Celjski škof Maksimilijan Matjaž: občestva bo treba pripraviti, da bodo lahko živela brez stalne navzočnosti duhovnika (1. del)

Po prvih mesecih spoznavanja nove službe smo se z novim celjskim škofom, Maksimilijanom Matjažem, v prvem delu intervjuja pogovarjali o izzivih v njegovi škofiji in načrtih za njeno reorganizacijo, novih načinih oznanjevanja pa tudi o verouku, osipu vernikov v času epidemije, pogoju PCT v cerkvah in cepljenju proti covidu-19.

Po mesecih vodenja škofije ste vsaj približno že dobili občutek o stanju v njej. S katerimi izzivi, težavami se sooča vaša škofija?

Glavna težava je najti prave pristope, kako ljudi spet zbrati. Covid je prinesel veliko spremembo. Nekateri duhovniki so se malo bolj znašli, drugi manj. Ponekod ni bilo verouka, marsikje se ljudje v cerkve ne vračajo. Trenutno se ukvarjamo s tem, s kakšnim katehetskim pristopom začeti novo šolsko leto, kako ljudi spet povezati.

Druga težava je, da so naši duhovniki v povprečju kar precej stari, četudi ne veliko bolj kot drugje. Imamo nekaj mlajših duhovnikov in nekaj tisti v srednjih letih, starejši duhovniki pa so težje prilagodljivi na drugačne, bolj aktivne pristope. Tukaj se vidi neka utrujenost. Tako sedaj iščemo centre, kjer se bodo aktivnosti združevale. Sam s spoznavanjem duhovnikov in njihovih sposobnosti iščem tudi možnosti za povezovanje in odgovore na konkretne situacije.

Imate načrt, kako odgovoriti na te izzive; izboljšati katehetski pristop, povezati ljudi in pristopati k staranju duhovnikov?

Trenutno želimo domisliti, prerazporediti, poživiti, prezračiti strukture. Sprva je bilo v ta namen nekaj mlajših duhovnikov postavljenih v večja središča, mesta z več ljudmi (npr. Celje, Velenje), kjer bi lahko prebivalo več duhovnikov skupaj in bi potem iz nekega središča lahko lažje opravljali svoje delo.

Okrog teh središč se bodo potem začeli dogajati nadaljnji procesi. V škofiji je bilo sedaj dvajset takšnih sprememb, zamenjav, da se poživita miselnost in pristop ter poživi oznanjevanje evangelija. Hkrati smo razdrobljene, kadrovsko oslabljene dekanije združili po dve ali tri skupaj. Tako smo enajst dekanij povezali v pet dekanij, ki so večje in kadrovsko z duhovniki močnejše. To je bil korak v duhu sinode, ki se sedaj začenja. Beseda sinoda (iz syn hodus – hoditi skupaj) tudi duhovnike vodi, da začnemo z osnovnim poživljanjem svoje zavesti in identitete – kdo smo duhovniki kot takšni.

Cilj ni zapiranje župnij, ampak usposabljanje voditeljev za te župnije.

Načrtujete še kakšno združevanje? Bo število župnij ostalo enako?

Število župnij formalno ostaja enako. Tudi če duhovnika ni, župnija ostane. Župnija je skupnost, ki jo povezujejo in združujejo verniki. Ima svojo cerkev, okoliščine, kulturne dobrine in v to strukturo ne bomo posegali.

Drugo vprašanje pa je, kako pripraviti občestva, da bodo lahko živela brez stalne navzočnosti duhovnika. Duhovnikov je čedalje manj, tudi potrebuje se jih manj kot pred leti. Aktivnih vernikov, ki imajo dnevno potrebo po sveti maši, je manj. Več je povpraševanja po nedeljskih mašah, manj pa po vsakodnevnem maševanju. Cilj ni zapiranje župnij, ampak usposabljanje voditeljev za te župnije.

Kako se nameravate lotiti formacije laikov za vodenje župnij?

Njen začetek se pokriva s sinodo, ki jo sklicuje papež Frančišek. Prav te dni so bili poslani prvi dokumenti, v prihodnjem mesecu bo tudi uraden začetek dve leti trajajoče sinode, med katero bo vsa Cerkev iskala načine, kako se povezati in prenoviti iz korenin.

