Blaznost revolucionarne jeze razdvaja Zahod, a naša pomoč je v imenu Gospodovem

V času, ko sem bil župnik v župniji Ljubljana – Moste, sem z različnimi skupinami večkrat obiskal Spečo lepotico, grad pri Mirni na Dolenjskem, ki ga je več desetletij s svojimi rokami obnavljal prof. dr. Marko Marin (1930–2015), gledališki režiser in publicist. Vsakega obiska se je zelo razveselil in nam navdušeno pripovedoval o Emi Krški in Veliki Karantaniji, o Žovneških gospodih in drugih lastnikih, ki so imeli grad v posesti od prve omembe leta 1180 do decembra 1942, ko so ga partizani požgali. Tistega žalostnega leta je kot dvanajstletni deček videl goreti 9 gradov. Bolečina, ker je bila uničena tolikšna kulturna dediščina, je Marka Marina zaznamovala za vse življenje, zato se je odločil, da bo z golimi rokami rešil vsaj enega od požganih gradov.

Tiste, ki so v iracionalni pobesnelosti rušili, je povezovalo absurdno prepričanje, da je mogoče na temelju jeze povezovati ljudi, v njih najprej prebudili uničevalne strasti in jih nato preobrniti v graditev svetle prihodnosti. Ko dobi razdiranje prosto pot, se samo še stopnjuje, zato ni mogoče pričakovati, da bi se razgrete uničevalne strasti preobrnile v miroljubno sožitje in tvorno sodelovanje. Kajti iz tega, kar je vsebovano v začetku, se razvija tudi nadaljevanje, saj se, denimo, tudi iz celic drevesa ne more razviti žival.

Mnogi so naivno verjeli, da bo francoska revolucija leta 1789 prinesla osvoboditev, enakost in bratstvo. Tako je razmišljal tudi eden ključnih mož revolucije Maximilien Robespierre (1758–1794), ki se je zavzemal za socialno državo in neposredno demokracijo, za splošno volilno pravico, odpravo suženjstva in smrtne kazni, nasprotoval je vojni s Habsburško monarhijo, revni in zatirani pa so v njem videli svojega zaveznika. S svojimi nastopi v bran človekovih pravic je navduševal množice. Robespierre, ki je izpovedoval človekoljubnost, je bil obenem zagovornik terorja. V obrambi vrednot revolucije in republike ni dopuščal usmiljenja. Terjal je puritansko čistost državljanov glede njihovega odnosa do dosežkov revolucije. Njegovi dekreti so leta 1794 zahtevali usmrtitev že na podlagi sumov kakršnega koli kritičnega mnenja proti republiki. Člani Konventa, novoustanovljenega parlamenta, so se zbali za svojo usodo, zato so ga hoteli aretirati, a jih je prehitel s samomorom, ki pa se mu ni ponesrečil. Naslednji dan so ga prijeli in ga na Trgu revolucije usmrtili z giljotino. Roberspierre je začel z utopičnimi idejami Jeana-Jacquesa Rousseauja (1712–1778) in končal z nasiljem.

Vse revolucije, ki so sledile v 19. in 20. stoletju, so potekale po istem francoskem modelu; najprej kričavo razglašanje utopičnih idealov enakosti in svobode, v imenu katerih sledi druga faza – teror, usmrtitve, zapori, razlastitve itd.

Vsi revolucionarji in njihovi fanatični privrženci nikoli niso hoteli in mogli dojeti besed preroka Jeremija iz današnjega prvega berila, kjer pravi: "Preklet mož, ki zaupa v človeka, ki se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda" (Jer 17,5). Zaupanje v Robespierra, v bitje iz mesa, ki je veljal za filantropa, človeka širokih humanističnih in razsvetljenskih pogledov, se je sprevrglo v prekletstvo. Prav tisti, ki so bili zaslepljeni z njegovo retoriko, so se naslajali ob pogledu na giljotino, ki je prekinila njegovo blaznost.

