Če že nimamo civilne družbe, pa imejmo vsaj Državni svet!

POSLUŠAJ ČLANEK
Državni svet RS. Tista inštitucija, o kateri že tako šibko politično osveščen državljan Republike Slovenije ve bolj malo, ter obenem tista, o kateri se je pred leti govorilo, da bi jo bilo bolje ukiniti, saj da je sama sebi namen. Še sedaj se pojavljajo podobne ideje, nekateri bi z razširitvijo poslanskih mest na 120 radi dali še večjo vlogo strankarsko profiliranemu Državnemu zboru. Toda zdi se, da so leta političnih kriz, strankarskih preigravanj in izsiljevanj ob nekaj sreče pri izbiri novega predsednika, Državnemu svetu dala novo priložnost. Priložnost, da se končno uveljavi ter si izbori svoje mesto pod soncem demokratične Slovenije.

Državnemu svetu se je nepričakovana priložnost, da zasije v večji luči, ponudila ob že kar pričakovanem nadaljnjemu zdrsu slovenskega parlamentarizma v sfero 'strojnega glasovanja',  preglasovanja 'naših' nad 'vašimi' za vsako ceno ter spričo njegove prisvojitve s strani določenih izsiljevalskih struj v slovenski politiki.

Pod vodstvom trenutnega predsednika Alojza Kovšce Državni svet postaja pomemben glasnik pluralnosti in tudi počasi velikega dela civilne družbe. To je navsezadnje to, kar bi ta organ po svoji ustavnopravni zasnovi moral opravljati, saj ga glede na Ustavo RS: 'opredeljuje zastopstvo socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov.' ter jasna vloga, da se 'interesi različnih družbenih skupin v Državnem svetu srečujejo na institucionaliziran način, odločitve pa sprejemajo na podlagi soočenja argumentov na strokovni ravni.'

Odložilni veto na Zakon o določitvi minimalne plače, Veto na preimenovanje praznika Primorske, veto na zakon o financiranju zasebnih šol, veto na novelo zakona o nepremičninskem posredovanju; to je samo kratka bera, ki jo je v svojih dveh letih 'pridelal' trenutni predsednik Državnega sveta, Alojz Kovšca. Veteran osamosvojitve, obramboslovec, urar, obrtnik, predsednik Gospodarsko aktivne stranke. S svojim umirjenim nastopom je kar razburkal slovensko politično sceno. Medijsko je bil dolgo (namerno)  ignoriran, toda zdi se, da nekateri že prepoznavajo njegov politični talent.

Pri Alojzu Kovšci ne gre toliko za politično strankarski angažma, temveč predvsem za politiko v najžlahtnejšem pomenu besede: pristno ter predvsem karseda široko soočenje argumentov. Kovšca je kot pogosto preslišani obrtnik, podjetnik, ugotovil, da je pluralnost ključni predpogoj za funkcioniranje demokracije, ki jo v našem primeru pooseblja parlament. Pluralnost v kateri se slišijo glasovi posameznikov, združenj in skupin, ki so zelo heterogeni, a imajo nekaj skupnega: prek članstva, aktivnosti predstavljajo ogromne dele pogosto zapostavljenega prebivalstva; nedvomno večji del, kot je na primer neposredno včlanjen v slovenske parlamentarne stranke.

Alojz Kovšca ve, da je njegova vloga, da omogoča, da so v družbi slišani številni glasovi, ki jim medijsko-politična situacijo to onemogoča. Tem idejam veljave ne daje vlada, ki odločno drži svojo ozko ideološko 'špuro'. Ideje marginalizira župan najlepšega mesta na svetu, ki  daje vtis, da je vse odvisno od njegovih projektov, medtem kot je za Kostel, Breginj, Osilnico pa tudi večje 'nepridiprave' in 'jamrače' - kamor lahko uvrstimo kar vse Korošce - v teh časih pač škoda vsakega  denarja. Te ideje so bile v zadnjih 20 letih potisnjene na obrobje, ker je imela v Državnem zboru večjo in izsiljevalsko vlogo stranka ozke 'sivoglave' interesne skupine, ki je vsakič oblikovala vlado s svojim večnim 'multipraktik' predsednikom. Te ideje na žalost pogosto zanemari glasovalni monolit opozicijske stranke, ki ji ne pomaga to, da je največja in najboljše organizirana stranka v državi.

V politiki je vedno tako, da prazen prostor vedno nekdo napolni. Ker pragmatične politične in predvsem programske sredine v Državnem zboru že dolgo ni več (SAB, LMŠ in SMC to pač absolutno niso, pa četudi mediji trobijo drugače) in ker je slovenska leva-sredina drugi del svojega imena dokončno dala v navednice, je končno prišel nekdo, ki je sredino zapolnil. V smislu tradicionalnega slovenskega sredinskega pristopa, ki ga je dolgo predstavljala Slovenska demokratična zveza, ki so ga včasih poosebljali misleci, kot so bili Bučar, Jambrek, Rupel in ostali sopotniki.

Levica se je prave sredine vedno bala. Virantov resetatorski team je po hitrem postopku spravila s poti, medtem, ko se s sredinsko držo predsednika Pahorja nikoli ni zares sprijaznila. V tem ozračju je slovenskemu volivcu za sredino prodajala vse od komisarke Alenke Bratušek, do filozofa Gregorja Golobiča pa do populističnega naš'ga fanta iz Kamnika, Marjana Šarca. Torej, najsi je g. Kovšca bližje vlogi novodobnega  Mojzesa, ki mu ni bilo dano vstopiti in okusiti sadov svojega dela, najsi se pred njim odpirajo možnosti za dolgoročno politično delovanje, jasno je nekaj: Vsi dobromisleči Slovenci lahko le upamo, da bo g. Kovšca nadaljeval s svojim poslanstvom, odpiral meje svobodnega javnega diskurza ter tako pripomogel k dvigu demokratičnih in pluralnih standardov v državi.

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike