Bernard Nežmah: Mediji so v prvi vrsti manipulacija. Bralci pa morajo biti sposobni to prepoznati (2. del)

Foto: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
S sociologom, političnim komentatorjem in kolumnistom Mladine dr. Bernardom Nežmahom smo se v prvem delu intervjuja pogovarjali predvsem o neuspešni konstruktivni nezaupnici, koaliciji KUL, njenih glavnih akterjih in slovenskih medijih.

V drugem delu intervjuja pa beseda teče o stanju v tujih medijih, epidemiji covida-19, Računskem sodišču, aktualnih politikah in analizi slovenskega političnega prostora pred prihodnjimi parlamentarnimi volitvami.

Zadnje mesece se v mednarodnih medijih, od Politica do New York Timesa, pojavlja kar precej kritičnih člankov o Sloveniji, v katerih »populističnega desničarskega« slovenskega premierja Janšo postavljajo ob bok Orbanu in pišejo o podrejanju medijev, preganjanju političnih nasprotnikov ter družbenih aktivistov, nestrpnosti do migrantov in podobno. Na čem temeljijo ti novinarski prispevki v tujih medijih?

Ti novinarski prispevki govorijo o stanju novinarstva v svetu. Ko sem pred dvajsetimi leti delal intervju z eno največjih legend novinarstva, poljskim novinarjem Kapuchinskim, mi je rekel: »Včasih, ko sem šel v neko deželo, sem šel tja za nekaj tednov ali mesecev, jo preučeval, navezoval stike … Danes, ko se zgodi nek dogodek, pošljejo ekipo, ki gre tja za dva, tri dni. Tja gredo novinarji, ki dežele še na zemljevidu ne znajo najti«. To je vdor analfabetov v novinarstvo.

Ko sem bil leta 1987 glavni urednik Mladine, so k meni prihajali dopisniki Frankfurt Allgemaine Zeitung. Zanimalo jih je ali se obeta drugačna smer poročanja glede na tedanje uporništvo do režima. Ti ljudje so govorili srbo-hrvaško. Slovensko ravno ne, ampak znali so jezik dežele, v kateri so bili. To niso bili njihovi prvi članki o Sloveniji ali Jugoslaviji.

Avtorji teh velikih zgodb, ki jih omenjate, se pred tem niso ukvarjali s Slovenijo. To je edini članek, ki so ga napisali o Sloveniji, ne znajo slovensko. Niti sem ne rabijo priti. Po telefonu najdejo nekaj sogovornikov, ki orišejo situacijo. Lahko bi vsaj poskusili ustvariti ravnotežje, da bi našli nekaj sogovornikov z vladne in nekaj sogovornikov z opozicijske strani. Ampak to pisanje bralcev New York Timesa ne zanima.

Za bralce iz takih dežel je Slovenija zanimiva samo kot eksces. Kako pa bo Slovenija eksces? Iz grožnje enemu novinarju, iz česar ni bilo nič, težko narediš zgodbo. Lahko pa pišeš o nekom, ki uteleša zlo – recimo Orbanu – in mu pripneš še nekaj dežel, recimo Poljsko in Janšo. Tako imaš večjo zgodbo. Priključiš nekaj, kar ti ideološko ni všeč in ustvariš konstrukcijo. To pišejo novinarji, ki jih ni tu, ki ničesar ne vidijo na lastne oči. Pet ljudi pokličejo po telefonu in naredijo članek, ki bode v oči in spominja na kakšne afriške diktature.
Iz grožnje enemu novinarju, iz česar ni bilo nič, težko narediš zgodbo. Lahko pa pišeš o nekom, ki uteleša zlo – recimo Orbanu – in mu pripneš še nekaj dežel, recimo Poljsko in Janšo. Tako imaš večjo zgodbo.

