (1890-1945) SLOVENSKIH POLITIČNIH KATOLIKIH
knezoškofov J. Missie, A.B. JEGLIČA,
NARODNEGA IZJEMNEGA VODITELJA DR. J.E. KREKA,
ODLIČNEGA POLITIKA dr.. Antona KOROŠCA.
Dovolj dober vzgled so našteti nedvomno.
Naj se jim postavi spomenike – v LJ in po vsej naši SLOVENIJI.
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan: ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komunsocializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd.
Članek predstavlja za sekularni svet nedvomno provokativna stališča (kar je vedno najbolj zanimivo) slavnega monsinjorja Tomáša Halíka glede odziva Cerkve na modernost in spreminjajoči se svet. Originalni tekst sem v celoti prebral, se mi pa postavlja velik dvom v oceno boja Cerkve s prejšnjimi revolucijami, ki ga avtor označi kot ‘neuspešnega’. Halik zanimivo še posebej resno omenja obdobje med »1848 in 1958« nasploh pa omenja odziv Cerkve na revolucije kot usodno napačen, kar je (po avtorjevem mnenju prepozno) popravil II. Vatikanski koncil. Mislim, da je to napaka, ker se ne zavedamo, da bo Cerkev vedno imela nasprotnike, ki proti njej delujejo v valovih s prevrati, revolucijami itd. Sploh ko je oslabljena iz takšnega ali drugačnega razloga. Razlika je edino ta, da je Cerkev do sedaj vedno znala ohraniti Resnico in učinkovito odgovoriti na izziv.
To lahko preprosto utemeljimo. Če samo pogledamo sledeče, po mojem mnenju, napačne trditve:
1. “Ko Cerkev ni pravočasno prepoznala posledic prehoda iz agrarne v industrijsko družbo, je izgubila velik del delavskega razreda.“ – Cerkev kljub zapoznelemu odzivu na problematiko industrijske družbe dejansko nikoli ni povsem izgubila delavstva in je učinkovito odgovorila na problematiko s Papežem Leonom XIII., encikliko Rerum Novarum, katoliškim socialnim naukom, pa encikliko Quadragesimo anno, da ne govorimo o svetnikih in blaženih (pri nas bl. Anton Martin Slomšek, bl. Pier Giorgio Frassati, božja služabnica Catherine Doherty, božja služabnica Dorothy Day – na katero se sklicuje tudi papež Frančišek! itd.).
2. “Ko se je s paniko in z represijo odzivala na spremembe v kulturi, znanosti in filozofiji, zlasti na prehodu iz 19. v 20. stoletje, je izgubila velik del inteligence.“ – zopet veliko vprašanje, Cerkev je imela Katoliško akcijo, Marijino Legijo, Viteze Brezmadežne (ki jih je organiziral sv. Maximilian Kolbe) politično organizirane ljudske meščanske in kmečke stranke, sistem katoliškega šolstva, poznamo močno politično organizacijo katolikov v Franciji, Španiji, Belgiji, Nemčiji v času kultur-kampfa, v Avstriji in posledično pri nas (predvojna SLS).
3. “Ko se je Cerkev podobno odzvala na kulturno revolucijo leta 1968 (še posebej na spolno revolucijo, spremembe v razumevanju spolnosti in spolnega vedenja takratne mlade generacije), je izgubila velik del mladine.“ – tu pridemo do spremembe, ker je II. Vatikanski koncil vrenje šestdesetih in sedemdesetih sprejel. Ni bil ‘prepozen’, sprejel ga je! Tako naivno je vstopil v dialog, da je svet mislil, da bo Cerkev dovolila vse in popustila v vsem (to se danes zopet dogaja). Ko je papež sv. Pavel VI. prepozno vendarle izdal ‘Humanae Vitae’ je izbruhnil ves ”kažin”. Cerkev je mladino izgubila v šestdesetih/sedemdesetih ni pa je izgubila v obdobju 1789-1960, kako zanimivo.
4. ”Zdaj lahko izgubi velik delež žensk, če bo podcenjevala trenutne spremembe v samorazumevanju žensk in njihovemu mestu v družbi in Cerkvi.” – zopet izjemno nevarno razmišljanje. Sicer povsem logično za sekularni svet (to bi lahko prebrali bodisi v našem Dnevniku bodisi na CNN-u), ampak nelogično iz katoliškega vidika. Katolištvo ima glede spolnih vlog jasna stališča, dogme, podprte z tradicijo in Cerkvenim učiteljstvom. Če tu damo prednost izhodiščem, ki so jih zgodovinsko postavile feministke kot je Simone de Beuvoir, potem se ne bo končalo dobro. Če vas zanimajo rezultati pa lahko pogledate k protestantom in njihovim ”duhovnicam” in ”škofinjam” z mavričnimi štolami ali pa bližje k nemškim katolikom ter gibanju Maria 2.0.
Spoštovani!
Se opravičujem ker se kot ateist drznem poseči v vašo interno problematiko, toda kaj je narobe z duhovnicami in škofinjami? Ali so ženske po vašem duhovno deficitarne? No prepričan sem, da to vprašanje presega vaše interne okvire in se tudi zunanji imamo pravico vključiti.
Jonsky, lepo pozdravljeni, ne absolutno ni problema, z veseljem pojasnim (opomba: pojasnim kot laik, ki nima nobene teološke izobrazbe). Predstavljam si, da je največji konflikt danes v javnosti glede tega, da je na zadevo potrebno nujno gledati iz teološko-dogmatično-verskega stališča, sekularni svet pa cerkve (katoliško in protestantske – na pravoslavce v kontekstu Zahoda tu kar pozabljajo :=) ) gleda iz vidika družbenih sprememb na tem področju v 20. stoletju in še posebej od šestdesetih naprej.
Torej, zelo na grobo: katoliki (+ vsi vzhodni kristjani in do nedavnega tudi večina protestantov!) verujemo in je izpričano po Cerkvenih in zgodovinskih virih, da je Kristus, Mesija kot učlovečeni Bog na Zemljo prišel kot moški. Oblast nad Cerkvijo, ki jo je ustanovil je podelil Petru in apostolom – moškim. Seveda bodo številni ugovarjali, da je bila v času zadnje večerje (postavitev evharistije), v času križanja (postavitev Nove zaveze v Kristusovi krvi), v času binkošti in prihoda Svetega duha, Marija zraven. Toda Marija (in npr. Marija Magdalena) sta prvo Cerkev podpirali z molitvijo, apostolom, prvim škofom, prvim vernikom sta stregli itd. Duhovniška vloga za darovanje svete maše kot temelja Nove zaveze je bila podana duhovnikom /lokalnim voditeljem Cerkva – škofom, t.j. moškim. Skozi zgodovino so ženske v Cerkvi po tradiciji ohranile vlogo molivk, v katolištvu se je potem to razvilo v številne ženske veje meništva. In seveda ima Cerkev izjemno bogato tradicijo ženskih svetnic in tudi Cerkvenih učiteljic.
Tega (glede moškega duhovništva oz. njihovih pastorjev) so se držali tudi protestanti do nedavnega. Pravoslavci, kopti in ostali pa imajo glede tega še vedno povsem isto pozicijo kot katoliki (logično ker so v prvem tisočletju bili del iste katoliške Cerkve).
Protestantizem je nato relativno pozno, v 19. stoletju začel z posvečevanjem prvih diakonis in nato duhovnic (tukaj imaš vir iz Wikipedie: https://en.wikipedia.org/wiki/Timeline_of_women%27s_ordination). Masovno posvečevanje prav protestantskih duhovnic pa je doživelo boom v šestdesetih in sedemdesetih (episkopalci, metodisti, itd.), ko so se liberalne protestantske cerkve prilagodile takratnim tokovom, škofinje pa so protestanti dobili v devetdesetih. Ena smešna cvetka, ki je tistem linku: Marion Macfarlane (19.7.1840 – 29.4.1898) je bila Avstralka, ki je bila kot prva posvečena v “ženski diakonat” 1884 in to je bil velik škandal takrat v Avstraliji. Že čez 2 leti 1886 pa se je spreobrnila v katolištvo, dobila ime sestra Marija Eufrazija in vstopila v red Sester Dobrega Pastirja :=)
Pa naj off-the-record omenim, da je bil verouk glede tega pri nas izjemno skop in teh tematik ni načenjal (o vsem sem se pozanimal sam), kar je problematično, če se potem verniki kasneje srečajo s takšnimi, za sekularni svet v bistvu logičnimi vprašanji :=)
Za kaj več pa mora dopisati kakšen duhovnik, morda kdo od duhovnikov kolumnistov Domovine :=)
Daleč najboljši prispevek na temo religije do sedaj, verjamem pa, da večini na tem portalu ne bo všeč. Resnica boli.
Priznam, da ste se potrudili z pojasnilom. Torej če skušam s sekularne plati razumeti vaše stališče (in to brez cinizma), je pravilo izključnega moškega duhovništva v temelju samega nauka in zato trajna doktrina in vrednota, medtem ko je žensko duhovništvo modna muha oziroma new age domislica. Pa naj bo tako.
Zanima pa je, kaj o vprašanju ženskega duhovništva misli Kraševka?