Biti srečna družina. To v teh zmešanih časih šteje.
V nedeljo, 15. maja, smo obeležili mednarodni dan družin. Praznovanje je potekalo pod geslom Družina, zdravo življenje in trajnostna prihodnost. Nekako - pa ne vem točno, zakaj - sem pričakovala, da bodo enega najpomembnejših mednarodnih obeležij, naslovili drugače. Recimo: Kaj storiti, da bodo naše družine ponovno srečne?
V Sloveniji imamo iz leta v leto več zakonov in paragrafov, ki posegajo v življenje družine, na trgu je na tisoče knjig, v katerih lahko poiščemo napotke, kadar sami ne zmorejo reševati težav, CSD-ji so v stalni pripravljenosti, prav tako strokovni delavci takšnih in drugačnih profilov.
Psihologi redno predavajo po osnovnih šolah in v medijih, celo vsak, ki zna šteti do pet, je pripravljen deliti nasvete o tem, kako morata ata in mama vzgajati otroke, da bodo le-ti nekoč uspešni in v ponos tako njima kot tudi državi.
Če smo še pred nekaj leti otroku postavljali meje in mu dali, dve, tri po riti, če ni ubogal, je to danes strogo prepovedano. Pomnim čase, ko so se možje bolj slabo znašli v kuhinji, a to ni nobene motilo. Vedele smo, da smo si vseeno lahko enakopravni, četudi si nismo najbolj enaki.
Danes je vse drugače, bolj popolno, le sreče v družinah je vedno manj.
Nekoč, pred davnimi leti, ko sem se preselila k možu na njegov dom, mi je dala tašča- krasna ženska - enega od svojih uporabnih in večno živih nasvetov:''Pri odnosih znotraj družine poslušaj svoje srce, uporabljaj pa tudi pamet!''
V mnogočem jo še zmeraj posnemam. Tako kot ona okoli sebe vsako nedeljo zberem družino, skuham kosilo za otroke, snahi in zeta in za tri vnuke.
V življenju sem imela to srečo, da mi je bilo dano ravno prav ''padcev'', ki so mi odprli oči in me prepričali, da je družina tista, ki v težkih trenutkih nudi pomoč, oporo, tolažbo, varno pribežališče, obenem pa tudi ljubezen, pozitivno energijo, toplino, smeh, dobro voljo.
Če kaj, se močno zavedam, da s tovrstnimi druženji zelo močno in trdno gradimo temelje tudi za vnuke, ki se že od malih nog nezavedno učijo, kako pomembna je družina, v kateri smo stari starši, starši in oni med seboj tesno povezani. Odprtost in iskrenost nam pomagata, da morebitne težave in nerazumevanja rešujemo sproti.
V Sloveniji je bilo 1. januarja 2015 576.177 družin. Vsako tretje gospodinjstvo je bilo enočlansko. Najhitreje rastoči tip družine je zunajzakonska skupnost, saj se že 60 odstotkov otrok rodi neporočenim mamam.
Žal statistika o življenju znotraj družine ne pove veliko. Goli in brezosebni podatki z realnostjo nimajo nobene povezave. Nič ne govorijo o hvaležnosti, ki jo čutimo, ker nam je uspelo obdržati družino v tradicionalnem, a zelo plemenitem pomenu besede. Zavetje, varnost in podpora so vrednote, ki jih potrebuje vsaka družina, ne le naša.
Vemo tudi, kako pomembno je vzajemno dajanje in tudi prejemanje. Pogosto zmajujem z glavo, ko naletim na posameznike, ki menijo, da tisti, ki karkoli dajejo, ne bi nikoli smeli niti pomisliti, da bi v zameno tudi kaj vzeli. Morda me boste imeli za čudno, vendar mislim in pri tem tudi vztrajam, da to za družino ne velja. V njej mora biti nenehen daj-dam.
Starši mi pogosto pišejo pisma, kako nehvaležne otroke imajo. ''Pa smo jim dali vse, kar smo le lahko,'' tarnajo in ne razumejo, zakaj so se potomci izpridili. Žal so v silni ljubezni in želji, da otroku dajo ''vse'', le-te pozabili naučiti, da tudi oče in mama od ''zraka'' ne moreta živeti.
Ob zadnjih, zelo tragičnih in žalostnih dogodkih, ki smo jim bili priča, smo se pri nas večkrat pogovarjali o tem, kaj bi bilo, če bi se zgodilo kaj podobnega, kot se je dogajalo velenjskima dečkoma. Niti v najbolj drznih sanjah si ne moremo predstavljati, da bi kdorkoli na tako nasilen, nečloveški, krut in brezsrčen način posegel v našo družino. Naredili bi vse, ampak res - vse, da bi se postavili po robu državi.
Če bi me vsi tisti, ki pišejo zakone in napotke o tem, kakšna je idealna družina, slišali, ko kdaj pa kdaj tudi robantim, se jezim s povzdignjenim glasom, bi strogo dvignili kazalec v zrak, rekoč, draga gospa, vi pa niste po naših ''pravilih''.
Nikoli nisem trdila, da sem popolna mama, kaj šele žena, niti si ne upam dati roke v ogenj, da smo popolna družina. Vem pa, da smo zelo srečna družina, to pa je tisto, kar v teh zmešanih časih, ko se družba do družine obnaša zelo mačehovsko, nekaj šteje.
V Sloveniji imamo iz leta v leto več zakonov in paragrafov, ki posegajo v življenje družine, na trgu je na tisoče knjig, v katerih lahko poiščemo napotke, kadar sami ne zmorejo reševati težav, CSD-ji so v stalni pripravljenosti, prav tako strokovni delavci takšnih in drugačnih profilov.
Psihologi redno predavajo po osnovnih šolah in v medijih, celo vsak, ki zna šteti do pet, je pripravljen deliti nasvete o tem, kako morata ata in mama vzgajati otroke, da bodo le-ti nekoč uspešni in v ponos tako njima kot tudi državi.
Če smo še pred nekaj leti otroku postavljali meje in mu dali, dve, tri po riti, če ni ubogal, je to danes strogo prepovedano. Pomnim čase, ko so se možje bolj slabo znašli v kuhinji, a to ni nobene motilo. Vedele smo, da smo si vseeno lahko enakopravni, četudi si nismo najbolj enaki.
Danes je vse drugače, bolj popolno, le sreče v družinah je vedno manj.
Poslušaj srce, uporabljaj pamet
Nekoč, pred davnimi leti, ko sem se preselila k možu na njegov dom, mi je dala tašča- krasna ženska - enega od svojih uporabnih in večno živih nasvetov:''Pri odnosih znotraj družine poslušaj svoje srce, uporabljaj pa tudi pamet!''
V mnogočem jo še zmeraj posnemam. Tako kot ona okoli sebe vsako nedeljo zberem družino, skuham kosilo za otroke, snahi in zeta in za tri vnuke.
V življenju sem imela to srečo, da mi je bilo dano ravno prav ''padcev'', ki so mi odprli oči in me prepričali, da je družina tista, ki v težkih trenutkih nudi pomoč, oporo, tolažbo, varno pribežališče, obenem pa tudi ljubezen, pozitivno energijo, toplino, smeh, dobro voljo.
Če kaj, se močno zavedam, da s tovrstnimi druženji zelo močno in trdno gradimo temelje tudi za vnuke, ki se že od malih nog nezavedno učijo, kako pomembna je družina, v kateri smo stari starši, starši in oni med seboj tesno povezani. Odprtost in iskrenost nam pomagata, da morebitne težave in nerazumevanja rešujemo sproti.
V življenju sem imela to srečo, da mi je bilo dano ravno prav ''padcev'', ki so mi odprli oči in me prepričali, da je družina tista, ki v težkih trenutkih nudi pomoč, oporo, tolažbo, varno pribežališče, obenem pa tudi ljubezen, pozitivno energijo, toplino, smeh, dobro voljo.
Molk statistike
V Sloveniji je bilo 1. januarja 2015 576.177 družin. Vsako tretje gospodinjstvo je bilo enočlansko. Najhitreje rastoči tip družine je zunajzakonska skupnost, saj se že 60 odstotkov otrok rodi neporočenim mamam.
Žal statistika o življenju znotraj družine ne pove veliko. Goli in brezosebni podatki z realnostjo nimajo nobene povezave. Nič ne govorijo o hvaležnosti, ki jo čutimo, ker nam je uspelo obdržati družino v tradicionalnem, a zelo plemenitem pomenu besede. Zavetje, varnost in podpora so vrednote, ki jih potrebuje vsaka družina, ne le naša.
Vemo tudi, kako pomembno je vzajemno dajanje in tudi prejemanje. Pogosto zmajujem z glavo, ko naletim na posameznike, ki menijo, da tisti, ki karkoli dajejo, ne bi nikoli smeli niti pomisliti, da bi v zameno tudi kaj vzeli. Morda me boste imeli za čudno, vendar mislim in pri tem tudi vztrajam, da to za družino ne velja. V njej mora biti nenehen daj-dam.
Starši mi pogosto pišejo pisma, kako nehvaležne otroke imajo. ''Pa smo jim dali vse, kar smo le lahko,'' tarnajo in ne razumejo, zakaj so se potomci izpridili. Žal so v silni ljubezni in želji, da otroku dajo ''vse'', le-te pozabili naučiti, da tudi oče in mama od ''zraka'' ne moreta živeti.
Vse za obrambo družine
Ob zadnjih, zelo tragičnih in žalostnih dogodkih, ki smo jim bili priča, smo se pri nas večkrat pogovarjali o tem, kaj bi bilo, če bi se zgodilo kaj podobnega, kot se je dogajalo velenjskima dečkoma. Niti v najbolj drznih sanjah si ne moremo predstavljati, da bi kdorkoli na tako nasilen, nečloveški, krut in brezsrčen način posegel v našo družino. Naredili bi vse, ampak res - vse, da bi se postavili po robu državi.
Če bi me vsi tisti, ki pišejo zakone in napotke o tem, kakšna je idealna družina, slišali, ko kdaj pa kdaj tudi robantim, se jezim s povzdignjenim glasom, bi strogo dvignili kazalec v zrak, rekoč, draga gospa, vi pa niste po naših ''pravilih''.
Nikoli nisem trdila, da sem popolna mama, kaj šele žena, niti si ne upam dati roke v ogenj, da smo popolna družina. Vem pa, da smo zelo srečna družina, to pa je tisto, kar v teh zmešanih časih, ko se družba do družine obnaša zelo mačehovsko, nekaj šteje.
Zadnje objave
Avstrijska Koroška: kako so pred tremi desetletji depolitizirali bolnišnice
7. 6. 2026 ob 17:25
Mag. Albin Vrabič: V šolah bi morali iskati potencial
7. 6. 2026 ob 14:30
Brata Rudi in Danilo Poljanšek – kot Slavko in Vilko
7. 6. 2026 ob 12:00
Kam na izlet: S kolesom iz Radeč v Sevnico in nazaj
7. 6. 2026 ob 9:00
[Duhovna misel] Abraham, model očetovstva
7. 6. 2026 ob 6:00
Škof Andrej Saje: Prihodnosti ni mogoče graditi na pozabi, temveč na resnici
6. 6. 2026 ob 20:07
Prejšnja država je za svoj temelj postavila zločin
6. 6. 2026 ob 18:43
Ekskluzivno za naročnike
Brata Rudi in Danilo Poljanšek – kot Slavko in Vilko
7. 6. 2026 ob 12:00
Kam na izlet: S kolesom iz Radeč v Sevnico in nazaj
7. 6. 2026 ob 9:00
Prihajajoči dogodki
JUN
07
33. pohod po Velikolaški kulturni poti
07:00 - 00:00
JUN
12
JUN
15
Slovesnost ob Lipi sprave
19:00 - 20:00
JUL
03
54. Festival narodno-zabavne glasbe Števerjan 2026
20:00 - 14:51
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 253: Konec Golobove ere
27. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 252: Župan in institucije uničujejo kulturno dediščino
20. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 251: Ujetniki Darsa
13. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 250: Naša odgovornost je ohranjati živ spomin
6. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 249: Dovolili smo, da nam državo vodijo politični aktivisti
29. 4. 2026 ob 6:10
1 komentar
ana.selan
AMEN.
:-)
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.