Avstrija nezadovoljna z varovanjem schengenske meje. Kje vse končajo begunci in ilegalni migranti v Evropi in Sloveniji?

Trend povečanja ilegalnih migracij v Sloveniji, o katerem smo pisali v ločenem članku, je v skladu z navalom na celotno Evropsko unijo (EU). Pri nas je bilo do konca septembra prestreženih 15.590 ilegalni migrantov, kar je več kot v pred-covidnem letu 2019, ko so jih odkrili 11.936. Še večji pa je skok od lanskega leta z 7.260 primeri. Frontex je za Evropo letos do konca junija zabeležil 84 % rast, na 114.720.

To je sicer manj kot v Sloveniji, saj se naša država nahaja na zahodnobalkanski poti, ki beleži najvišji porast med vsemi koridorji. Zlasti zaradi Srbije kot začetne države, kamor migranti priletijo z letali, saj za vstop ne potrebujejo vize.

Še huje je v Avstriji, kjer so letos prestregli več kot 90.000 prihodov migrantov, od katerih 75.000 ni bilo registriranih v nobeni drugi državi EU. Posledično avstrijski notranji minister Gerhard Karner nasprotuje širjenju Schengena na zunanje meje Hrvaške, Bolgarije in Romunije, češ da: “Razmere v Evropi povsem jasno kažejo, da je zaščita zunanjih meja neuspešna in če sistem ne deluje, se ga ne sme širiti.” Po pritisku Bruslja je sicer Avstrijski kancler Karl Nehammer nato dejal, da Avstrija vstopa Hrvaške v schengen ne bo blokirala z vetom.

Avstrijsko stališče je hladen tuš za Hrvate, pa tudi za slovensko vlado in ministrico Bobnarjevo, ki je navkljub drugačnim informacijam s terena ob interpelaciji v državnem zboru zatrjevala, da Slovenija mejo varuje uspešno in učinkovito. 

Kljub temu pa je najbolj na udaru Zahodna Evropa, kjer se nahajajo ciljne države ilegalnih migrantov. Čeprav mediji posvečajo veliko večino pozornosti izzivom vojne v Ukrajini in energetski krizi, ki prihaja z zimo, pa so množične nezakonite migracije gotovo tretji veliki izziv, ki je pred voditelji EU in njenih članic, vključno s Slovenijo.

Tragedije na poti

Vključno z lanskim letom, ko se je val po pandemiji že začel krepiti, je do danes na poti v Evropo samo uradno izgubilo življenje že skoraj 6.000 ljudi, večina v Sredozemskem morju, se pa smrtnost povečuje na vseh migracijskih poteh. Ker ni razlogov, da ne bi verjeli, da se bosta naslednjo pomlad tok in z njim smrtnost še povečala, se krepi delovanje Frontexa tako na kopnem kot na morju za preprečevanje tovrstnih tragedij, ki pa jih ne more popolnoma preprečiti. Gre za eno hujših humanitarnih tragedij.

"Ukrajinski begunci" temne poti, ki ne znajo jezika

Tudi mnogi migranti, ki prispejo na cilj, ne uspejo pridobiti azila, saj do njega večinoma niso upravičeni. Med tistimi, ki so ga pridobili, so nemalo ljudi razburili "ukrajinski" begunci, ki ne znajo ne ukrajinsko ne rusko in so temne polti, moški med njimi pa ne izgledajo mlajši od 15 ali starejši od 60 let, kar trdijo. V Franciji naj bi bilo takih kar 30 % vseh "ukrajinskih beguncev".

Med tistimi, ki si ponarejenega potnega lista niso pridobili, pa je uspešnost prihoda v EU manjša. Večina evropskih držav, ki so bile glede množičnega priseljevanja prostorsko omejene že med migrantsko krizo leta 2015, bi se lahko še letos soočila z enakim številom prošenj za azil. Avstrija je ob pomanjkanju nastanitev migrante že začela nameščati v šotore, kar so obsodile nekatere nevladne organizacije, ki sicer ne nosijo nikakršne odgovornosti do beguncev. Podobne težave imajo v Belgiji, kjer na ulicah postopa in prenočuje nekaj tisoč mladih moških in celo nekaj otrok, ki čakajo na priložnost, da zaprosijo za azil.

Nezmožnost preskrbe takšne mase prišlekov je povzročilo tudi ponoven val proti-priseljenskih zahtev in politik, nazadnje viden ob zmagi proti-priseljenske vlade v Italiji. Tako Danska kot Švedska, tradicionalno izrazito migrantom naklonjeni skandinavski državi, močno zaostrujeta omejitev števila prosilcev za azil, sicer leva danska vlada pa želi celo doseči popoln izogib novim prošnjam.