Želimo, da bi se začela tudi sprememba miselnosti, od klerikalne k sinodalni miselnosti. Klerikalna miselnost ni le problem duhovnikov in vodilnih struktur v Cerkvi, ampak tudi laikov. Ti si pogosto predstavljajo, da določene stvari sme delati samo duhovnik, tudi organizacijsko. A gre za odgovornost celotnega ljudstva.

Formacije laikov za vodenje župnij se bomo tako lotili na enak način kot sinode. Postavljamo strateški svet škofije, kjer bodo zastopani različni predstavniki škofije. V njem se bodo načrtovale glavne dejavnosti v okviru formacije voditeljev. To je proces, ki bo trajal vsaj toliko časa, kot bo trajalo sinodalno dogajanje. Voditelji bodo odgovorni kristjani, ki bodo sposobni prevzemati organizacijo krščanskega življenja v svojih občestvih.

Na kakšen način pa bo potekalo izobraževanje, bo to študij kot je npr. katehetsko-pastoralna šola?

Ne vemo še, če bo izobraževanje potekalo preko elektronskih medijev – Zooma ali pa se bo dalo v živo. Verjetno to ne bo organizirana šola. Imamo tim, ki bo pripravil ekipo v strateškem svetu, potem bomo šli pa po dekanijah. Določena srečanja se bodo dogajala na ravni škofije, druga pa na ravni dekanije.

Kakšen je v korona času osip vernikov v vaši škofiji?

Konkretnih podatkov še nimamo, se pa pozna, da se je osip zgodil. Obisk cerkva je trenutno približno tretjino manjši, tudi zato, ker še vedno veljajo ukrepi.

Se bojite ponovnega zaprtja cerkva?

Mislim, da se zaprtje cerkva ne bo več zgodilo. Postalo je jasno, da do zaprtja cerkva sploh ne bi smelo priti. Kljub ukrepom je potrebno, da verniki imajo dostop do zakramentov. To spada k osnovnim dobrinam, kot so potreba do vode, hrane – in do verskih obredov. Tudi na ravni ustavnih sodišč so bile sprejete določene odločitve, tako da nihče ne želi, da bi prišlo do radikalnega zaprtja javnega življenja. Kot si ne moremo privoščiti zaprtja trgovin, si tudi zaprtja cerkva ne moremo privoščiti.

Kako gledate na uvedbo pogoja PCT v cerkvah?

Podpiram PCT. Kako bomo to izvedli, pa presega moje kompetence in strokovni pregled. Verjetno ni župnik tisti, ki bo izvajal kontrolo nad PCT-jem, ampak je za to odgovoren vsak, ki pride k maši. Mislim, da se vsak zaveda, da ne sme ogrožati drugih in mora ravnati odgovorno.

Zaščitni ukrepi so izraz ljubezni do bližnjega, ne samo odraz skrbi za lastno zdravje, in glede tega je v evangeljskih načelih čisto jasno, kaj pomenita skrb in ljubezen do bližnjega.

Med delom duhovnikov, v tujini tudi škofov, je zaznati odpor do vsega, kar prinaša epidemija, tudi do nošenja zaščitnih mask, testiranja, cepljenja, ker to vidijo kot delo zla. Kako bi vi kot pastir odgovorili na takšno razumevanje tega dogajanja in kaj bi tem ljudem odgovorili?

Stališče Cerkve je glede tega jasno: zaščitni ukrepi so izraz ljubezni do bližnjega, ne samo odraz skrbi za lastno zdravje, in glede tega je v evangeljskih načelih čisto jasno, kaj pomenita skrb in ljubezen do bližnjega. Zaščitni ukrepi so nujni, če želimo zavarovati najbolj šibke in ogrožene. Bojim se, da je pri teh razpravah že preveč ideologije in sta stroka in zdrav razum nekoliko v ozadju.

Sam sem se cepil in to razumem kot dejanje skrbi za skupno dobro. Če bo precepljen premajhen odstotek ljudi, bomo vsi ogroženi. So pa ljudje, ki imajo razloge, da se ne cepijo. Gotovo pa morajo potem tudi sami sprejeti posledice takšne odločitve.

Nekateri ljudje cepljenje razumejo kot hudičevo delo.

Presenečen sem, kako je znanost izgubila avtoriteto. Danes mnenja kvazi strokovnjakov presegajo stališča stroke. Jaz bi vprašanje cepljenja prepustil stroki. Moralno vprašanje pa nastopi takrat, ko gre za odnos do bližnjega in za moj vpliv na bližnjega – da se človek odpove ukrepu, namesto da bi zavaroval sebe ali svoje bližnje. Vprašanje vpliva hudega duha na človekove odločitve pa je bolj resno in kompleksno.

Če bi se dejansko poglobili v resnice vere in evangelija, potem idej, da je Bog tisti, ki hoče mojo smrt ali mojo okužbo, ki bo samovoljno odločil, do kdaj bom jaz živ, kdaj bom jaz umrl … tega v evangeliju ni. To so ljudske oziroma poganske predstave neke čudne religioznosti. Zdi se mi odgovornost duhovnikov in ljudi, ki javno nastopajo, tudi kristjanov, da bi se poglobili v skrivnostno resnico Boga. Iz evangelija bi gotovo lahko črpali moč za optimizem in se ne bi panično prepuščali bolezenski maniji ali pa maniji zdravja.

Dejali ste, da si želite novih načinov oznanjevanja. Kateri so ti načini?

Z vami lahko delim le izhodišča, usmeritve. Prva je, kaj se od človeka, ki je v Cerkvi, pričakuje. Vsak človek si želi živo izkustvo Boga. Če ni odrešenjske zgodbe, se ljudje ohladijo in gredo po odgovor na srečanje kam drugam. Druga so občestva. Trend v družbi in v svetu je individualizem. Tudi vprašanje cepljenja je pogosto gledanje iz vidika individuma, in to je težava oziroma je nasprotno evangelijskemu mišljenju, ki je občestveno mišljenje. Tretja točka je, da so bile cerkve prazne in vera prozorna, ko je upadlo poznavanje vere. Vera ima tradicijo in izvor, načela, kar je treba poznati. Četrta točka, ki jo verniki občutijo, pa je pomanjkanje misijonskega impulza Cerkve. Cerkev izgublja na življenjski moči, ko ne more več oznanjati v misijonskem duhu. Iz teh točk skušamo oblikovati smernice našega dela.

Besede verouk se danes ponekod že izogibajo, ker je obremenjena z elementi nauka in podajanja znanja, ve se pa, da se vere ne podaja preko znanja, ampak preko izkušnje.

Začelo se je novo katehetsko leto. Kakšen je po vaši oceni verouk, kot ga imamo trenutno? Ustreza času?

Ponekod ja, ponekod ne. Verouk je velik izziv. Tega izziva ne morejo peljati samo duhovniki in kateheti, postati mora stvar vse Cerkve, občestva, v prvi vrsti pa odgovornost staršev. Besede verouk se danes ponekod že izogibajo, ker je obremenjena z elementi nauka in podajanja znanja, ve se pa, da se vere ne podaja preko znanja, ampak preko izkušnje. Cerkev bo potrebovala nove, celostne, življenjske pristope. Marsikaj se že dogaja, npr. oratoriji, družinske kateheze … Če sam danes prejmem poročilo, da je bilo v neki župniji birmanih 50 otrok, me bolj kot njihovo število zanima, kje so se ti mladi lahko vključili v življenje župnije.

Do sedaj je bilo tako, da je otrok v 1. ali 2. razredu lahko prejel prvo sveto obhajilo. Ali je bil za to že pripravljen, je pa drugo vprašanje. Razmišljamo tudi o tem, nekateri konkretni koraki so že bili narejeni, da bi bila priprava na zakramente ločena od verouka.

Kako bi v praksi izgledala ta zakramentalna priprava?

To bi bila kateheza s celostnim pristopom in aktivacijo otroka, kot dogodek, ki bi ga otrok doživel, ne kot šolska ura.

Nekatere župnije že imajo kateheze enkrat mesečno, v družinske kateheze so že vključeni tudi starši. Tak pristop je deloval tudi v času korone.

Na ravni škofije delate kakšne spremembe glede verouka?

Škofija pri nas ne pomeni nekega profesionalnega organizma, nekega inštituta, ki bi razvijal nove koncepte. Mi lahko določene stvari samo koordiniramo. V okviru pastoralne službe smo zbrali neke vrste strateški svet, ki ga sestavljajo duhovniki in aktivni laiki, ki imajo izkušnje in tudi znanje, da lahko svetujejo v konkretnih primerih. Sicer pa katehetsko dejavnost razvija in koordinira Slovenski katehetski svet.