Ali Trumpov podpredsedniški kandidat predstavlja prihodnost konservativizma v ZDA?

Ob poskusu atentata na Donalda Trumpa je mimo nas skoraj neopazno zdrsnila njegova izbira za podpredsedniškega kandidata. Kdo je J. D. Vance, za kaj se zavzema ter ali morda predstavlja prihodnost republikanske stranke?  

Leta 2016, ko je Donald Trump za svojega podpredsedniškega kandidata izbral guvernerja Indiane Mika Pencea, so na to vsi gledali kot na poskus ugajanja evangeličanskim volivcem, ki so bili morda v dvomih glede podpore Trumpu, trikrat poročenemu nekdanjemu demokratu.  

Tokrat se je odločil za J. D. Vancea. Tako kot njegova prejšnja izbira tudi ta izbor senatorja iz Ohia ponuja nekaj vpogleda v strategijo kampanje nekdanjega predsednika – in morda v to, kako bi vladal, če bi se vrnil v Belo hišo. Kot trdi BBC, izbor nakazuje, da Trump ve, da bo te volitve zmagal ali izgubil v peščici industrijskih zveznih držav ameriškega Srednjega zahoda.  

Vance je pred volitvami leta 2016 ostro kritiziral Trumpa – na kar so demokrati hitro opozorili – vendar pa je od takrat postal odkrit zagovornik nekdanjega predsednika. Tudi sicer je tesno povezan s politično ideologijo nekdanjega predsednika. Podobne poglede imata na trgovino, priseljevanje in zunanjo politiko. Vance pa je še posebej kritičen do nadaljnje podpore ZDA Ukrajini.  

Konservativni hribovec 

J. D. Vance se je rodil kot James Donald Bowman v Middletownu v Ohiu materi, ki se je borila z odvisnostjo, in očetu, ki je družino zapustil, ko je bil JD še malček. Vzgajala sta ga stara starša, ki ju je s simpatijo upodobil v svojih spominih iz leta 2016 Hillbilly Elegy. 

Po končani srednji šoli se je pridružil vojski in služil pri ameriških marincih ter sodeloval v vojni v Iraku. Kasneje je diplomiral na državni univerzi Ohio in nato še iz prava na univerzi Yale. 

Vance, ki je živel v Cincinnatiju, se je po študiju na pravni fakulteti preselil v San Francisco in delal kot direktor v podjetju tveganega kapitala v lasti milijarderja Petra Thiela, ki je pozneje postal glavni finančni podpornik Vanceove uspešne kampanje za senat leta 2020, ko je postal senator zvezne države Ohio. 

Vancea je posvojil njegov očim, ko je bil star šest let. Opustil je svoje srednje ime in priimek – Donald, ime svojega biološkega očeta je spremenil v David, kar je ohranilo njegov vzdevek J. D. Ko se je po diplomi na pravni fakulteti poročil, je prevzel priimek Vance, da bi počastil priimek svojih starih staršev po materini strani, kar vodi do njegovega sedanjega imena: James David Vance.  

Vance je v svojih spominih naslikal portret preizkušenj, muk in slabih odločitev svojih družinskih članov in prijateljev. V knjigi je zavzel izrazito konservativen pogled – opisal jih je kot kronične zapravljivce, odvisne od socialne pomoči. Zapisal je, da je videl prebivalce Apalačev (kamor segajo korenine njegove družine), »kako se na slabe okoliščine odzivajo na najslabši možni način«, in da so produkt »kulture, ki spodbuja družbeni propad, namesto da bi ga preprečila«. »Resnica je težka,« je zapisal, »in najtežje resnice za hribovce so tiste, ki jih morajo povedati o sebi.« 

Senator iz Ohia se je v govoru na republikanski nacionalni konvenciji predstavil kot borec za pozabljeni delavski razred, pri čemer je neposredno nagovoril volivce t. i. Rust Belta, ki so Trumpu pomagali doseči presenetljivo zmago leta 2016 ter tako izrazili svojo jezo in razočaranje.  

Politična stališča 

Vance nasprotuje pravici do splava, tudi v primeru incesta ali posilstva, vendar pravi, da bi morale obstajati izjeme za primere, ko je ogroženo življenje matere.  

Bil je eden vodilnih nasprotnikov podpore ZDA Ukrajini v vojni z Rusijo. V senatu je neuspešno vodil bitko, da bi blokiral 60 milijard dolarjev vreden paket vojaške pomoči za Ukrajino. »V senatu sem glasoval proti temu paketu in ostajam proti tako rekoč vsakemu predlogu, da bi Združene države še naprej financirale to vojno,« je  zapisal v eseju za The New York Times v začetku tega leta, v katerem je izpodbijal stališče predsednika Bidna do vojne. »Gospod Biden ni uspel artikulirati niti osnovnih dejstev o tem, kaj potrebuje Ukrajina in kako bo ta pomoč spremenila realnost na terenu.«  

Vanceova stališča o priseljevanju v veliki meri spominjajo na stališča Trumpa. Zid na meji želi zgraditi do konca, napovedal pa je tudi, da bo »nasprotoval vsakemu poskusu amnestije« priseljencev, ki so v ZDA prispeli nezakonito. Naklonjen je sistemu za priseljence, ki temelji na zaslugah in dosežkih. Vance trdi, da so priseljenci brez dokumentov vir poceni delovne sile, ki nelojalno niža plače delavcev, rojenih v Ameriki, v državah, kot je Ohio.  

Vance je pozval k »široko zasnovanim tarifam, zlasti za blago, ki prihaja s Kitajske«, češ da predstavlja nepravično grožnjo ameriškim delovnim mestom in trgovini. »Ameriško industrijo moramo zaščititi pred vso konkurenco,« je dejal v CBS-ovi oddaji Face the Nation.

Prepričan je, da podnebne spremembe ne predstavljajo grožnje. Do znanstvenega soglasja, da je segrevanje zemeljskega ozračja posledica človekove dejavnosti, je skeptičen. Močno podpira naftno in plinsko industrijo, ki prevladuje v njegovi domovini, ob tem pa je izrazil nasprotovanje vetrni in sončni energiji ter električnim vozilom.  

Vance želi zid na meji zgraditi do konca. Napovedal je nasprotovanje vsakemu poskusu amnestije nezakonitih priseljencev v ZDA. 

Nova republikanska prihodnost 

Od padca berlinskega zidu noben republikanski kandidat za predsednika ni dobil 51 odstotkov glasov volivcev. V »veliki stari stranki«, kjer so Dwight Eisenhower, Richard Nixon in Ronald Reagan nekoč zgradili prevladujoče, konservativne koalicije med regijami in razredi, je nova generacija politikov in njihovih svetovalcev opustila kakršnokoli pretvezo, da bi vladala od ljudi in za ljudi. Namesto tega so si skušali zagotoviti ozke zmage s premeteno uporabo kontroverznih tematik in prefinjenim mikrotargetiranjem, pri čemer so uporabili pridobljeno moč za uresničevanje na splošno nepriljubljene agende, za Financial Times piše sodelujoči urednik Oren Cass. 

Govor J. D. Vancea je zvenel drugače od vsega, kar je bilo slišati z odra republikanske nacionalne konvencije v zadnjih desetletjih: brez omembe znižanja davkov, krčenja vlade, »ustvarjalcev delovnih mest«. Nasprotno, »končali smo z oskrbo Wall Streeta,« katerega »baroni so sesuli gospodarstvo,« je dejal. »Zavezali se bomo delavcu.« V gospodarstvu oziroma zunanji politiki so libertarni in neokonservativni priveski, ki so tako močno iznakazili konservativizem, odstranjeni. Namesto njih Vance predlaga vrnitev dejanskega konservativizma, trdi Cass.  

V svojem govoru je Vance opisal ekonomijo, ki poudarja pomen družine, skupnosti in industrije za svobodo in blaginjo naroda. V ta namen je predlagal zavrnitev globalizacije, omejevanje priseljevanja, spodbujanje domače industrije, zatiranje Wall Streeta, oživitev organiziranega dela, zagotavljanje boljših alternativ tradicionalnim univerzitetnim diplomam in pomoč delavskim družinam.  

Medtem ko je republikanska stranka nekoč uveljavljala strogo ortodoksnost o vprašanjih, ki so odtujila široke sloje naroda, Vanceove herezije ustvarjajo prostor za volivce delavskega in srednjega razreda, ki so konservativni v pogledih, vendar potrebujejo politični program, ki se odziva na njihove skrbi. Nov konservativizem, ki zajema vsa vprašanja in je dobrodošel pri navadnem državljanu, ponuja prvi verjeten poskus vrnitve republikanske stranke k trajni vladajoči večini v desetletjih, zaključuje Cass.  

Govor J. D. Vancea je zvenel drugače od vsega, kar je bilo slišati z odra republikanske konvencije v zadnjih desetletjih. 

Objavljeno v: tednik Domovina, št. 158, str. 24-25.