Ideja deljenja na dobre in zle je v medijih zelo močna. Aleksej Navalni je utelešenje dobrega za Zahod. Ampak Navalni ni tip skromnega oporečnika iz 60- ali 70-tih let prejšnjega stoletja. On je bogat Rus. Njegove obtožbe se nanašajo na preprodajo lesa in finančno ponarejanje. Najstarejši ruski opozicijski politik Javlinski ima slabo mnenje o njem, ker je nacionalist in populist. Tisti, ki pišejo o njem, ničesar ne vedo o Rusiji. Všeč jim je samo to, da je proti Putinu. Janša kot po krivem zaprt opozicijski voditelj ni imel takega statusa.

Mediji so v prvi vrsti manipulacija. Bralci pa morajo biti sposobni prepoznavati te stvari.

Zakaj se zdi, da v Sloveniji podobni ukrepi kot v sosednjih državah ne primejo enako dobro kot tam?

Gre za nevednost. Prijela se je mantra, da je Slovenija najslabša, da se tukaj nič ne prime. V resnici pa niti ne poznamo stanja v Evropi, nikogar ne zanimajo podatki. V Avstriji so zaprli celotno Tirolsko, ker je stanje tam tako slabo. In tukaj je še časovna dimenzija. Države, ki so imele prej praktično niso imele okužb, jih zdaj imajo.

Norvežani so pred kratkim uvedli hude restrikcije, odpovedali so tudi tekme smučarskih skokov, ker jim je število umrlih naenkrat naraslo za 60 %. Pa so bili med najboljšimi. O tem nič ne vemo. Dajemo neke ocene, čeprav nimamo podatkov.

Živimo v obilju podatkov, vlada pa nam popolna ignoranca do podatkov in dejstev. V obilju podatkov nihče ničesar ne preverja. Ko članek prinese neko trditev, jo vzamemo za čisto resnico. Glede covida je mnogo neznank še za mikrobiologe, velike resnice o njem pa pripovedujejo sleherniki. Kot si včasih pripovedoval trače, zdaj pripoveduješ o covidu.

Kaj pa komunikacija vlade? Kako njeno komunikacijo z javnostjo doživljate vi?

Nekaj najbolj norega se mi zdi, da se vladi očita, kako da restrikcije ni izvedla mehkeje. Ne moreš nečesa omejiti, ne da prepoveš. Lahko kot Švedska predlagaš ljudem, da se omejijo, ampak oni so pri tem tudi edini. Francozi sprejemajo ukrepe, Avstrijci sprejemajo ukrepe. Zaprejo Tirolsko, ne predlagajo Tirolcem, naj ne hodijo iz dežele.

Nekdo je vrgel odlično kost, da je vlada slabo komunicirala v covidu. Ko imaš tako drastične omejitve, ki zarežejo v vsakdan, ne vidim drugih možnosti, kako bi ljudem to povedali. Lahko bi imeli seksi punco z bogatim oprsjem, ki bi to pripovedovala, ampak potem bi bili pa drugačni očitki.

Eden ključnih očitkov nezaupnice je bil, da je ta vlada Slovenijo mednarodno osamila. Kako vi vidite zunanjo politiko Slovenije pod Janšo in pod prejšnjimi vladami?

Ko nekdo poda tako trditev, vedno naredim premislek. V kakšno osamo gre Slovenija? Toliko srečanj zunanjega ministra in premierja z drugimi zunanji ministri in šefi držav že dolgo nismo videli. Spomnite se spektakularnega plezanja Janše in Kurza. Pred tem je samo še Drnovšek kolesaril s Solano, šefom zveze NATO konec devetdesetih let. To je bil edini tesnejši stik slovenskega politika z nekim visokim evropskim politikom.
Ko sta Cerar in Šarec hodila na srečanja voditeljev, si potreboval povečevalno steklo, da si ju opazil na kakšni skupinski sliki. Janša pa se pogovarja z vsemi Evropskimi voditelji

Ko sta Cerar in Šarec hodila na srečanja voditeljev, si potreboval povečevalno steklo, da si ju opazil na kakšni skupinski sliki. Janša pa se pogovarja z vsemi Evropskimi voditelji. Logično je, da nekdo, ki pride iz političnega vakuuma in postane premier, nima sogovornikov na srečanju voditeljev držav. Janša je tukaj vešč, vodil je predsedovanje Evropski uniji in ima serijo stikov. Tudi če samo s prostim očesom spremljamo dnevne medije, je trditev o osami skregana z zdravo pametjo.

