Brutalnosti iz Buče, Kramatorska, Borodjanka ... kažejo na absolutno nazadovanje človeštva

Heidi Levine/SIPA Profimedia.si


Človeštvo se danes žal spet nahaja sredi vojnih grozot. Poudarjam "spet", ker je v zgodovini bilo nešteto vojn, ki so okrvavele človeštvo z milijoni mrtvih. Prazni miroljubneži so po vsaki vojni govorili: “nikoli več vojne”. Vendar s samim govorjenjem ni bila preprečena nobena naslednja vojna. Rečeno nam je bilo: “Blagor tistim, ki delajo za mir”. Miru si namreč ni dovolj samo želeti. Za mir je treba delati in si vsak dan trdo prizadevati za spoštljive in urejene medsebojne odnose. Kako hitro nastane spor (med ljudmi ali narodi/državami), če nismo pazljivi … !

Vojna je eden najstarejših socioloških pojavov. Je dejstvo, ki ga najdemo že pri predjamskem človeku. Konflikt temelji v padli človeški naravi, kot rečemo znotraj krščanske civilizacije. Drugi svetovni nazori razlago najdejo drugje. Vsaka krivica pri normalnem človeku povzroči  obrambo pred njo. Če je krivica narejena enemu človeku, bo ta reagiral. A to še ni vojna, temveč konflikt med dvema posameznikoma. Če pa je krivico povzročila neka skupnost do druge, smo že lahko v vojni.

Lahko sprejmemo znano definicijo francoskega sociologa-polemologa, ki je dejal da je vojna “oborožen in krvav spopad med organiziranimi skupnostmi”. Toda vpletenost neke skupnosti še ne pomeni da je to klasična vojna. Še tako krvav spopad in obračunavanje med mamilaškimi tolpami/karteli, še ni vojna. Skupnost mora biti organizirana, s čemer je mišljena država, četudi je ta v nastajanju.
Mnogi govorijo o tem, da je vojna norost. Žal, ravno nasprotno: Je nekaj zelo racionalnega, tudi kadar je nerazumno sprožena.

Mnogi govorijo o tem, da je vojna norost. Žal, ravno nasprotno: Je nekaj zelo racionalnega, tudi kadar je nerazumno sprožena.  Zato govoriti o “norosti vojne” nima smisla, oz. se ta izraz lahko sprejme figurativno samo, če ga razumemo kot nestrinjanje z neko vojno. Tisti, ki začenjajo neko vojno, niso nori. Če bi bili, ne bi bili krivi. Umsko bolni niso prištevni in se jih zato ne da kaznovati. Krivični napadalci in množični morilci so običajno zelo hladni ljudje in dobro vedo kaj počnejo.

Krivična in pravična vojna


Že v Srednjem veku je bilo vzpostavljeno razlikovanje med pravično vojno in krivično, ter med napadalno in obrambno. Skozi stoletja se je utrdilo načelo, ki velja še danes, da je samo obrambna vojna lahko pravična. Tudi zaradi tega je načelno nasprotovanje vsaki vojni nepravilno. Če krivični agresor napade tvojo državo, si že v vojni, čeprav si še tako miroljuben.

Vsak normalni človek bo branil svojo domovino, ob tem pa tudi svojo družino, ki bo žrtev napadalčevega nasilja. Kdo bo ob taki agresiji rekel: Jaz sem proti vojni, jaz sem miroljuben človek!? Ali bo žrtev ob posilstvu dejala: Hočem diplomatska pogajanja in ne nasilja!? Take predloge smo slišali ob mnogih oboroženih konfliktih po svetu, pa tudi ob vojni v Ukrajini, tudi pri nas doma. Običajno take izjave in predlogi prihajajo od “naprednih sil”, ki so pa, spomnimo, že v naši preteklosti oklicali nič kaj miroljubni “Narodno-osvobodilni boj” in o njegovih domnevnih vrednotah danes nenehno nakladajo. Tam pa “žrtve morajo biti”, samo da se zagotovi uspeh revolucije.

Brez zavor


Znano je, da vojaška dinamika oz. nasilje, ki je sproščeno ob vojskovanju, kmalu povzroči izgubo običajnih človeških zavor. Ker gre za razmerje “ali agresor ali jaz”, nastopi sprostitev prej brzdanih nagonov in se javi neka podivjanost celo pri ljudeh, ki so bili v mirnodobnem času uglajenih manir. Prav zaradi tega so tako važne moralne in pravne meje tudi v ekstremni dejavnosti, kot je vojskovanje.

Ob napredovanju smrtonosnega orožja v prejšnjem stoletju, in ob napredovanju človeške vesti, je nastalo Vojno (Humanitarno) pravo, pravila med vojskovanjem, ki bi, kljub nasilju ohranjalo minimum človečnosti. Pojavila so se pravila za omejevanje vojnih grozot. Med njimi je bila ena prvih Klavzula Martens, kjer že leta 1907 beremo da “v primerih, ki niso zajeti s sprejetimi določbami, prebivalstvo in vojaki ostajajo pod zaščito in vladavino načel mednarodnega prava, ki izhajajo iz običajev, vzpostavljenih med civiliziranimi narodi, iz zakonov človečnosti in zahtev javne vesti”. Ta klavzula je bila del Haaških konvencij. Po drugi vojni pa Ženevske  konvencije (1949), posebno četrta, izrecno ščitijo civilno prebivalstvo. To je nadgrajeno v Protokolih iz leta 1977.

Humanitarno pravo vsebuje temeljno načelo razlikovanja med bojujočimi se vojaki in neoboroženim civilnim prebivalstvom. Civilisti so posebej zaščiteni. To načelo je osnovno vodilo vsakega vojskovanja. Že v Srednjem veku, kljub brutalnostim dobe, kavalirju in vitezu ni na kraj pameti padlo, da bi storil kaj žalega ženski, otroku, starcu. Bojevnik se bojuje proti bojevniku, ne proti šibkejšemu. Vse drugo je nemoško in nečastno. Danes ta manko v vesti izpolnjujejo mednarodna pravila.

Današnje brutalnosti, ki jih povzročajo ruski vojaki v Buči, Kramatorsku, Borodjanki, (in samo Bog ve kaj se bo odkrilo še drugod, npr. v Mariupolju), kažejo na absolutno nazadovanje človeštva. Marsikomu to kliče v spomin nasilje in sistematična posilstva, po katerih je bila znana Rdeča armada, vključno v našem Prekmurju leta 1945. Da o domačem povojnem revolucionarnem nasilju in kvazi-genocidnih množičnih umorih ob tej priložnosti ne govorimo.  Spominjajo tudi na vojno na Balkanu in primere, kot je Srebrenica, o katerih so se mednarodna sodišča že večkrat izrekla.

Normalen človek je miroljuben, a ne za vsako ceno.  Pred krivičnim napadalcem se bo srdito branil, a tudi takrat mora skušati ohranjati človečnost.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike