Anton Harej: Od vseh predsednikov NSi je najbolj načelno politiko peljal dr. Bajuk

O desnosredinski koaliciji se je treba pogovarjati že pred volitvami, saj je v prihodnjem mandatu nujna, če želimo trajne in resne spremembe v družbi in državi, je v pogovoru za Domovino poudaril kandidat za predsednika NSi Anton Harej. Kot je pojasnil, ga koncept povezovanja na desni sredini loči od stališč dosedanjega vodstva NSi in tudi njegovega protikandidata na septembrskem kongresu NSi Jerneja Vrtovca. Strankarske kolege ceni, a je do dosedanje politike vodstva NSi kritičen. Skrenila je namreč s poti dr. Andreja Bajuka, ki je med dosedanjimi predsedniki po prepričanju Hareja vodil najbolj načelno politiko.

G. Harej, zakaj ste se odločili za kandidaturo za predsednika NSi in v čem bi bil vaš doprinos k stranki drugačen od protikandidata Jerneja Vrtovca?

Datum letošnjega volilnega kongresa NSi je zanimivo sovpadel z mojo razrešitvijo z mesta novogoriškega župana. Da so bili razlogi za to ideološke narave, sem že pojasnil. Sem se pa potem na prigovarjanje mestnega odbora NSi v Novi Gorici odločil za kandidaturo, pri tej odločitvi pa sem dobil tudi veliko podporo javnih delavcev, gospodarstvenikov, tudi politikov.

Prav tako sem se za kandidaturo odločil, ker je stranka skrenila s poti, ki jo je začrtal njen prvi predsednik dr. Andrej Bajuk. Na to smo v svetu NSi vseskozi opozarjali, a nas je dosedanje vodstvo gledalo postrani.

Da je stranka skrenila s poti, ki jo je začrtal njen prvi predsednik dr. Andrej Bajuk, smo v svetu NSi vseskozi opozarjali, a nas je dosedanje vodstvo gledalo postrani.

V stranki je premalo poudarka na družini, na veselju do življenja in vrednotah slovenske osamosvojitve. Odzivi na ukinitev muzeja slovenske osamosvojitve in na ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja so bili medli, prav tako prizadevanja za dostojni pokop njegovih žrtev.

Zmotilo me je tudi koketiranje z diametralno nasprotno nazorsko mislečimi. Namesto da bi se povezovali s sorodnimi strankami, smo to zavračali, ker smo bili obremenjeni z očitki o satelitu.

Omenili ste podporo gospodarstvenikov in politikov. Ste lahko bolj konkretni? Bi izpostavili kakšnega od teh gospodarstvenikov, predstavnikov stranke?

Posameznike nerad izpostavljam, nekateri tega tudi nočejo. Je pa res, da me je javno podprl, najprej pri odhodu s proslave, pa tudi pozneje, dr. Aleš Štrancar. Že prej sva z njim lepo sodelovala in me podpira tudi pri kandidaturi za predsednika NSi.

Kako pa vidite njegove izjave o aktualni vladi oziroma primerjave njenega predsednika z italijanskim diktatorjem?

To vidim kot provokacijo, postavljanje ogledala aktualnim oblastem. Ko nekateri na tak način javno govorijo in grozijo desnosredinskim politikom, to mediji in javnost tolerirajo, ko pa to isto spregovori nekdo nekomu, ki ga predstavljajo kot prvorazrednega, pa je to škandal brez primere, za pregon.

Gre za dvojna merila, tudi v medijih, in res me zanima, ali bo prišlo do sodnih postopkov po enakih merilih. V tem primeru se bo jasno pokazalo, kar velja že dolgo: različni kriteriji za prvorazredne in drugorazredne politike. Mislim, da v pravni državi takšnih razlik ne more in ne sme biti. Pred zakonom moramo biti vsi enaki.

Gre za dvojna merila in res me zanima, ali bo prišlo do sodnih postopkov po enakih merilih. 

Omenili ste, da tematika polpretekle zgodovine ni javno razdelana in prečiščena. Zdi se, da se tudi v NSi tej temi izogibajo. Zakaj menite, da se to dogaja?

V prvi vrsti pogrešam večjo vključenost stranke v civilnodružbene pobude, povezane z osamosvojitveno vojno in demokratizacijo Slovenije. Mislim, da je politika dolžna z dušo in srcem podpreti posameznike in združenja, ki se trudijo jasno zagovarjati pomen osamosvojitve Slovenije in jasno povedati, katera politika je skrenila s te poti in zakaj. To tudi pomeni, da se v kar največji možni meri udeležiš teh dogodkov. Mladim je treba tudi jasno povedati, da je samostojna Slovenija nastala leta 1991 in ne 1945.

Prav osamosvojitev in demokratizacija sta namreč ideal, ki je slovenski narod združil in omogoča jasen pogled naprej. Če bomo kot narod iskali skupne točke, v katerih smo se poenotili, bomo tudi v prihodnje lažje enotno razreševali izzive domačega gospodarstva in politike in enotno nastopali tudi v mednarodni javnosti.

Kar se tiče obdobja po drugi svetovni vojni, pa je treba jasno povedati, kaj je bil vzrok, ki je narod tako močno razdelil. Treba je pokopati mrtve, zgodovinarji pa naj zapišejo tisto, kar je bilo v enoumju zamolčano in z ustrahovanjem prepovedano.

Ne bi želel, da bi bilo razčiščenje obdobja po drugi svetovni vojni ideološka tema, ampak obče civilizacijska, kot velja v zahodnem svetu. Želim opozoriti, da je to tema, ki nas deli tudi danes, in na razdeljenosti ni mogoče graditi. Graditi moramo na točki enotnosti in skupnosti kot naroda, kar je slovenska osamosvojitev 1991 gotovo bila.

Menite, da je bilo doslej v NSi premalo poudarka na osamosvojitvenih temah?

Da. Veljalo je pravilo, da te teme ne nosijo političnih točk oziroma niso tako politično všečne in da se jih zato ne izpostavlja. Saj se strinjam, da imamo izzive z ohranjanjem delovnih mest, s priložnostmi mladih, z dostojno starostjo, z odgovarjanjem na slabe demografske trende. Toda če nas nekaj deli, je to treba razčistiti in se o tem pogovarjati, da bi vsaj skušali zbližati stališča. Teh stvari ne moremo pomesti pod preprogo, to ne bi bilo dopustno.

NSi je doslej precej delala na gospodarskem programu in povezavah s podjetništvom. Vtis pa je, pa me popravite, če se motim, da je njeno delovanje precej temeljilo na nasprotovanju največji opozicijski stranki. Kot da bi bil princip »s SDS pa ne« eden osrednjih elementov programa stranke. Kako vidite takšno politiko in kako bi vi ravnali v odnosu do sorodnih strank?

Za razliko od protikandidata g. Vrtovca menim, da se moramo o desnosredinski vladi pogovarjati že pred volitvami. Ni treba, da čakamo na ponedeljek po volitvah. Če hočemo neke trajne in resne spremembe v družbi in državi, je desnosredinska koalicija po volitvah nujna. Tudi iz mojih izkušenj na lokalni ravni je namreč jasno, da se je z levimi strankami zelo težko povezovati, saj delujejo enostransko in ideološko, hkrati pa to očitajo nasprotni strani. V takšni koaliciji ni mogoče sodelovati, saj se do drugače mislečih obnašajo kot do drugorazrednih, če pa se jim ne pustiš izigrati, te izključijo, kot se je zgodilo tudi v mojem primeru.

Torej predvolilno zavezništvo desne sredine po vzoru Demosa.

Po vzoru Demosa. Vsaka stranka gre lahko na volitve sama ali pa tudi morda že s kom povezana. Ko gre za NSi, mislim, da je članstvo bolj za samostojen nastop. Mislim pa, da je smiselno z nekim racionalnim pristopom tudi s SLS ali morda še kom najti izhodišča za skupen nastop.

Za SLS ankete res niso obetavne glede prestopa parlamentarnega praga. Kakšne možnosti vidite denimo za skupno listo?

V pogajanja na to temo doslej nisem bil vključen, vem pa, da so potekala, a žal niso bila uspešna. Na lokalni ravni pa neko sodelovanje obstaja.

Dejali ste, da se je z levimi strankami zelo težko povezovati. Kako v tej luči vidite sodelovanje NSi s Svobodo, ko gre za parlamentarna delovna telesa, torej za komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb in komisijo za nadzor javnih financ? Se to stranki lahko maščuje?

To sem jim očital. Na internih sestankih je naš odbor na to opozarjal, prav tako na svetu stranke. Po zadnjih parlamentarnih volitvah naše vodstvo žal ni odpeljalo pogovorov z nazorsko najbolj sorodno in največjo opozicijsko stranko za zasedbo teh položajev. Po podporo so se zatekli k Svobodi, pa smo videli, kam je to pripeljalo. To obžalujem. Sam bi si v takšnem položaju zelo želel, da pride do dogovora najsorodnejših strank.

Na internih sestankih je naš odbor na to opozarjal, prav tako na svetu stranke. Po podporo so se zatekli k Svobodi, pa smo videli, kam je to pripeljalo. 

Kako vidite v tem smislu ovadbo proti štirim poslancem NSi? Ali se jim je ravnanje v primeru parlamentarnih komisij vrnilo kot bumerang?

Težko komentiram, saj ti postopki še tečejo. Tudi nisem v to vpleten. Moje strankarske kolege spoštujem, jih cenim in jim tudi zaupam, da se trudijo ravnati v pravi smeri.

Kako nameravate na kongresu nagovoriti članstvo? V čem boste različni od protikandidata?

V prvi vrsti želim stranki vrniti verodostojnost in linijo. Razumem, da je naše članstvo široko, da imajo člani različne interpretacije in razumevanja, kljub temu pa moramo pri določenih vprašanjih imeti jasna in trdna stališča, od katerih ni bistvenih odstopanj.

Rekel bi, da jaz v večji meri zagovarjam vrednote osamosvojitve in demokratizacije. Kot odgovor Svobodi pa poudarjam dostojanstvo. Izgubili smo dostojanstvo, na več nivojih.

Izgubili so ga očetje in otroci. Otrok ima pravico do očeta in matere ter srečnega otroštva. Očeta nihče ne bi smel metati ven iz družine. Dostojanstvo so izgubili starejši, ki imajo pravico do dostojnega prebivanja starosti, do dostojnih pokojnin. Obnemoglim v zadnjem obdobju življenja pa ne ponujamo injekcije, ampak paliativo. To je krščanski odgovor na dostojanstveno pričakovanje smrti, ne pa pomoč pri uboju.

V marsičem dostojanstvo izgubljajo tudi ženske. Ko se znajde pred vprašanjem splava, bi morala imeti na voljo tudi druge možnosti, psihološko pomoč in podporo. In dostojanstvo mladih; ko si iščejo priložnosti za družino, uspeh, službo, kariero, morajo imeti na voljo dovolj možnosti.

Zagovarjam vrednote osamosvojitve in demokratizacije. Kot odgovor Svobodi pa poudarjam dostojanstvo.

Pereč problem celotne zahodne družbe, vključno s slovenskim narodom, je tudi demografija. Želel bi podati pobudo, da se ponovna ustanovi institucija, ki se bo ukvarjala s tem zelo pomembnim vprašanjem. Rojstev imamo premalo in narod se ne obnavlja. Če se bo to nadaljevalo, bomo imeli zelo velike strukturne probleme, ki se že kažejo.

Družina je temeljna celica družbe. Razumem, da obstajajo tudi družine brez očeta ali brez matere, če tako nanesejo okoliščine. Zavračam pa eksperimentiranje na področju družine. Mislim, da to ni dobro za družbo.

Pa glede političnega sodelovanja v prihodnje? Kaj boste povedali delegatom?

Najbolj se s protikandidatom razlikujeva v tem, da se jaz želim z desno sredino pogovarjati že pred volitvami, on pa bi se pogovarjal po volitvah. Prej smo v odboru večkrat imeli vtis, da se je vodstvo pripravljeno pogovarjati v obe smeri oziroma da ni bilo važno, ali na levo ali desno.

Najbolj se s protikandidatom razlikujeva v tem, da se jaz želim z desno sredino pogovarjati že pred volitvami, on pa bi se pogovarjal po volitvah. 

V zadnjih dneh obiskujete občinske odbore stranke. Kako članstvo sprejema vašo kandidaturo?

Odzivi so dobri. Vidijo, da imam dobre namene in nekoliko drugačne prioritete od dosedanjega ožjega vodstva. Mislim, da prinašam neko svežino v stranko. Nekateri so sicer zadržani, saj Jerneja Vrtovca vsi poznajo, je pač uveljavljen politik. A tudi sam nisem novinec. Že dolgo časa sem regijski predsednik NSi za Severno Primorsko, bil sem tudi državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo, v zadnjem času pa novogoriški podžupan.

Seveda se s kolegi širom Slovenije poznamo na videz, zdaj pa imam priložnost, da jih spoznavam bolj osebno. Kljub vsemu pa sem neka novost. Z najavo in vložitvijo kandidature sem presenetil, zato odziv nekaterih razumem.

Ste torej pripaden član stranke. Razmišljate, da bi šli na svoje, če vam slučajno ne bi uspelo?

Ne, o tem ne razmišljam. Želim si, da bi stranko konsolidirali v tem smislu, da bi bila prepoznavna kot jasna desnosredinska stranka z jasnimi stališči, da ne bi izgubljali linije, ki jo je zastavil že dr. Andrej Bajuk.

Torej bi se zgledovali po dr. Bajuku?

Vsi trije dosedanji predsedniki so odigrali zelo pomembno vlogo v slovenskem prostoru, vendar se mi zdi, da je najbolj načelno politiko od vseh treh peljal dr. Bajuk.

Omenili ste vašo podžupansko funkcijo, ki jo je v veliki meri zaznamovalo prizadevanje za dostojen pokop žrtev povojnega nasilja. Tematika v zadnjih mesecih hočeš nočeš vse bolj prihaja na dan, tudi s sprejemom resolucije Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Kako vidite odnos oblasti do tega vprašanja? Zakaj kot družba nismo sposobni te pietete?

To me zelo žalosti. Po svoje sem bil zelo zadovoljen, da se je zgodila praktično istočasno z našimi prizadevanji v okviru novogoriške občine in v času Evropske prestolnice kulture. Sam sem kot podžupan priredil čezmejno konferenco na to temo, pa tudi mašo pri breznu Zalesnika. Pri ljudeh je bilo vse to sprejeto zelo pozitivno.

Me pa žalosti, da podobnega posluha ni pri lokalnih oblasteh oziroma da je tako malo politične volje, da bi se zadeve dostojno uredile. Do sprave smo verjetno še zelo daleč. Žal je to tema, ki nas deli in nas bo verjetno tudi v prihodnje. A nekoč bo do tega moralo priti. To je naša skupna zgodovina, skupna usoda, z njo se moramo soočiti in se svobodno o tem pogovarjati. Nobena ignoranca ali aroganca narodu ne koristita, prej obratno.

Tudi moja razrešitev je bila posledica neke arogantne politike, ker nisem deloval po vzorcih, ki si jih je zamislila mestna oblast. Zakaj župan Samo Turel ni bil zadovoljen z mojim delom, ne vem, mislim pa, da sem zelo korektno odigral vlogo podžupana. Bodo pa morda rezultati mojega dela šele pozneje prepoznani kot zelo pomembni.

Če gremo z lokalne na državno politiko. Kako vidite aktualno aktualno vlado Roberta Goloba?