Kako vidite vlogo Računskega sodišča v notranjepolitičnem dogajanju zadnjih mesecev? Je bilo vanjo potegnjeno po krivici, ali pa kaj tudi po lastni krivdi – in če, do kakšne mere in zakaj?

Če bi se Tomaž Vesel res ukvarjal samo z revizijo, potem se lahko vprašamo, zakaj se mu je tako mudilo. Pri zgodbi o menjavi namestnika je šlo za vprašanje nekaj dni, v katerih bi preučil poročilo in nanj podal svoj podpis. Pri nabavah, ki jih preučuje, gre za stvari, ki so se zgodile pred devetimi ali desetimi meseci. Čisto vseeno je, ali je poročilo izdano en mesec prej ali kasneje.

Motivacija za hitrost je kazala na usklajenost s koalicijo KUL, ki je hotela še pred novim letom vložiti nezaupnico. Glavna tarča za to je bil gospod Počivalšek, ki so se ga najprej lotili z Računskim sodiščem, potem pa še s sendviči. Ko atomska bomba ni vžgala, so poskusili še s šibrovko. Problem Računskega sodišča je, da je delovalo zelo angažirano. Zaradi potreb tega poročila je prilagajalo ustaljene postopke. Kolikor vem je to prvi primer, da je predsednik sodišča zamenjal namestnika pri pripravi takšnega poročila.

Potem pa so v javnost prišli še njegovi zaslužki. Nekatere službe so ravno zato dobro plačane, da bi bili funkcionarji nedojemljivi za druge finančne usluge. Prav nepredstavljivo je, da se potem izkaže, da je ta visoka plača trikrat manjša od honorarja na svetovni nogometni zvezi. Dominantni mediji so tukaj skrbeli za ugled Vesela. Če bi se kaj takega pripetilo kakšnemu drugemu visokemu funkcionarju, bi bil odziv bistveno drugačen.

Še hujše pa je, da Vesel trdi, da ima dovoljenje KPK, tega dovoljenja pa nikjer ni. Meni se zdi neverjetno, da dobiš dovoljenje KPK za tako sanjski zaslužek, ki ga mnogi ne bodo videli nikoli v življenju, potem pa tega listka ne shraniš. Kakšen računski sodnik pa si, če v tako pomembni stvari nimaš arhiva?

Glede na to lahko sklepamo, da to poročilo ne obstaja, ker ga KPK ni izdal. To bi morala biti osrednja medijska tema, ampak kot rečeno, mediji imajo svoje agende.

Foto: Peter Merše


V opozicijskih časih sta bili SDS in NSi izjemno kritični do nespoštovanja odločb ustavnega sodišča s strani levih vlad, v prvi vrsti odločbe o financiranju javno veljavnega programa v zasebnih OŠ. Zdaj, po skoraj letu dni desnosredinske vlade, ta odločba še vedno ni izpolnjena. Zamujala je tudi prenova volilnega sistema. Kaj to pomeni za institucijo Ustavnega sodišča?

Ustavno sodišče lahko izda odločbo, ki je izvršljiva sama po sebi, ali pa tako, ki napotuje nek organ, da to izpelje. Tukaj lahko pride do kratkega stika. Nekoč je Ustavno sodišče razsodilo, da mora biti Ankaran samostojna občina, pa se desetletje ni zgodilo nič.

Ustavno sodišče je v primeru nedržavnih šol izdalo sodbo, ki je v bistvu neuporabna, ker ne pomeni nič, dokler je nekdo ne izvrši. Hkrati tudi ni definirala odstotkov financiranja. Ker številke niso jasne in ker SMC gradi na imidžu, ki ni preveč naklonjen zasebnim šolam, to ni osrednje vprašanje vlade. V tej situaciji bi morali prizadeti vložiti novo pritožbo in zahtevati, da razsodi, kako naj se ti procenti razdelijo. To se je zgodilo v primeru Ankaran. Ker odločba ni bila izpolnjena, so ustavni sodniki določili roke za volitve in sami ustanovili občino Ankaran.
Vpliv volilnega sistema na volitve je v primerjavi z medijskim vplivom minoren.

Kakšen volilni sistem bi bil za Slovenijo po vašem mnenju najprimernejši?

Vpliv volilnega sistema na volitve je v primerjavi z medijskim vplivom minoren. Najočitneje se to vidi pri lokalnih volitvah in lokalnih glasilih. Vsak Ljubljančan dobi časnik Ljubljana, če ga hoče ali ne. Ta časnik je že 15 let propaganda za aktualnega župana. Z denarjem davkoplačevalcev, tudi svojih nasprotnikov, on gradi svoj politični imidž. To je edini lokalni politični časopis.

Rezultat na lokalnih volitvah potemtakem ni nobeno presenečenje. Ljudje, ki ne spremljajo politike, dobijo tole brošuro, kjer je pri vsaki lepi stavbi na sliki župan in ocenijo, da je to odličen župan. Čisto vseeno je, kako je Ljubljana razdeljena na okraje.

Seveda je pomembno, da obstajajo neki proporci glede velikosti okrajev, ampak na volilne izide to nima bistvenega vpliva.

Leve stranke se precej drenjajo v skrajnem levem kotu, leva sredina pa ostaja precej nepokrita. Ali pričakujete kakšen nov obraz, ki bi to področje zasedel, ali se bo kakšna obstoječa stranka potegovala za te volivce?

Za nami je desetletje novih obrazov. Od Zaresa naprej imamo stranke novih obrazov, ki so nekatere tudi zmagovale. Večinoma se sicer izkaže, da gre za prastare obraze in prakse. Govorca poslanske skupine LMŠ Golubovića se spomnim, ko je isto počel za Pozitivno Slovenijo. Ima isto retoriko in grimase, samo da je pod novim imenom.

Ta model je odlično deloval, ampak postal nekoliko vprašljiv. Ta model se je pojavil po prvi zmagi Janeza Janše, ko je kazalo, da bo dobil leta 2008 še en mandat. Njegov največji antagonist LDS, ki mu je iz meseca v mesec padala podpora, se je »raztrojil«. Del je šel k Socialnim demokratom, del je ustanovil Zares, del pa ostal v LDS.

Leva stran je tako premešala karte in dobila skupaj več glasov, kot bi jih pod starim imenom. To je bilo še očitneje pri Jankoviću in Cerarju ter deloma Šarcu. Šarec je lovil med ljudskimi množicami, njegova politika pa se je izkazala praktično za kopijo SD. Od ministranta, ki bere berilo, bi pričakoval kaj drugega.

Ta sistem pa tudi šibi te stranke. LDS je izginil, SD je oslabljen. SD je se je od glavne alternative Janši postal druga ali celo tretja stranka opozicije. Razpršitev je lahko dvorezen meč. Strategi strank se bodo morali odločiti, ali bodo gradili s starimi strankami, ki so na voljo, ali bodo ustanovili kakšno novo.

Je pa treba vedeti, da nastajanje strank pri nas ni tako spontano. Seveda vsakdo lahko ustanovi stranko, ampak ene stranke, denimo Šarčeva, dobijo izjemno medijsko pozornost, druge pa je sploh ne dobijo. Tak primer je Dobra država, ki je še kar močna, ampak popolnoma ignorirana. Ta stranka ima vsakih 14 dni kakšno mnenje o aktualnih temah, pa je ne najdete v nobenem mediju.

Potem pa se najde nek Leben, eden najslabših okoljskih ministrov v Sloveniji, ki naj bi ustanavljal neko ekološko stranko. Pod njegovim ministrovanjem so denimo mirno kopali kanalizacijo nad ljubljanskim vodnim zajetjem. Še preden je stranko ustanovil, že ima velike članke v časopisu. Dobovšek ne dobi takih. Mediji ene gradijo, druge pa torpedirajo.

Zanimivo pa bo videti, ali je antijanša pol voden iz ene ali več točk. Če je iz ene, lahko pričakujemo precej racionalni premislek, kaj ustvariti. Če pa je teh točk odločanja več, se  utegne zaplesti. V tem primeru se utegnejo glasovi razdrobiti in dobili bomo popolnoma drugačen rezultat.

