P. dr. Andraž Arko: Film kot pot do ljudi

Ob 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega smo se v podkastu Vroča tema pogovarjali s patrom dr. Andražem Arkom, frančiškanom, duhovnikom in filmskim kritikom, ki pozna filme o svetnikih in o Frančišku bolje kot kdorkoli pri nas.  

Kako se je začela vaša ljubezen do filma? 

Pravzaprav že od najstniških let, ko sem s prijatelji na domačem kavču pred televizorjem ali z videokasetami gledal filme. Pozneje je ta ljubezen prerasla tudi v zanimanje za svetniške like, čeprav ne izključno zanje. 

Danes ste frančiškan, duhovnik in doktor teologije. Toda najprej ste študirali socialno pedagogiko. 

Res je, nisem šel takoj po maturi v frančiškanski red. Najprej sem na Pedagoški fakulteti v Ljubljani študiral socialno pedagogiko in šele po zaključku tega študija, pri petindvajsetih letih, sem vstopil v red. Vse, kar se tiče teologije in duhovništva, sem moral študirati od začetka. 

Je bila odločitev za redovništvo nenadna? 

To ni odločitev, za katero se človek odloči, kot bi se otrok odločil, da bo pilot. Gre za poklicanost, torej za to, da v sebi prepoznaš, da te Bog kliče v posvečeno življenje. Sam sem bil deset let pred tem prepričan, da se bom poročil. Ko je moja trdosrčnost popustila, je prišel ta klic. Verjamem, da v posvečeno življenje ne moreš iti zgolj iz odločitve, mora biti klic. 

Redovništvo ni odločitev. Gre za poklicanost, torej za to, da v sebi prepoznaš, da te Bog kliče v posvečeno življenje. 

Kje se je socialna pedagogika povezala s filmom? 

Ravno med študijem sociologije, pri profesorju dr. Slavku Gabru, ki je bil takrat tudi minister, smo se veliko ukvarjali s povezavo med filmom in pedagoško prakso, na primer s filmom Društvo mrtvih pesnikov. Film se je pokazal kot odličen material, s katerim lahko z mladimi stopiš v stik. Ker sem se takrat že ukvarjal s filmsko kritiko, me je to še bolj potegnilo v delo s filmom in z mladimi. 

Filmsko kritiko pišete od leta 1999, torej dobrih 25 let. Se je vaš pogled na filme v tem času spremenil? 

Vsekakor, leta prinesejo dodatno znanje in izkušnje, pa tudi spremenjen pogled. Priznam, da sem bil ob vstopu v red celo prepričan, da bom s filmsko kritiko zaključil, da bo ostala v »prejšnjem življenju«. Izkazalo se je ravno nasprotno, prav je prišla pri delu z mladimi. Film ni samo medij za mladino, v pastorali je lahko orodje, ki odpre določene teme in sproži pogovor. 

Zakaj vas privlačijo nemi filmi, zgodovinske drame in verski filmi z manjšimi proračuni? 

Predvsem zato, ker mi je pomembno biti v stiku z mladimi in jim pomagati, da postanejo ozaveščeni gledalci znotraj širše popularne kulture. Ko sem iskal tujo literaturo o upodabljanju krščanstva na filmu, sem ugotovil, da je veliko napisanega o Jezusu in bibličnih filmih, pogosto tudi iz protestantskega sveta, medtem ko zbirke o svetnikih na filmskem platnu nisem našel. Znotraj katoliškega polja sem skušal zajeti čim širši nabor, čeprav se zavedam, da mi je kakšen film gotovo ušel. 

Vaša nova knjiga Frančišek Asiški na filmskem platnu je obsežna. Koliko filmov o svetem Frančišku obstaja? 

Osemnajst filmov je neposredno o svetem Frančišku. Če gledamo širše, so tu še trije filmi, v katerih ima pomembnejšo vlogo sveta Klara, in filmi o drugih svetnikih, ki so živeli po Frančiškovi karizmi, od svetega Antona Padovanskega do papežev, kot sta bila Janez Pavel XXIII. ali Pij X., ter laikov, ki so bili člani Frančiškovega svetnega reda. 