Mestni odbor NSi Nova Gorica Roberta Goloba pozna. Več mandatov je bil mestni svetnik in z njegovim značajem smo se seznanili že davno. Prav veliko od te vlade, za razliko od nekaterih akterjev na državni ravni, zato nismo pričakovali.

Očitno je slovenski volivec zelo potrpežljiv in levim strukturam omogoča vedno novega levega odrešenika. Tega ni in tudi Golob to ni bil. Ta vlada ne le, da je bila škodljiva na državni ravni, ampak tudi na mednarodni. Po mojem mnenju smo si zapravili veliko ugleda z raznoraznimi solo akcijami, sploh s politiko do Izraela. Mislim, da so šli tukaj predaleč. Gostili so celo palestinsko zunanjo ministrico.

Ne nazadnje smo v nekem zavezništvu, v Evropski uniji, in mislim, da bi tu morale biti akcije bolj usklajene in premišljene.

Toda zakaj to počnejo? Gre za širšo geostrateško umestitev Slovenije ali izključno za notranjepolitične interese? Njihov cilj naj bi bil jedrna Evropa, pa nič ne kaže, da bi se umeščali vanjo.

Mislim, da imajo te akcije predvsem notranji naboj, namenjen aktivaciji levosredinskega volivca. Podobno je tudi z domnevnimi čezmejnimi incidenti, naperjenimi zoper slovenske manjšine. Gre za aktivacijo volivcev.

Ali bi glede Ukrajine rekli, da je slovenska podpora dejanska ali samo deklarativna? V marsikateri potezi aktualne oblasti je zaznati proruska stališča.

Rusofilov je v levih strukturah zelo veliko, tudi na lokalnem nivoju. To je močno prisotno še iz prejšnjega režima. Včasih imam res občutek, da je podpora Ukrajini bolj navidezna, zaigrana.

V prvi vrsti pridobivanje volivcev torej. Volitve res niso več daleč. Kje vidite NSi v prihodnjem mandatu?

NSi vidim kot uveljavljeno desno stranko z jasnimi stališči in dobrimi odnosi s sorodnimi strankami. Kot krščanska stranka ne bomo zapadali v neke ekstreme, ampak bomo pri pomembnih vprašanjih iskali skupen jezik tudi z levosredinskimi strankami. Želim si, da bi krščanska demokracija napredovala, rastla in pridobila zaupanje še večjega deleža volivcev.

Kakšen je v tem smislu potencial stranke?

Mislim, da je potencial gotovo med 10 in 15 odstotki. Imamo sicer proporcionalni sistem, kjer se glasovi porazdelijo med veliko strank.

Kje vidite NSi čez 10 let?

Mislim, da ima stranka potencial postati neka umirjena desnosredinska politična sila, ki bi zagovarjala vrednote na krščanskih temeljih. Takšno so ustanovili očetje Evrope, danes pa so te vrednote izkrivljene.

Verjetno ne žlahtna desnica, kot jo želi Milan Kučan.

Ne, ne v tem smislu, pač pa v smislu zagovarjanja občečloveških vrednot. Krščanske vrednote so oblikovale Evropo in so občečloveške. Zaradi tega smo lahko res sprejemljivi za večino volivcev, brez težav lahko nagovarjamo tudi razumno sredino.

Seveda so stvari različne. Mi izhajamo iz neke socialistične tradicije in tu se je bivša Jugoslavija zelo trudila preoblikovati slovenskega človeka. Mi pa želimo zopet prebuditi žlahtnega slovenskega človeka, povezanega z našo kulturo in tradicijo. Želim si, da bi bili ponosni, da smo, kar smo, da prepoznavamo pravo naravo slovenskega človeka.

Socializem in današnje levičarske agende spreminjajo naravo slovenske družbe in to mi nikakor ni všeč. Prepoznati moramo izvire, iz katerih izhajamo, in se z njimi poistovetiti. Svetovni trend mogoče ta proces zavira, a človek mora vendarle iskati tisto, kar ga povezuje z bistvom. Želim si, da bi to znali prepoznati in pravilno ovrednotiti. Tako na ravni slovenske države kot stranke NSi.