Sporno pri tem, kar pravi Sartre, je, da je upanje netivo revolucije, da je utopično sanjarjenje o enakosti, ki bo zavladalo po revoluciji, vžigalna vrvica, ki prižge fanatično revolucionarno nasilje.

Bili bi zelo naivni, če bi verjeli, da se Robespierre ne bi mogel ponoviti v neki novi obliki. V to smer kaže Stephane Hessel, ki je leta 2010 izdal drobno knjižico z naslovom Dvignite se. K slovenskemu prevodu je prvi predsednik Republike Slovenije napisal predgovor. Duh kontinuitete je očiten. Hessel, judovskega rodu, rojen 1917 v Berlinu, se je v mladosti družil s pariškimi avantgardnimi krogi, posebej dadaisti, in bil član francoskega odporniškega gibanja.

Podobno protislovnost kot pri Roberspierru, le v blažji obliki, zasledimo tudi pri njem. Hessel pravi, da se je 21. stoletje začelo slabo. Meni, da je bilo prvo desetletje tega stoletja obdobje nazadovanja. Imenuje ga grozljivo prvo desetletje. In ker so družbene in politične razmere v svetu po njegovem mnenju vse bolj nevzdržne, poziva mlade: "Razjezite se. Jeza naj vas spodbuja k uporu proti obnašanju zasebnih bank, proti diktaturi finančnih trgov, proti krivicam, ki jih trpijo Palestinci itd."

Upravičenost jeze utemeljuje na utopiji, podobno kot Roberspierre. Upa namreč, da bosta prihodnost zaznamovala nenasilje in sprava različnih kultur. Najprej se je po Hesslu seveda treba razjeziti, da bo jeza počistila z vsemi, ki povzročajo krivice, potem pa se bodo stvari umirile in zavladala bo nekakšna harmonija. Na to misel ga je napeljal razvpiti francoski eksistencialist Jean Paul Sartre, ki je tri tedne pred smrtjo, marca 1980, zapisal: "Poskusiti moramo razložiti, zakaj sodobni svet, ki je grozen, ni nič drugega kot trenutek v daljšem zgodovinskem razvoju, in da je bilo upanje vedno ena od gonilnih sil v revolucijah in vstajah, pa tudi moja ideja o prihodnosti še vedno temelji na upanju."

Sporno pri tem, kar pravi Sartre, je, da je upanje netivo revolucije, da je utopično sanjarjenje o enakosti, ki bo zavladalo po revoluciji, vžigalna vrvica, ki prižge fanatično revolucionarno nasilje.

Razlikovati moramo med prizadetostjo in jezo. Razlika med njima pa izhaja iz tega, kako razumemo zlo.

Je pa treba Hesslu priznati kritično distanco do jeze, ki jo je v prvem delu knjižice tako goreče spodbujal. Zaveda se nevarnosti, da bi se lahko nakopičilo preveč sovraštva, zato mu je blizu nenasilna revolucija Nelsona Mandele in Martina Luthra Kinga. Neodgovorjeno pa ostaja vprašanje, ali bo mlada generacija v svojih revolucionarnih zahtevah sledila Stalinu, od katerega se Hessel vsaj deloma distancira, ali pa Mandeli in Kingu. Nobenega zagotovila ni, da bodo mladi, za spremembe, ki si jih želijo, izbrali miroljubno pot, še zlasti v sekularnem svetu, ki je, kot pravi Jeremija, odmaknjen od Boga, zato vse stavi na človeka, ki pa je po prerokovih besedah krhko bitje iz mesa, zato preklet, kdor se zanaša nanj.

Tudi psihologi danes zelo poudarjajo pozitivni naboj čustva jeze; brez jeze, brez ogorčenja naj bi ostale pobude za spremembe jalove. Psihologi pozabljajo, da je jeza v osnovi ambivalentna, v njej tiči vsaj toliko nevarnosti kot pozitivnih možnosti, sicer jeza ne bi bila na seznamu sedmih poglavitnih grehov. Negativno plat jeze želijo nekateri nevtralizirati z navajanjem Jezusove jeze v templju, ko je razgnal trgovce in menjalce denarja.

Kako razložiti Jezusovo nenavadno ostrino? Razlikovati moramo med prizadetostjo in jezo. Razlika med njima pa izhaja iz tega, kako razumemo zlo. Trpljenje kot posledico zla občutimo vsi, verni in neverni. Vendar kristjani sprejemamo dejstvo, da so razlogi, zakaj je svet padel v brezmejno zlo, velika skrivnost, človeško razložljiva samo deloma. In ker so nam vzvodi zla nedostopni, nam je še manj dostopna rešitev iz objema zla. Zlo tudi nas kristjane prizadene, z dobroto in posegi, ki ne ogrožajo življenja drugih, ga skušamo blažiti, bitno odrešenje od zla pa polagamo v Božje roke. Kajti naša pomoč je v imenu Gospodovem, nam kliče psalmist.

Sodobna kultura je preplavljena z gesli čistunskega roberspierrskega moralizma: nova prebujenost, »woke olimpijada«, Black Lives Matter, #MeToo, politična korektnost, kultura izbrisa tistih, ki naj bi domnevno žalili rasne, etnične in spolne manjšine.

Revolucionarji in uporniki vseh časov pa si domišljajo, da so zmožni spoznati same korenine zla, jih z nasiljem posekati in svet ustrojiti v skladu s svojimi utopijami. Za ta prometejski podvig, ki je v svojem bistvu popolna metafizika – ki jo sicer zaničujejo, dejansko pa ji, kot vidimo, podlegajo –, imajo, kot mislijo, božansko pamet, absolutno ogorčenje in utopično vizijo o urejenem svetu.

Omenjal sem Sartrovo prepričanje, da je svet grozen, in Hesslovo tarnanje, da se je 21. stoletje začelo slabo. In prav to stališče, ki ga s Hesslom delijo še mnogi drugi, je dalo zagon sedanjemu revolucionarnemu globalističnemu gibanju, ki je že razklalo ameriško družbo in vse bolj razdvaja tudi evropsko, in žal tudi slovensko.

Gibanje želi razkrinkati korenine zla, kot ga dojema v svojih utopičnih fantazmah, zato njegovi privrženci rušijo izročilo in domovinske vrednote, nasilno popravljajo pretekle krivice, kakor jih vidijo po svojih arbitrarnih merilih. Sodobna kultura je preplavljena z gesli čistunskega roberspierrskega moralizma: nova prebujenost, »woke olimpijada«, Black Lives Matter, #MeToo, politična korektnost, kultura izbrisa tistih, ki naj bi domnevno žalili rasne, etnične in spolne manjšine. Zaslepljeni z ideologijo teh gesel rušijo spomenike, izrezujejo posamezne filmske prizore itd.

Jeza, ki danes razdvaja Zahod, ima svoje razloge tudi v preteklih krivicah, o tem seveda ni dvoma, vendar pa je njen strahovit pospešek ekonomsko-politično motiviran. Iz tekme za ekonomsko in politično prevlado bodo izključeni vsi, ki tej blaznosti ne bodo pritrjevali. Morala bo zlorabljena v boju za oblast. Tisti, ki jih bo zlorabljena morala, porojena v glavah ljudi, in ne po Božji postavi, izvrgla, bodo drugorazredni, pripadale jim bodo le drobtinice.

Kristjani verujemo v Božje kraljestvo, ki ni naša človeška fantazma, temveč nam je oznanjeno, naj se zanj ne borimo z nasiljem in lažjo, marveč naj ga sprejemamo kot nezaslužen dar. Zato želimo biti "kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku. Ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno, v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu" (Jer 17,8).