SD se je pod Tanjo Fajon zapeljala izrazito levo. Se utegne vrniti proti sredini, kaj ji napovedujete?

Poteze, ki jih vlečejo v zadnjem času, so precej radikalne. Glede na to, da pa Fajonova ves čas govori isti diskurz, dvomim, da ga bo ona spremenila. Ves čas je pro-migrantska, anti-orbanovska in anti-janša.

Bi pa bilo normalno, da bi SD prevzela vodilno vlogo na levem polu, da bi spremljali spopad idej med SD in SDS ter njunima koalicijama. A SD je svoj primat prepustila drugim. To kaže že dejstvo, da so za mandatarja sprejeli Erjavca. Še vedno pa je to stranka z najdaljšim stažem. So nasledniki Komunistične partije Jugoslavije, ki je nastala pred približno 100 leti. Imajo tudi veliko izkušenj, angažiranih ljudi in znanja.

Čeprav niso stranka enodnevnica, pa je vprašanje, če so v trenutnih razmerah zmožni vzpostaviti svojo politiko, ki temelji na vsebinah in ne samo na anti-programih.

Foto: Peter Merše

Čeprav je napovedovala decentralizacijo menim, da trenutna vlada premalo dela v tej smeri.

Pred kratkim se je predstavila iniciativa Povežimo Slovenijo. Kakšne možnosti za uspeh ji pripisujete?

Ne vemo še, kaj bo iz tega nastalo. Že po prvi napovedi je bilo kar nekaj demantijev. Jasno pa je, da tudi ta segment volivcev potrebuje svojo stranko. V našem političnem prostoru namreč manjkajo stranke, ki bi nagovarjale ruralni del Slovenije, kmete, in ki bi bile glas decentralizacije.

Čeprav je napovedovala decentralizacijo, menim, da trenutna vlada premalo dela v tej smeri. Lahko bi kakšno javno službo ali ministrstvo prestavili po Sloveniji, saj ni treba, da je vse v Ljubljani.

Covid je pokazal, kako pomembno je, da imaš v svojem kraju pošto, šolo in banko ali bankomat. Zadnja leta spremljamo sistematično zapiranje pošt, bank, bankomatov na podeželju. Če na podeželju ni vitalnih institucij, to sili ljudi v centralizacijo. Proti temu se je včasih zavzemal Kangler.

Tudi recimo stranka, ki bi se zavzemala za pravice konservativcev. Tako kot ima gej lahko vse svoje pravice, jih imata tudi menih in nuna. Smisel demokracije je, da imamo svobodo izbire, kako bomo živeli.

Pomembno bi bilo tudi, da bi se borili za tiste volivce, ki do zdaj niso volili. Nam je kar samo po sebi umevno, da polovica ljudi ne voli. Si rečemo, taka je navada in se z njimi ne ukvarjamo. Del teh volivcev je recimo nagovarjal pokojni Ivan Kramberger, ki je bil tribun, je z neko mislijo vlekel podobne ljudi. Malo je s svojimi štosi to poskusil Marjan Šarec. Ampak ta tip ljudi recimo nima svojih političnih predstavnikov.

Kaj bi za slovensko politiko pomenilo, če bi se iz politike umaknil Janez Janša?

V krogih levičarjev se je pogosto govorilo, kako bi lahko volili neko žlahtno desnico, ki ne bi bila kot Janša. Pa smo imeli dvoje predsedniške volitve. Enkrat je nastopil Peterle, ki ni bil Janša, drugič je nastopil Zver, ki ni bil Janša. Zver se ni uvrstil niti v drugi krog, Peterle pa je v drugem krogu gladko izgubil.

To me spominja na otroštvo, ko smo verjeli, da je Tito večen. Jasno je, da tudi Janša ni večen. Po naravni poti pride visoka starost in kljub temu bo Slovenija bivala naprej, politične stranke pa se bodo rekonstruirale ob drugih vodjih.

Prevzetost od lika Janeza Janše je na vseh polih v Sloveniji malo patološka.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike