Andres Vombergar: Mnogi sovrstniki niso mogli razumeti, zakaj moram ob sobotah hoditi še v slovensko šolo (2. del)

V drugem delu intervjuja smo se z novopečenim slovenskim reprezentantom pogovarjali o primerjavi slovenskega in argentinskega nogometa, spominih na obe obdobji, ko je igral za Olimpijo, ter tudi o njegovem otroštvu, slovenski skupnosti v Argentini, veri in prihodnosti.

Andres, preizkusili ste tako slovenski kot argentinski nogomet. V čem se najbolj razlikujeta?

Argentinska liga je res kakovostnejša, ampak najbolj drugačno jo dela prav ta ambient, ko je na tekmah po 40 ali 50 tisoč navijačev. To je zagotovo lepše gledati tako za navijače kot za nogometaše.

Tudi slovenska nogometna liga je zame na zelo visokem nivoju. Klubi imajo zelo dobre mlade nogometaše. Prepričan sem, da se bo slovenski nogomet v prihodnje še razvijal.

Kaj vam je bilo pri slovenskem nogometu všeč in kaj vas je od njega odvračalo?

Ko sem prvič prišel v slovenski nogomet, sem iz druge argentinske lige prestopil v Olimpijo. To je bila takrat zame ena stopnička višje v karieri. Imeli smo trenerja Biščana in zares dobro ekipo, Maribor je igral v ligi prvakov. Takrat sem se ogromno naučil, saj sem prišel na zares vrhunski nivo. Prve mesece sem se kar trudil, da sem ujel ritem.

Slovenski nogometaši so zelo profesionalni, tehnično zelo dobri, morda pa so bolj strukturirani kot v Argentini, kjer so nogometaši manj disciplinirani, več driblajo in gredo večkrat iz trenerjevih okvirjev. Včasih je eno boljše od drugega, odvisno iz katerega kota gledaš.

Zadeli ste najpomembnejši zadetek sredi Ljudskega vrta v 90. minuti in postali pravi junak naslova, ki ga je Olimpija čakala skoraj 20 let. Kakšen je bil občutek zadeti na tako napeti tekmi in odločiti prvenstvo?

Res je, da sem uspel zaigrati v prvi argentinski ligi in da sem sedaj celo slovenski reprezentant, a ta zadetek je eden izmed največjih dosežkov moje kariere.

Bilo je izjemno vzdušje, poln stadion, navijači obeh ekip, jaz pa sem odločil tekmo. Takrat se je zares vse poklopilo in ti neverjetni občutki me vedno spremljajo.

Vas lahko ob pravem časi in pravi priložnosti še kdaj pričakujemo v prvi slovenski nogometni ligi?

Nikoli ne reci nikoli. Enkrat sem se v Olimpijo že vrnil. V Sloveniji imam družino, veliko sorodnikov, Slovenija mi je všeč, tako da bomo videli, kaj bodo prinesla naslednja leta.

Delaven, delaven in še enkrat delaven. Tako vas opisujejo praktično vsi soigralci, ki so si z vami kadarkoli delili slačilnico. Je to tista lastnost, ki vam je skozi kariero pomagala, da ste od nižjih lig prišli na najvišjo raven argentinskega nogometa in tudi do slovenske reprezentance?

Ja, ko pogledam iz te perspektive, je to kar zanimivo. Mogoče nisem najboljši »tehničar« med nogometaši, a s trudom in delom sem iz pete argentinske lige, kjer sem začel igrati nogomet, postopoma prišel do druge lige, nato prestopil v Olimpijo. Nato prek Rusije, Mehike celo do prve argentinske lige, kar sem od malega sanjal.

Lahko bi rekel, da je to res uspelo zaradi truda in dela ter kančka sreče, ki pomaga človeku, ki je delaven.

Če sem malce provokativen, so k temu pripomogle tudi slovenske korenine?

Zagotovo. Vem koliko so moji stari starši in starši naredili za nas in za slovensko skupnost v Argentini. Koliko so se trudili. Zagotovo je to tudi plod mojih genov.

Slovenci v Argentini ponavljajo, da ste vedno bili pomemben član njihove skupnosti, da se udeležujete prireditev in tako naprej. Kakšen je vaš spomin na otroštvo? Kako je biti Slovenec v Argentini?

(Smeh.) Ja, mnogim mojim sovrstnikom je bilo čudno. Od ponedeljka do petka smo hodili skupaj v argentinsko šolo, mi pa smo ob sobotah zjutraj hodili še v slovensko šolo. Mnogi tega niso mogli razumeti.

Velikokrat sem tudi manjkal pri nogometu zaradi tega, ker sem obiskoval slovensko šolo, ali pa sem na kakšen trening zamudil, ker sem želel biti del slovenske prireditve. Imam zares lepe spomine na svojo otroštvo. Spomnim se, kolikokrat sem sanjal, ko sem gledal slovensko reprezentanco, da bi bil reprezentant.

Kakšen je pogled na Slovenijo iz Argentine?

Pri nas že maturanti, ki končajo srednjo šolo, pridejo za en mesec v Slovenijo. To je dobra motivacija za obisk slovenske šole za vse mlade pri nas (smeh), da potem lahko vidimo Slovenijo za en mesec in obiščemo prijatelje (smeh).

Tukaj je polovica moja družine. Teta in stric z bratranci so se v Slovenijo preselili, tukaj so že 15 let. Velikokrat pride v Slovenijo tudi argentinska nogometna ekipa, ki nastopa na turnirju Slovencev po svetu. Tako da je življenje naše skupnosti v Argentini vedno povezano s Slovenijo. Imamo slovenske navade, delamo slovenske jedi in je Slovenija vedno med nami.

Povedali ste, da ste kristjan. Pa me zanima, kako vam vaša vera pomaga, da sledite cilju biti boljši nogometaš in človek?

Vera je tako osebno doživljanje, da jo je včasih težko razložiti nekomu, ki mu to nič ne pomeni. Vera mi pomaga biti veliko bolj miren in pripravljen na tisto, kar pride.

Tudi moji stari starši in starši so bili zelo verni. Že od otroštva hodimo k maši, nogometne obveznosti mi sicer obisk svete maše kdaj preprečijo, a vera mi v življenju veliko pomaga.

Kaj si želi Andres Vombergar v prihodnje? So cilji povezani z evropskim nogometom, reprezentanco, pokalom Libertadores in San Lorenzom …?

Imam še leto pogodbe pri San Lorenzu. Zagotovo je cilj igrati čim boljše, zadevati čim več golov in s tem prislužiti ponoven vpoklic v slovensko reprezentanco, ki ima naslednje tekme marca. Pri nas se liga začne konec januarja, tako da upam, da bo tudi začetek nove sezone dober.

Če se pokaže priložnost za evropski nogomet …?

Bilo bi lepo. A ni odvisno samo od mene, ampak tudi od kluba. Trenutno sem zadovoljen v San Lorenzu.