Cerkev v preteklosti večkrat ni prepoznala znamenj časa. Jih prepoznava sedaj?

POSLUŠAJ ČLANEK
Papež Frančišek ve, da Cerkev ne more ostati na mestu niti v zgodovini, če naj bo živa. Voditi jo morajo okretni pastirji, ki zmorejo stopiti za svojimi ovcami.

Zato kar veselo imenuje nove škofe in tako meša karte ter pomlajuje Cerkev. Že če pogledamo na naš pašnik, se pravi na Slovensko škofovsko konferenco, se je v pičlem letu ali dveh z novimi imenovanji njena podoba in hierarhija precej spremenila.

Ker pa tudi novoimenovani (pa tudi drugi) škofje niso pojedli vse pameti in modrosti sveta, imajo občasno tudi kakšno izobraževanje ali bolje rečeno, duhovni seminar.

Tak se odvijal tudi v letošnjem septembru. Vodil ga je monsinjor Tomáš Halík, češki teolog, ki je znan kot tisti, ki vidi dlje in globlje. Bil je svetovalec tako Janezu Pavlu II kot češkemu predsedniku Václavu Havlu. Tokrat pa je torej svetoval novoimenovanim škofom. Stvari, o katerih je govoril, so pomembne tudi za nas, če želimo bolje razumeti Cerkev in svet v katerem živimo, zato smo se odločili, da jih na kratko predstavimo. Hvala celjski škofiji, ki je celotno prevedeno predavanje objavila na svoji spletni strani.

Triintrideset tez o Cerkvi v času dobe sprememb


Izhodišče predavanja je dovtip papeža Frančiška, ki pravi: "Ne živimo le v dobi sprememb, ampak smo priče spremembi dobe."  Živimo namreč v času, ko se spreminja tako moralno, kulturno in tudi podnebno okolje. Pretresa in izprašuje se zaupanje tako v religije in institucije kot tudi avtoritete strokovnjakov. Zaradi globalizacije prihaja do "mešanja svetov" in kultur, razkol se dogaja tako znotraj držav, verstev kot tudi znotraj generacij in družin.

Prvi Halikov odgovor na ta dejstva je, če malo parafraziramo, vzet iz ust dobrega vojaka Švejka, ki pravi: "Samo brez panike, bitka je že izgubljena." Ali če vam je ljubše Sveto pismo: »Ne bojte se! Ali nimate vere?«

Vsaka kriza, vključno s krizo Cerkve, je priložnost, da izpolnimo Jezusove besede: "Prodaj svoje imetje in hodi za menoj!" Kar pomeni, da zapustimo svoje varnosti in to revščino sprejmemo kot osvoboditev in priložnost za nov začetek.

 »Samo brez panike, bitka je v božjih rokah«


Razlikovati moramo med "duhom časa" (Zeitgeist) in "znamenji časa". Duh časa je govorica tega sveta, znamenja časa pa so Božja govorica skozi dogodke tega časa.

Kristjani lahko zapademo v dve pasti. Da se nekritično prilagajamo duhu časa ali da ignoriramo znamenja časa. Ravno škofje-pastirji so tisti, ki morajo prepoznavati znamenja časa in voditi Cerkev. Prav tako so škofje varuhi tradicije, a ne v smislu ideologije in Halik opozarja na to, da bi spregledali znamenja časa in v tradiciji iskali »Živega med mrtvimi«.

Naloga naše dobe je, da najdemo »današnjo Galilejo«, kjer bomo znova videli Kristusa. Spremenjenega in drugačnega. Morda ga bomo spoznali po glasu (kot Marija Magdalena), morda po ranah (kot Tomaž), morda v ubogih, oddaljenih… Cerkev mora iskati Vstalega tudi preko meja svojih ustanov.

Sekularizacija - prekletstvo ali blagoslov?


Halik poudarja, da sekularizacija ne označuje konca, ampak globoko preobrazbo krščanstva. Cerkev je vedno na poti in na tej poti mora premagati skušnjavo po malikovanju, po osredotočanju na zgolj določeno zgodovinsko obliko vere, na točno predpisano podobo Boga. Cerkev je občestvo romarjev, je tudi Cerkev bojevnica, ki pa se mora boriti tudi proti skušnjavi triumfalizma. Sovražnik Cerkev napada predvsem od znotraj in to zvito. "Cerkev, ki ne sliši preroškega klica k ponižnosti in ni sposobna kritične samorefleksije, naredi krščanstvo za militantno religijo."

Christianitas (krščanstvo kot civilizacija) se je končala v dobi moderne. Danes mora Cerkev najti nove oblike samoizražanja in ne more svobodno dihati v ozki obliki zaprtega pogleda na svet ali ideologije. Treba se je osvoboditi te oblike, tako kot je sveti Pavel pred dva tisoč leti osvobodil vero iz ozkih okvirjev ene od judovskih sekt.

Cerkev v preteklosti večkrat ni prepoznala znamenj časa v obliki velikih družbeno-kulturnih sprememb in je tako tudi sama prispevala k "ekskulturaciji" krščanstva v zahodni družbi. Se je do danes kaj naučila iz lastnik napak?

"Ko Cerkev ni pravočasno prepoznala posledic prehoda iz agrarne v industrijsko družbo, je izgubila velik del delavskega razreda. Ko se je s paniko in z represijo odzivala na spremembe v kulturi, znanosti in filozofiji, zlasti na prehodu iz 19. v 20. stoletje, je izgubila velik del inteligence. Ko se je Cerkev podobno odzvala na kulturno revolucijo leta 1968 (še posebej na spolno revolucijo, spremembe v razumevanju spolnosti in spolnega vedenja takratne mlade generacije), je izgubila velik del mladine. Zdaj lahko izgubi velik delež žensk, če bo podcenjevala trenutne spremembe v samorazumevanju žensk in njihovemu mestu v družbi in Cerkvi."

Ateisti, ki izginjajo


Tradicionalna religioznost in ateizem sta večinoma nepremična. Toda vera ni nekaj statičnega, ampak je potovanje, iskanje. Danes število versko "neopredeljenih" ljudi hitro narašča, medtem ko število prepričanih ateistov upada. Med neopredeljenimi  najdemo agnostike, apatične, iskalce duhovnosti, ljudi, ki se opisujejo kot "duhovni, a nereligiozni", nad cerkvami razočarane kristjane, ezoterike, neognostike, simpatizerje alternativnih verskih tokov itd.

Prihodnost Cerkve bo v veliki meri odvisna od njene sposobnosti komuniciranja s to veliko skupino ljudi. Pot do njih ni tradicionalna pastorala, pač pa duhovno spremljanje. Spremljanje nekoga, ki išče, pa ni mogoče s položaja "lastnikov resnice", kajti resnica je knjiga, ki je nihče od nas še ni prebral do konca.

Kot je povedal papež Frančišek, veliki prerok našega časa: "Bog je povsod in znati ga moramo najti v vseh stvareh […]. Da, še vedno obstaja območje negotovosti v tem iskanju Boga v vseh stvareh. Mora biti tam. Če oseba pravi, da je srečala Boga s popolno gotovostjo in ne občuti te meje negotovosti, potem to ni dobro. Zame je to pomemben ključ. Če ima nekdo odgovore na vsa vprašanja, je to dokaz, da Bog ni z njim. To pomeni, da je lažni prerok, ki uporablja religijo zase. Veliki voditelji Božjega ljudstva, kot je Mojzes, so vedno puščali prostor dvomu. Pustiti morate prostor Gospodu, ne našim prepričanjem; moramo biti ponižni. […]

Pravilna drža je avguštinska: iskati Boga, da ga najdemo, in najti ga, da ga še naprej iščemo. Iskanje je pogosto tipajoče, kot beremo v Svetem pismu. To je izkušnja velikih očetov vere, ki so naši vzorniki. Abraham zapusti svoj dom, ne da bi vedel, kam gre, po veri.

[…] Naše življenje nam ni dano kot operni libreto, v katerem je vse zapisano, ampak pomeni iti, hoditi, delati, iskati, videti … Vstopiti moramo v avanturo iskanja srečanja z Bogom; pustiti moramo Bogu, da nas išče in sreča. […] Imam dogmatično gotovost: Bog je v življenju vsakega človeka. […] Lahko in moramo ga iskati v vsakem človeškem življenju. Tudi če je človekovo življenje njiva, polna bodike in plevela, se vedno najde prostor za kalitev dobrih semen. Bogu moramo zaupati."     


Če so si novoimenovani škofje Halikove besede vzeli k srcu, se nam za prihodnost Cerkve ni treba bati.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike