Ali vemo, kaj si želimo dolgoročno doseči z Blejskim strateškim forumom?

V teh dneh smo lahko poslušali udarne novice po glavnih medijih o Blejskem strateškem forumu, njegovi pomembnosti ter gostih, ki jih je uspela privabiti slovenska politika in diplomacija. Seveda obisk ni tako imeniten kot lani, ko smo predsedovali EU, in to naj bi bil razlog dovolj za slabši izplen. Vendar z očitno boljšo domačo medijsko pokritostjo. Ampak ali je temu res tako? Namreč po sedemanjstih edicijah tega dogodka, ki naj bi bil ključnega pomena za slovensko zunanjo politiko, se velja vprašati, ali vemo, kaj si želimo dolgoročno doseči s takšnim dogodkom. Čudovita kulisa, množica strokovno relevantnih udeležencev ter vsako leto novo izumljen slogan je sicer lepa popotnica, ampak, ali je to dovolj?

Dejstvo je, da je BSF organizacijsko gledano sestavni del MZZ-ja, ki pa si mora vsako leto za izpeljavo dogodka najti "sponzorska" sredstva. V narekovajih, ker dolgoletni udeleženci vam znajo povedati, da gre v veliki večini za tako ali drugače z državo povezane entitete. Entitete, ki jih je bilo letos opazno manj kot v preteklih letih, vsaj če velja sklepati po objavljenih logotipih.Tako polovičarstvo gotovo ni dolgoročno vzdržno. Obenem pa dogodek ne bi bil v organizaciji slovenskih tranzicijskih omrežij, če ne bi bil priložnost za nekaj lepih honorarjev. Kajti dolgoletni udeleženci vam tudi znajo povedati, da sodelovanje marsikaterega zunanjega sodelavca ni ravno poceni, za razliko od kakega leta poprej. Dodana vrednost pa kot vedno vprašljiva.

Čudovita kulisa, množica strokovno relevantnih udeležencev ter vsako leto novo izumljen slogan je sicer lepa popotnica, ampak, ali je to dovolj?

Vsebinsko naj bi se letos usmerili v moč pravil oz. na pravilih temelječega multilateralizma. Slovenski slavnostni govorniki prvega dne od zunanje ministrice do predsednika države pa so svoje poudarke namenili predvsem Balkanu in približevanju Evropski uniji. Kjer je predsednik Pahor zanimivo izpostavil moč in pomembnost Srbije, s čimer se je treba realpolitično strinjati. Še vedno pa je verjetno bilo za EU birokrate, sedeče v dvorani, to vseeno težko poslušati, saj je letošnji BSF imel svoj klasični aktualno politični podton izvažanja domačega sentimenta na mednarodni parket z (nepotrebnim) žuganjem ministrice Fajonove avtokratom, ki bi želeli žrtvovati evropsko enotnost za svoje domače cilje. In seveda omembo kratkega roka za izvedbo BSF-ja, kot da prejšnja vlada ni imela namena izpeljati letošnjega dogodka.

V njenem govoru se je skrival še en zanimiv vsebinski poudarek. Namreč, očitno ni več dovolj, da bi govorili o evropskih vrednotah, kot o skupni podstati Evropske unije, ampak je očitno sedaj treba še definirati, katere vrednote od vseh imamo v mislih. Tokrat je gospa ministrica dejala: "Evropska unija ne more biti samo najmanjši skupni imenovalec nacionalnih interesov. Potrebujemo lepilo, ki ga predstavljajo evropske vrednote: vladavina prava, človekove pravice in svoboda medijev za utrditev lastne strukture. Ni samo blaginja, ampak tudi te vrednote, ki delajo Evropsko unijo tako atraktivno za življenje." Ključno drugačno pa dela Evropo ravno izpuščeno – človeško dostojanstvo. Namreč, to je tisti filozofski temelj, iz katerega izhaja osnova za vse drugo. Razumljvo, da boleče za socialno demokratko, saj gre za temeljno drugačno dojemanje sveta, ki izhaja iz krščansko-demokratske tradicije očetov Evropske unije.

Globalno geopolitično gledano pa je iskrene misli delila Von der Leynova, ki je orisala potencialno pot v gospodarski propad Evrope. Čeprav ga sama imenuje sveta zelena prihodnost. Namreč, naštevanje milijard in milijard investicij v zeleni prehod, ki naj bi pomenil večjo neodvisnost Evrope od Rusije. Čeprav v naslednji sapi sama prizna, da je Kitajska lastnica velike večine svetovnih zalog in baterijskih predelovalnih sposobnosti, ki so pogoj za realizacijo tega prehoda. Hvalabogu je v zeleni taksonomiji lani ostala jedrska energija, kajti četudi si še ne želimo priznati, bo evropska energetska geopolitična neodvisnost stala in padla z edinim realnim dolgoročno vzdržnim virom, ki ga imamo – jedrsko energijo.

Ampak vseeno – za tujo smetano se vedno izkažemo in to je tudi ena izmed neverjetno močnih točk BSF-ja: neskončno požrtovalna ekipa mladih MZZ-jevcev, ki naredi vse, kar je v njihovi moči, da bi bil dogodek organizacijsko in logistično popoln.

Slovenci se vedno in povsod izkažemo kot odlični gostitelji tujcem. Čeprav na večerni sprejem prilično pozabimo povabiti kakšnega lastnega nekdanjega ministra ali predsednika vlade. Ampak vseeno – za tujo smetano se vedno izkažemo in to je tudi ena izmed neverjetno močnih točk BSF-ja: neskončno požrtovalna ekipa mladih MZZ-jevcev, ki naredi vse, kar je v njihovi moči, da bi bil dogodek organizacijsko in logistično popoln.

Kot vedno, pa ostaja odprto vprašanje z začetka: je to dovolj, da bi Bled na mednarodnem parketu predstavljal dodano vrednost? Strateški politični premislek bi terjal večjo finančno podporo projektu in začrtano jasno vsebinsko smer, kajti vsega po malo ni recept za dvigovanje kvalitete. Zanimivo je ena izmed tujih panelistk komentirala na svojem Twitter profilu, da BSF postaja "trend setter" na področju turizma. Srečno naključuje? Posrečena dodatna usmeritev? Kvaliteta in kvantiteta lahko gresta tudi z roko v roki, ampak mora najprej še kdo pri vrhu zato najprej iskreno in z dolgoročnostjo v mislih pljuniti v roke in zavihati rokave. Na obeh političnih polih odločevalcev in diplomacije.