Andrej M. Poznič, Družina: Kdo so slovenski »ultrakonservativci«?

»V Sloveniji je marsikaj postavljeno na glavo. Na glavo so postavljeni pojmi, saj se učimo demokracije od zadnjega partijskega sekretarja, nestrpnosti pravimo strpnost, teptanju pravnega reda rečemo vladavina prava, privilegiranci se imenujejo ljudstvo, kaviar socialisti se imajo za delavski razred, državni intervencionisti se imajo za liberalce, državni monopolisti za podjetnike, reveži so kapitalisti in tajkuni dobrodelneži, lenuhi so delavci, z državnim denarjem financirani aktivisti so nevladniki in heretiki so tradicionalisti,« začenja svoj razmislek za Družino Andrej M. Poznič.

Kot zapiše v nadaljevanju, je največji uspeh našega narodnega političnega razvoja samostojna in mednarodno priznana država. Na to moramo biti po njegovih besedah ponosni in se tega veseliti, saj smo se uspeli uradno posloviti od enoumja, totalitarizma in socializma. Kmalu pa je v nas zmagala želja, da bi vse ostalo tako, kakor je: »Če se taka drža spremeni v politično stališče, ji pravimo konservativnost.«

A pri nas je tudi to postavljeno na glavo – konservativen je namreč levi pol, napreden pa pomladni pol politike. »Spoznanje, da ne Levica, ne Svoboda, ne SD, pa tudi ne LZJ ali kakšna druga tvorba, ki jo ustvarijo po potrebi, niso liberalni ali levi, ki se v svetu enačijo z napredkom. Vsi so čisti ultrakonservativci. Vsi se trudijo, da bi vse ostalo tako, kot je bilo, ampak ne v letih največje svobode in optimizma (torej v času osamosvajanja), ampak tako, kot je bilo v krvavih časih komunizma.«

»Nalog je veliko, zahtev še več. Kaj bi se bali? Umrimo vsaj pokončno in v poskusu, da nekaj spremenimo, izboljšamo, ker smo spoznali, da je prav, in smo vsaj poskusili svojo izbiro živeti. In bomo obstali!« zaključuje svoj razmislek Andrej M. Poznič.

Celoten zapis preberite na spletni strani Družine.