Iz ene skrajnosti v drugo: eni na ulicah, drugi na luksuznih križarkah

Veliko nasprotovanje novim prišlekom se je še razplamenelo, ko so prišli na dan posnetki določenih migrantov, ki so se na socialnih omrežjih sami hvalili z nadstandardom, ki so ga deležni. V Združenem kraljestvu ilegalne migrante, ki dnevno prihajajo s čolni čez Angleški kanal (40 % je državljanov povsem mirne Albanije in skoraj vsi mladi moški), nameščajo v hotele z najmanj tremi zvezdicami, pa celo tudi s petimi, ki so jim v celoti na razpolago, z vsemi ugodnostmi, ki pripadajo gostom, in v središču zgodovinskih turističnih mest. Številni so se za turiste zaprli. V enem od njih so prišleki uprizorili gladovno stavko, ker jim hotel z bazenom ni bil več všeč, v nekem hotelu s petimi zvezdicami pa so se pritoževali nad hrano.

Dobijo tudi žepnino, brezplačno zdravstveno zavarovanje in izobraževanje ter podobne ugodnosti. Vse to je pokrito iz davkoplačevalskega denarja ob prihajajoči energetski krizi, splošni draginji in naraščajočem številu brezdomcev. Podobno je tudi na Nizozemskem, kjer so več migrantov naselili kar na razkošni križarki z vsemi hotelskimi ugodnostmi. Posnetki z dobro obloženih bifejev in razkošnih sob na družabnih omrežjih so povzročili škandal, o katerem pa mediji niso kaj dosti poročali. Tudi britanska vlada po novem namerava nastaniti migrante na križarkah.



To sledi propadlim načrtom, da bi migrante naselili na podeželju. Najodmevnejši je bil primer severno angleške zaspane vasice Linton-On-Ouse z le okoli 700 prebivalci, kamor je vlada nameravala namestiti več kot dvakratno število mladih moških migrantov in za vedno spremenili identiteto in način življenja vaščanov. Po mesecih protestov je bil načrt ovržen.

Ideja o razpršitvi migrantov na podeželje ni omejena zgolj na Otok. O podobni ideji je spregovoril francoski predsednik Emmanuel Macron, enako razmišlja tudi nizozemska vlada.

Problem, vezan na prihod novih mladih moških, je vezan tudi na varnost. Kriminalna dejanja, vključno z ropi in fizičnimi napadi na lokalno prebivalstvo, v nasprotju z novicami, ki o njih poročajo, ne pojenjajo, kar predstavlja vedno večji odpor. Zlasti v Združenem kraljestvu ulična kriminalna dejanja že leta ne nehajo naraščati, zanje pa so disproporcionalno odgovorni novi migranti.

Kako je v Sloveniji?

Slovenija načeloma ni ciljna država. Velika večina prosilcev za azil Slovenijo zapusti, preden je postopek odločitve o podelitvi azila zaključen, saj prošnja nemalokrat služi zgolj za zlorabo azilnega sistema. Azilni center zapustijo prostovoljno. Število prosilcev za azil, ki se redno spreminja, se trenutno giblje pod slabih 300, razporejeni pa so po kapacitetah v Ljubljani, Postojni in Logatcu. V Izpostavi azilnega doma v Logatcu in v azilnem domu v Ljubljani je skupno nastanjenih še nekaj čez 400 vlagateljev namere za azil. K vsem omenjenim se ne prišteva državljanov Ukrajine. Teh je trenutno 644.

Kapacitete so letos že bile skoraj v polnosti zasedene, a trenutno s prostorom ni težav. Kljub temu pa se išče nove kapacitete, saj glede na razmere v svetu obstaja velika verjetnost, da se število še poveča. Vseh ugodenih prošenj za dovoljenje za prebivanje je v letošnjem letu bilo do zdaj 77.939, velika večina za začasno.

Čeprav so razmere v nastanitvah ocenjene kot dobre in v splošnem ni pritožb, so sredi prejšnjega meseca v Centru za tujce v Postojni nekateri nastanjeni izvedli gladovno stavko in zahtevali premestitev v Center odprtega tipa. Tam gre sicer tudi za ilegalne prestopnike meje. Tamkajšnji prosilci za azil so imeli s sklepom Ministrstva za notranje zadeve na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti omejeno gibanje na območje Centra za tujce, ker so enkrat azilni sistem že zlorabili.

Razmere so sicer tudi tam ocenjene kot dobre. Na dan 8. 11. je bilo tam 25 oseb, od katerih jih je 17 bilo v postopku za azil. Kapacitet ostaja še veliko s skupnim prostorom za 180 oseb.