Knjigi je spremno besedo napisal Massimo Fusarelli, generalni minister reda manjših bratov, torej trenutno prvi frančiškan na svetu. Kaj vam je sporočil? 

Zapisal je, da z velikim veseljem pozdravlja antologijo, posvečeno filmom o svetem Frančišku in serafinskih svetnikih, da gre za izvirno idejo, ki po njegovem védenju v frančiškanski literaturi nima precedensa, in da prihaja v najbolj primernem trenutku, ko se naša družina spominja 800. obletnice Frančiškove smrti. Zahvalil se mi je za vnemo in vztrajnost ter zaželel, da bi knjiga dosegla veliko bralcev. To je zame velika spodbuda. Sicer pa ideja o zbirki ni nastala čez noč, dozorevala je skoraj deset let, začetki segajo že v čas pisanja mojega doktorata. 

Letos mineva 800 let od Frančiškove smrti. Vatikan je ob tem razglasil posebno jubilejno leto. Kaj to pomeni? 

Odlok je izdala Apostolska penitenciarija, papež pa jo je za to pooblastil, zato je natančneje reči, da je jubilejno leto razglasil Vatikan, ne papež osebno. Jubilejno leto traja od 10. januarja 2026 do 10. januarja 2027. Podobno kot pri prejšnjih jubilejnih letih gre za možnost prejema popolnega odpustka, vezanega na obisk cerkva, povezanih z manjšimi brati, torej frančiškani, minoriti, kapucini ali drugimi, ki izhajajo iz Frančiškove duhovnosti. Odpustek prejmeš po običajnih pogojih, torej z zakramentom spovedi, obhajilom in obiskom ene od teh cerkva. 

Posebej zanimiv je izraz tranzitus, s katerim frančiškani označujete Frančiškovo smrt.  

Tranzitus pomeni prehod. Ne gre za evfemizem, s katerim bi se izognili besedi smrt, ampak za to, da v ospredju ni tragičnost dogodka, temveč dejstvo, da je Frančišek prešel iz zemeljskega v nebeško življenje, torej k Tistemu, ki mu je sledil vse življenje, od spreobrnjenja naprej. Zato prehod, zato tranzitus. Vsako leto 3. oktobra zvečer manjši bratje po večerni maši obhajamo poseben obred tranzitusa. Pridemo v redovnih oblačilih – habitih, s svečami, obujamo spomin na Frančiškovo smrt, beremo njegove spise in poročila o njegovem zadnjem dnevu, vse skupaj pa se ponavadi zaključi s petjem pesmi Ultima in mortis hora. Vsako leto je obred enak, letos pa ima malo večjo težo, ker je prav 800 let od tega trenutka. 

Tranzitus pomeni prehod. V ospredju ni tragičnost dogodka, temveč dejstvo, da je Frančišek prešel iz zemeljskega v nebeško življenje. 

Kako ste jubilej obeležili v Nazarjah? 

Pri nas smo 3. oktobra pripravili Frančiškov festival, s katerim smo obhajali ta jubilej. Delno je bil povezan tudi s Frančiškovimi tabori in tistimi, ki so z njimi odraščali, saj so prišli s svojimi družinami. Pripravili smo tudi gledališko predstavo o svetem Frančišku ter si ogledali muzikal Pastirica Urška, nato pa ob druženju večer sklenili z mašo in obredom tranzitusa.  

Kako to, da je bil Frančišek razglašen za svetnika le dobro leto po smrti? 

Gregor IX., nekdanji kardinal Hugolin iz Ostije, ki je bil že v času Frančiškovega življenja določen za protektorja reda in je Frančiška osebno poznal, ga je razglasil za svetnika dobro leto po smrti. To je bilo izjemno hitro, čeprav ga je pozneje v devetih mesecih prekosil še sveti Anton Padovanski. Takrat je bil postopek, danes bi rekli kanonizacijski proces, mnogo krajši in preprostejši kot zahtevna pot beatifikacije in kanonizacije, kakršno poznamo danes. 

Italija je letos 4. oktober obnovila kot državni praznik. Kakšna je zgodovina tega praznika? 

Tukaj je zanimiva zgodovinska razsežnost, povezana tudi s filmom Brat Frančišek iz leta 1927. Natanko pred sto leti, torej leta 1926, je namreč diktator Benito Mussolini razglasil 4. oktober za državni praznik in Frančiška Asiškega takrat razglasil za »pravega Italijana«. Frančišek je v resnici mnogo več kot le katoliški in italijanski svetnik. Priljubljen je tudi med neverniki, predvsem kot mož, ki je gradil mostove z vsemi, kar najbolje ponazarja njegov obisk pri egiptovskem sultanu Al Kamilu, kamor se je odpravil v upanju na mir med kristjani in muslimani. 

Frančišek je mnogo več kot le katoliški in italijanski svetnik. Priljubljen je tudi med neverniki, predvsem kot mož, ki je gradil mostove z vsemi. 

Pogosto ga upodabljajo kot zgodnjega ekologa, obkroženega z rožicami, pticami in srnami. Je ta podoba pravilna? 

Po mojem mnenju ne zajame bistva. Frančišek je bil v resnici človek, ki je doživel močno izkustvo Boga in šel skozi več stopenj spreobrnjenja. Ko je dojel, da je kljub vsej svoji nevrednosti ljubljen v Božjih očeh, je to začel prepoznavati tudi pri vseh okrog sebe in od tod izvira njegov odnos do stvarstva, še bolj pa do ljudi, ki jih je dojemal kot brate in sestre. Prav ta preobrazba odnosov je pred 800 leti pretresla takratno cerkveno hierarhijo in družbo. 

Letos ste bili na romanju v Assisiju. Zakaj je to mesto tako posebno? 

Gre za cerkev, v katero prihajajo tisoči romarjev in turistov. Baziliko sestavljajo tri ravni: zgornja, znana po Giottovem ciklu fresk, spodnja in najnižje ležeča kripta s Frančiškovim grobom. To mesto se od vseh drugih srednjeveških mestec razlikuje prav v tem, da ima dušo, ker v njej poleg Frančiška počivata sveta Klara Asiška in mladi svetnik Carlo Acutis. Iz Ljubljane je do tja dobrih sedem ur vožnje, torej dovolj za lep daljši izlet. 

Tudi Ljubljana skriva marsikaj frančiškanskega, česar mnogi ne vedo. Kje je denimo stal prvi frančiškanski samostan? 

Na Vodnikovem trgu, kjer je danes tržnica, je bil frančiškanski samostan do časa Jožefa II. Tam je bilo v okviru samostanskega atrija tudi eno od ljubljanskih pokopališč. 

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani je bila dolgo zaprta za javnost. Zakaj? 

Ne zaradi kakršnekoli skrivnostnosti, preprosto ni bila prirejena in prilagojena, da bi obiskovalci lahko vstopali vanjo. Za to, da je danes dostopna, sta največ postorila brata frančiškana Jan Dominik Bogataj, ki je lani v Rimu doktoriral iz cerkvene zgodovine, in Bernardin Iljaš, ki je pred kratkim naredil slovesne zaobljube. Skupaj z drugimi brati v skupnosti sta bila tista motorčka, ki sta knjižnico pripeljala do točke, kjer je danes. 

Med zakladi knjižnice je tudi izvod slovarja, ki ga je napisal Slovenec Friderik Baraga. Nam predstavite to zgodbo? 

Baraga je bil misijonar med severnoameriškimi indijanskimi plemeni Otava in Očipva, predvsem med Otavo in Čipevo, ob Velikih jezerih, pozneje pa je postal prvi škof v Marquettu. Napisal je očipvejsko slovnico in očipvejsko-angleški slovar, katerega izvod je sam prinesel v Ljubljano, ko je drugič obiskal domovino. Zavzemal se je za ohranitev jezika in kulture domorodnih ljudstev in nasprotoval takratni ameriški politiki odvzemanja zemlje, zato ga nekateri na ameriški strani vidijo kot problematičnega, mi pa ga vidimo kot velikana. Bil je tudi resničen poliglot, govoril je nemško, saj smo bili del avstrijskega cesarstva, pa tudi italijansko, angleško in jezik vsakih naseljencev, s katerimi se je srečal. Verjetno je eden redkih, če ne celo edini Slovenec, ki je znal narečja domorodcev Severne Amerike in Kanade. 

Ste tudi producent dokumentarca Plečnikov skriti biser, ki govori o porušeni Plečnikovi cerkvi za Bežigradom. Kako je film nastal? 

Ko sem bil župnik v župniji svetih Cirila in Metoda za Bežigradom, sem vedel, da so ljudje, ki so pri tej cerkvi nekoč obhajali bogoslužje, preden so jo porušili, še živi in imajo svoje zgodbe. Rekel sem si, da jih moramo postaviti pred kamero, dokler je to še mogoče. Tako je iz teh intervjujev (posnela sva jih skupaj z režiserjem Matjažem Fegušem) nastal dokumentarec. Pomagala je tudi dobro ohranjena župnijska kronika in arhiv, med drugim sem med diapozitivi odkril edino barvno ohranjeno fotografijo prejšnje cerkve. Ena zgodba je ostala odprta, namreč govorice, da naj bi tedanji bežigrajski župnik p. Krizolog Zajec odšel celo k Titu, da bi preprečil rušenje in dosegel, da Plečnikovo cerkev vsaj prestavijo, a za to nismo našli arhivskih dokazov. 

Drugi vaš film govori o Nazarjah, kjer ste danes župnik. Od kod ime kraja? 

Loretska kapela, ki jo je dal postaviti ljubljanski škof Tomaž Hren, je v resnici kopija nazareške hišice, v kateri naj bi po izročilu živela Devica Marija, ko se je zgodilo oznanjenje. Kapela je zato sprva nosila ime Marija Nazaret, naselje, ki je okrog nje in gradu Vrbovec zraslo med obema svetovnima vojnama, pa je po njej dobilo ime Nazarje. Lani smo obhajali 400 let od postavitve kapele, letos pa 240 let javne šole, ki je v našem samostanu delovala do nacistične okupacije leta 1941. Dobili smo tri priče, ki so vanjo hodile kot otroci, zato sva tudi njih z režiserjem Davidom postavila pred kamero. 

V samostanu je deloval tudi brat lekarnar, ki je izumil znano grenčico. 

Brat Salomon Lipold je patentiral Salomonov življenjski eliksir, zdravilno grenčico, pri čemer je sodeloval tudi z brati kirurgi. Recept je zaradi porušitve dela samostana med vojno, ko so ga partizani minirali, skoraj izginil, lani pa ga je naš pater Tomaš Pinter uspel rekonstruirati iz ohranjenih zapiskov. Po izročilu je brat Salomon s podobnim obližem pozdravil tudi marsikaterega Napoleonovega vojaka, ki se je vračal iz Rusije. 

Najstarejši ohranjeni film o svetem Frančišku je iz leta 1911. Kako ste prišli do njega? 

Obstajajo tri znane ohranjene kopije, ena od njih je v vatikanski filmoteki, od koder sem jo tudi sam dobil za analizo. Čeprav je nemi film in za sodobnega gledalca lahko deluje nerodno, ker igralci čustva izražajo z gestikulacijo, ne z besedami, gre za pravi dragulj, ki si zasluži spoštovanje glede na tehnologijo in znanje tistega časa. 

Zanimiva je tudi zgodba s snemanja filma Brat Sonce iz leta 1918. 

Glavni igralec se je na vlogo pripravljal zelo resno, naredil si je celo tonzuro in se poglobil v kontemplacijo. Med snemanjem se je nekega večera zaradi svoje gorečnosti med partijo kart skregal, skoraj stepel s soigralci, tako da so ti lahko videli povsem drugega človeka, kot so ga poznali pred kamero kot svetega Frančiška. 

Film Brat Sonce, sestra Luna Franca Zeffirellija iz leta 1972 je danes morda najbolj znan. 

In hkrati najbolj problematičen. Frančišek je Boga spoznaval skozi stopnje spreobrnjenja, Zeffirelli pa ga prikaže, kot da se je to zgodilo kar znotraj narave, v čudoviti kulisi makovih polj. Sporočilnost filma je navdihnjena iz obdobja, v katerem je nastal, torej gibanja hipijev in flower powerja, zato Frančišek v filmu izpade skoraj kot hipi. Najbolj problematičen trenutek je prizor, ko se Frančišek pred škofom odpove očetu in premoženju, saj film namesto Božjega razodetja prikaže, kot bi mu to razodelo sonce. Najlepša, čudovita pravljica, hkrati pa idejno najbolj problematičen film, bi rekel. 

Pri filmu Francesco italijanske režiserke Liliane Cavani iz leta 1989 je glavno vlogo odigral Mickey Rourke, danes znan predvsem po povsem drugačnih vlogah. 

To je bila prava provokacija, saj je Rourke le tri leta pred tem posnel erotični triler s Kim Basinger. Cavanijeva je njegovo mišičasto telo skozi film postopoma izmučila do asketskega telesa, ki išče Boga. V enem od intervjujev je povedal, da je igral tudi na svojo bolečino, saj ga je v mladosti zapustil oče. Kljub provokativni zasedbi je to od vseh filmov o Frančišku tisti, ki najbolj prinese njegovo duhovnost, ne toliko biografije. In to Mickeyju Rourku izjemno uspe. 

Omenili ste tudi Roberta Rossellinija. 

Rossellini je italijanski neorealist, ki je hotel zajeti duha Frančiškove duhovnosti, ne toliko biografije. V filmu Francesco, giullare di Dio  (Frančišek, božji šaljivec) nastopajo predvsem pravi redovniki frančiškani, kar mu da povsem drugačno poanto. Zanimivo je, da je bil Rossellini takrat v zvezi z Ingrid Bergman in si je želel, da bi igrala sveto Klaro, a je bila z njim noseča, zato je bila zamisel opuščena. 

Kako gledate na razmerje med zgodovinsko resnico in filmsko pripovedjo? 

Filmska upodobitev življenja, ki bi dosledno sledila resnici, je v resnici nekaj zelo dolgočasnega, gledalec ne bi zdržal, če bi gledal nezačinjeno zgodbo. Mora biti začinjena z dramaturškimi zapleti, akcijo, romantiko. Pri tem pa moramo biti pozorni, predvsem tisti, ki imamo radi zgodovinsko resničnost, da take stvari ne jemljemo kot suho zlato. Film Troja je navdihnjen pri Homerju, a to ne pomeni, da zdaj poznamo celotno Homerjevo zgodbo. Odločitve ustvarjalcev, scenaristov in režiserjev, da z določenimi momenti začinijo zgodbo, gredo lahko na račun zgodovinske resničnosti. 

Ena od vaših zadnjih recenzij govori o filmu Exodus 1945: Naša kri. Zakaj je ta film pomemben? 

Film stoji na Jerneju Kuntnerju, ki se je v vlogo zdravnika izjemno poglobil, kar se iz filma vidi. Predvsem pa je pomembno, da se režiser Vid Planinc in njegova ekipa ne postavijo ne v perspektivo politike ne ideologije, ne leve ne desne strani, ampak prikažejo tragiko civilistov, zdravnikov in strokovnjakov, ki so morali v tistih razmerah sprejemati težke moralne odločitve. Kdo bo zapustil vlak, kdo ne, predvsem pa, kako naj preživeli živijo s to krivdo. V tem je film izjemen, ker tukaj ni čistih rešitev. 

Kako je danes z obiskom nedeljskih svetih maš? 

V Sloveniji in v Evropi na splošno beležimo upad obiska pri nedeljskih mašah. Ko sem bil kaplan, smo imeli v generaciji okoli 60 birmancev, v isti župniji jih danes k birmi pristopi okoli 25. Po drugi strani pa opažam, da se zanimanje za vero in krščanstvo pri delu mladih poglablja na zelo resen in premišljen način. Starejši mladi, na koncu srednje šole ali na začetku študija, se pogosto vračajo h koreninam ali jih prek prijateljev šele spoznavajo. Pri nas je naš pater Tomaž jeseni začel s skupino iskalcev, mladih, ki so se sami angažirali, da bi poglobili svojo vero. 

Kam gre po vašem mnenju krščanstvo v tem času? 

Morda v neko prečiščevanje. Prečiščevanje vedno boli, a vodi tudi v novo, bolj živo obdobje. 

Prečiščevanje vedno boli, a vodi tudi v novo, bolj živo obdobje.   

(D273, 54-57)