Peticija za odprtje arhivov UDBE, KOS-a in OZNE: »Ne prosimo za maščevanje, prosimo za resnico«

Zaščitite in odprite vse arhive nekdanjih jugoslovanskih tajnih služb, kot so OZNA, UDBA, KOS in njihove pravne naslednice, pozivajo podpisniki peticije na spletni strani za peticije Change.org. Pobudnica peticije, ki jo naslavljajo na Svet EU, Sara Stepanjan pri tem opozarja na primer njenega očeta, ki je na podlagi povsem izmišljenih obtožb o vohunjenju kar devet let preživel v zaporih. Ko se je v Beogradu skušala dokopati do arhivskega gradiva o tem primeru, pa je ostala praznih rok.

Brez dokazov, brez pravice

Sara Stepanjan v besedilu peticije opiše izkušnjo njenega očeta Agopa Stepanjana, glasbenika armenskega rodu, ki je bil hkrati bolgarski in jugoslovanski državljan, živel pa je v Sloveniji. Leta 1984 so mu skupaj s še osmimi drugimi tajno sodili na vojaškem sojenju v Ljubljani, ki ga je iz političnih razlogov uvedel jugoslovanski režim. A to sojenje je potekalo »brez vednosti javnosti, brez resničnih dokazov, brez pravice«.

Kot piše avtorica peticije, sta jugoslovanska tajna služba UDBA in vojaška protiobveščevalna služba KOS iskali ljudi, ki bi jih lahko označili za bolgarske vohune. Našli so jih – po navodilu Tita – večinoma med bolgarskimi umetniki in glasbeniki, ki so živeli v Jugoslaviji, ter Jugoslovani, ki so se z njimi spoprijateljili.

To ni bilo leta 1944, pač pa leta 1984

Takšna obsodba je doletela tudi njenega očeta, ki so ga obsodili na devet let zapora. Imenovali so za za vohuna in terorista. Po obsodbi so ga premeščali po več jugoslovanskih zaporih, tudi srbskih. Pozneje so zaprli tudi njeno mamo, in to brez sojenja, ampak le na podlagi zaslišanj, v katerih pa ni priznala obtožb. Trije otroci so medtem sami ostali doma.

»To ni bilo leto 1944. To je bilo leto 1984,« opozarja Sara Stepanjan. Kot doda, je bila operacija načrtovana po neposrednem ukazu samega Tita, začenši leta 1979, ko je bil še živ in na oblasti. Šlo je za eno zadnjih večjih mednarodnih političnih sojenj jugoslovanskega režima – in eno njegovih zadnjih nasploh.

Oče avtorice peticije je bil formalno rehabilitiran na silvestrovo leta 2002 in je umrl 19 dni pozneje. »Pravice ni nikoli dočakal. Videl je le kos papirja, na katerem je pisalo, da je nedolžen,« pojasnjuje. Skupaj z mamo je Sara Stepanjan leta 2014 odpotovala v Beograd, da bi poiskali arhivske dokumente o tem primeru.

Izmučeni Agop in vojaki na smetišču v Dupljah. pic.twitter.com/h2qII5C4tA

— Stasiland Slovenija (@IgorOmerza) June 18, 2026

Operacija Tenis

Po letih prošenj in birokratske tišine so jima končno dovolili vstopiti v arhiv. Njuno početje je ves čas opazoval oboroženi vojak, pokazali pa jima niso skoraj ničesar. »Kar smo videli, je bilo ime tajne operacije, ki je uničila našo družino. Imenovali so jo 'Tenis',« zapiše. Dosjejev, dokumentov ali razlage nista dočakali. Dobili pa sta dokaz, da se je nekdo odločil, da tega ne smeta videti.

»To ni samo naša zgodba,« poudarja Sara Stepanjan. Od leta 1944 do razpada Jugoslavije leta 1991 so OZNA, UDBA, KOS in vse njihove pravne naslednice desetletja izvajale politično preganjanje, izmišljena sojenja, mučenja in atentate po vsej Jugoslaviji. Kdo in zakaj je to izvajal, se po njenih navedbah sprašujejo mnoge družine po Sloveniji, Hrvaški, Srbiji, Severni Makedoniji in v preostalem delu nekdanje Jugoslavije. »Odgovor je zaklenjen v Beogradu – in v arhivih vseh držav naslednic nekdanje Jugoslavije,« pojasnjuje.

Evropski parlament je že pozval k odprtju teh arhivov. V poročilu o pristopu Srbije k EU iz leta 2025 je bilo izrecno zahtevano, naj se dosjeji UDBE in KOS vrnejo matičnim vladam, a zgodilo se ni nič, opozarja Sara Stepanjan.

Tortura je bila tako huda, da so si obtoženci izmišljevali, kje so skrivali "neobstoječe" orožje, bombe ... Tu Agop kaže na "smetiščno" skrivališče eksploziva. Smešno, če ne bi bilo tragično! pic.twitter.com/CQGPmNNXiT

— Stasiland Slovenija (@IgorOmerza) June 18, 2026

Odprtje arhivov in pravna rehabilitacija

S peticijo zato podpisniki prosijo odbor za peticije Evropskega parlamenta, naj pozove pristojne institucije EU in Republiko Srbijo k takojšnjemu mednarodnemu nadzoru nad arhivi OZNE, UDBE, KOS-a in njihovih pravnih naslednikov, da se tako prepreči uničenje ali spreminjanje dokumentov pred njihovim odprtjem.

Prav tako s peticijo pozivajo k popolnemu dostopu do arhivskega gradiva svojcem žrtev v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, nazadnje pa tudi k popolnemu odprtju arhivov OZNE, UDBE, KOS-a. Nerešeni primeri iz obdobja med letoma 1944 do 1991 pa naj se zaključijo s popolno pravno rehabilitacijo, vključno z dostopom do osebnih spisov in uradnim državnim opravičilom.

»Ne prosimo za maščevanje. Prosimo za resnico,« poudarja pobudnica peticije. Ljudje, ki so zgradili ta režim, so sicer izginili ali umirajo. »Arhivi ne. To so zadnje priče. Zaščitite jih zdaj, preden tudi ti izginejo,« še poudari avtorica in poziva k podpisu peticije.