Čedalje več beguncev v Evropi

Slovenije se val migrantov vsaj zaenkrat še ni dotaknil, vendar ni novica, da je bilo kar nekaj evropskih držav primoranih, da se resno ukvarjajo z tem problemom.

Italijanske patrulje so tako samo to soboto iz Mediteranskega morja rešile več kot 3.000 beguncev, ki so se na pot odpravili v neprimernih čolničkih. Vendar to še zdaleč ne presega rekordnega števila beguncev, ki so bili rešeni med 6. in 7 julijem letos v mednarodni operaciji, ki je 6.000. Letos je tako v Italijo do sedaj vstopilo že več kot 104. 000 beguncev (v letu 2014 več kot 170.000).

S podobnim trendom se sooča tudi Grčija. V Grčijo je namreč samo letos vstopilo 160 000 ljudi, večinoma iz Sirije, Afganistana in Iraka, večina jih na njene otoke pride prek Turčije. Na obrobju grške prestolnice je UNCHR pred nekaj dnevi odprl na novo postavljeni center z začasnimi nastanitvami, kjer lahko trenutno sprejmejo do 700 ljudi, vendar bodo kapaciteto zagotovo morali povečati.

Vendar Italija in Grčija še zdaleč nista edini. V Četrtek so v Makedoniji razglasili izredne razmere ter na mejo z Grčijo poslale opremljeno policijo in tako poskušale zajeziti ilegalne migrante, ki se preko te meje zgrinjajo v državo, tudi do 2.000 na dan. Po treh dneh so sedaj mejo znova odprli in več kot tisoč petsto čakajočih se je že odpravilo proti meji s Srbijo.

Z valom beguncev se tako ukvarjajo tudi Srbiji. Le-to pa, kot Makedonijo, večina zgolj prečka, saj je njihova končna destinacija Evropska unija, zlasti njena meja z Madžarsko. Zaradi teh slednja hiti z izgradnjo 175 kilometrov dolgega zidu, ki bi ilegalnim migrantom onemogočil vstop v državo.

In potem je tu še Calais, kjer okoli 3.000 emigrantov čaka na priložnost za vstop v Združeno kraljestvo.

Pri vsem tem se poraja vprašanje: kaj naj Evropska Unija naredi s to čedalje večjo maso ljudi, ki se zgrinja čez njene meje?

Precej jasno je, da nihče ni bil pripravljen na tako veliko število novih beguncev in da se trenutno z njimi ukvarjajo predvsem države, v katerih se ti nahajajo, vsaka kakor ve in zna, ne pa EU kot celota.

Edini načrt je, da si države med seboj prerazporedijo 35.000 prosilcev za azil, ki bodo v roku dveh let prišli iz Sirije in Eritreje. Nekateri se s to kvoto ne strinjajo, saj se bojijo, da bi ta privabila v Evropo še večje število prosilcev za azil.

Kako torej naprej? Je rešitev, da se begunce vrne nazaj v domovino, ali pa vsaj v kakšno neevropsko državo, kjer potem niso, vsaj za nas, več problem? Ali pa je potrebno gostoljubno sprejeti vse, ki v Evropi vidijo obljubljeno deželo, pa le-ta to pogosto ni? Najboljša rešitev se najverjetneje skriva nekje vmes med tema dvema nasprotujočima si stališčema.

Vsekakor pa pri reševanju tega problema Evropa ne sme pozabiti na to, da za temi ogromnimi številkami stojijo resnični ljudje, za katere veljajo enake človekove pravice, kot za kateregakoli Evropejca in da so ravno zaradi svojega statusa potrebni dodatne pomoči in zaščite.