Bo Grenlandija postala 51. zvezna država ZDA?

Vir: Shutterstock

Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump je nedavno dejal, da ne izključuje uporabe vojaške sile za prevzem nadzora nad Panamskim prekopom in Grenlandijo, saj da je nadzor ZDA nad obema ključnega pomena za ameriško državno varnost. 

Hkrati se je posmehoval Kanadi z izjavo, da bi ta morala postati 51. zvezna država ZDA. 

Kaj stoji za temi izjavami? 

V pogovoru z novinarji manj kot dva tedna pred prevzemom položaja Donald Trump ni izključil uporabe ameriške vojske za priključitev obeh ozemelj. Trumpove besede očitno nakazujejo zavračanje desetletne politike ZDA, ki je dajala prednost samoodločanju pred ozemeljsko širitvijo. 

»Temu se ne bom zavezal,« je dejal Trump, ko so ga vprašali, ali bi izključil uporabo vojske. »Mogoče bomo morali kaj storiti. Panamski prekop je ključnega pomena za našo državo.« Dodal je: »Grenlandijo potrebujemo zaradi nacionalne varnosti.«

Grenlandija, kjer je velika ameriška vojaška baza, je avtonomno ozemlje Danske, dolgoletne zaveznice ZDA in ustanovne članice Nata.  

Vir: X profil Donalda Trumpa @realDonaldTrump

Panamski prekop pa je že več kot 25 let izključno pod nadzorom istoimenske države. ZDA so leta 1979 državi vrnile območje Panamskega prekopa in leta 1999 končale skupno partnerstvo pri nadzoru strateške vodne poti. 

Danska premierka Mette Frederiksen je v intervjuju za dansko televizijo TV2 Dansko označila za »najpomembnejšo in najbližjo zaveznico« ZDA in dejala, da ne verjame, da bodo Združene države uporabile vojaško ali gospodarsko moč za zagotovitev nadzora nad Grenlandijo. 

Frederiksen je ponovila, da pozdravlja večje zanimanje Združenih držav za arktično regijo, vendar bodo to »morale storiti na način, ki spoštuje Grenlandce,« je dejala. »Hkrati je treba to storiti na način, ki bo Danski in ZDA omogočil, da med drugim še naprej sodelujeta v Natu,« je dodala Frederiksen. 

Panamski zunanji minister Javier Martínez-Acha je medtem dejal, da njegova vlada ni imela uradnega stika s Trumpom ali predstavniki prihodnje administracije, vendar je ponovil izjave predsednika države Joséja Raúla Mulina, ki je prejšnji mesec dejal, da bo prekop ostal v panamskih rokah. 

»O suverenosti našega prekopa se ni mogoče pogajati, je del našega zgodovinskega boja in nepovratna osvojitev,« je dejal Martínez-Acha. 

Zakaj Grenlandija? 

Grenlandija je pod dansko oblastjo od 18. stoletja, z izjemo obdobja nemške okupacije med drugo svetovno vojno, ki ji je sledil kratek status protektorata ZDA. Kot je poudaril Trump, je že predsednik Harry Truman dal ponudbo (ki so jo Danci zavrnili), da ZDA po vojni prevzamejo stalni nadzor nad Grenlandijo. 

Vir: Shutterstock

Toda Grenlandija tudi ni le lastnina, ki bi jo Danska lahko poljubno prodajala. V zadnjih desetletjih se grenlandsko prebivalstvo postopoma giblje proti popolni neodvisnosti. Grenlandija je leta 1979 dobila domačo vladavino, vključno z lastnim parlamentom, po referendumu leta 2008 pa je pridobila še večjo politično avtonomijo. 

Grenlandija ima zdaj svojega predsednika vlade, domače zakone in sodni sistem. Njeno zunanjo in varnostno politiko še vedno narekuje Kopenhagen, čeprav si Grenlandija prizadeva za več avtonomije tudi pri teh vprašanjih. 

Grenlandija želi tesneje sodelovati z ZDA na področju obrambe in raziskovanja svojih rudarskih virov, je ta teden dejal njen premier Mute Egede. Danski zunanji minister pa je isti dan dejal, da je Danska pripravljena sodelovati z Grenlandijo pri »nadaljevanju pogovorov« s Trumpom »za zagotovitev legitimnih ameriških interesov« na Arktiki.

V gospodarskem in geopolitičnem smislu bi nadzor nad Grenlandijo povečal vpliv ZDA v z viri bogati arktični regiji, kjer Rusija in Kitajska vse bolj uveljavljata svoje zahteve, medtem ko se ledeni pokrovi talijo. 

Glavno mesto Grenlandije Nuuk je bližje New Yorku kot Kopenhagnu, otok pa se ponaša z nahajališči mineralov, nafte in zemeljskega plina. Raziskava iz leta 2023 je pokazala, da je 25 od 34 mineralov, ki jih je Evropska komisija označila za »kritične surovine«, mogoče najti na Grenlandiji.   

Kritične surovine se nanašajo na podskupino materialov, ki veljajo za bistvene za energetski prehod. Ti minerali, pri katerih obstaja veliko tveganje motenj v dobavni verigi, vključujejo kovine, kot so baker, litij, nikelj, kobalt in redke kovine. 

Kitajska je nesporno vodilna sila v dobavni verigi kritičnih surovin, saj predstavlja približno 60 % svetovne proizvodnje mineralov in redkih kovin. Ameriški uradniki so v preteklosti opozorili, da to predstavlja strateški izziv sredi preusmeritve na nizkoogljične vire energije. 

Zgodovina nakupov ozemlja 

ZDA so v preteklosti že kupovale ozemlja od drugih držav. Nakup Louisiane je bil opisan kot največji nepremičninski posel v zgodovini. Leta 1803 so Združene države pod predsednikom Thomasom Jeffersonom Franciji plačale 15 milijonov dolarjev za ozemlje Louisiane, približno 2.140.000 kvadratnih kilometrov ozemlja zahodno od reke Mississippi. Pridobljena področja so se raztezala od reke Mississippi do Skalnega gorovja in od Mehiškega zaliva do kanadske meje. Trinajst zveznih držav je bilo izklesanih iz tega ozemlja. 

Po uspešni teksaški vojni za neodvisnost proti Mehiki leta 1836 je predsednik James K. Polk leta 1845 priključil Teksas, leta 1846 pa so ZDA napovedale vojno Mehiki, kar je povzročilo pogodbo Guadalupe-Hidalgo. V skladu s pogoji pogodbe se je Mehika odrekla približno 1.400.000 kvadratnih kilometrom (55 % svojega predvojnega ozemlja) v zameno za 15 milijonov dolarjev pavšalnega plačila. 

Leta 1853 so ZDA opravile Gadsdenov nakup, da bi pridobile skoraj 76.800 kvadratnih kilometrov veliko regijo današnje južne Arizone in jugozahodne Nove Mehike v pogodbi, ki jo je podpisal ameriški veleposlanik v Mehiki James Gadsden. 

Leta 1867 pa so ZDA od Rusije kupile Aljasko, to je 1.518.800 kvadratnih kilometrov ozemlja za skupno 7,2 milijona dolarjev. Aljaska je dobila državnost leta 1959 in je postala 49. država v Uniji. 

Izjave brez resne teže 

Za komentar Trumpovih izjav glede ozemeljskih širitev smo se obrnili na nekdanjega ustavnega sodnika, diplomata in profesorja dr. Ernesta Petriča. Kot nam je dejal, teh izjav ne jemlje preveč resno.  

Vir: Domovina

»On je nekdo – Američani takim ljudem pravijo »do-er« – ki je hotel zdajle v štartu nekatere stvari nakazati in pritegniti pozornost. Ampak Amerika vendarle funkcionira kot neka urejena država z institucijami, in to so take »out of the box« izjave, ki jim jaz ne bi dajal prevelike teže. Tiste strukture, ki so v ameriški državi čvrste – celotna administracija, kongres itd. – bodo peljale stvar v to smer, da verjetno ne bomo, vsaj jaz, dočakali kakšnih priključitev Grenlandije ali pa Kanade Združenim državam,« pravi dr. Petrič. 

Prepričan je, da so to stvari, ki so bile rečene brez neke resne teže in ki ne bodo imele kakih resnih posledic, ker da se bodo uokvirile v neke normalne meje ameriške politike. Za ameriško politiko pa dvomi, da ima kakšne resne načrte pridobitve Grenlandije, Kanade itd. 

»Kolikor jaz njega poznam – sicer nisem nikoli z njim govoril, sem pa ga marsikdaj z zanimanjem spremljal, ker je fenomen – marsikaj reče, je vehementen, a v diplomaciji, sploh v teh zadevah, pa je treba gledati ravnanje neke države in ne dajati prevelike teže kakšnim mimogrede rečenim izjavam,« dodaja dr. Petrič. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike