Ali se nam po lanski podražitvi energentov letos obeta rast cen živil?

Rast cen energentov postaja vse večja težava tako za slovenska gospodinjstva kot za gospodarstvo. Medtem ko je Vlada Republike Slovenije pred nekaj dnevi že sprejela paket pomoči tistim, ki so jih podražitve prizadele, velja vseeno opozoriti, da se trenutna rast svetovnih cen energentov, zlasti zemeljskega plina, lahko odrazi tudi na drugih področjih.

V nadaljevanju povzemamo nekaj ocen britanskega geopolitičnega analitika Alexandra Mercourisa in nemškega ekonomista Marca Friedricha, ki sta že konec lanskega oziroma na začetku letošnjega leta opozorila na skrb vzbujajoče trende cen kmetijskih pridelkov na svetovnih trgih.

Nas čakajo resne težave v agrarnem sektorju?

Poleg splošnih težav, povezanih z izbruhom epidemije covida-19, ki je širom sveta otežila trgovanje in prekinila dobavne poti, ter nekaterih specifičnih problemov, kot je pomanjkanje voznikov tovornjakov v določenih državah, analitika med glavne razloge za rast cen živil prištevata:

• visoko inflacijo v ZDA in evrskem območju,


• utopično »klimatsko politiko« nekaterih zahodnih držav in


• rekordno rast cen umetnih gnojil na svetovnih trgih.

V evrskem območju naj bi inflacija lani dosegla rekordnih 5 odstotkov, kar se odraža tudi na ceni živil. Vendar ima na te še večji vpliv inflacija v ZDA, ki naj bi po uradnih podatkih lani znašala 6,8 odstotkov, največ po letu 1982. Mnogi ob tem trdijo, da je inflacija dejansko še višja. Padanje kupne moči ameriške valute dodatno viša cene hrane širom sveta, ker se z agrarnimi dobrinami na mednarodnih trgih trguje z ameriškimi dolarji.

Ker je energetsko politiko Zahoda v zadnjih letih bolj kot racionalni razmislek vodila ideologija, je t. i. prehod k »zeleni energiji« v nekaterih državah, kot sta npr. Velika Britanija in Nemčija, dejansko precej povečal porabo zemeljskega plina. Posledično bi cene zemeljskega plina to zimo lahko dosegle rekordne vrednosti v zadnjih desetih letih.

Dejstvi, da se zemeljski plin v Evropi to zimo uporablja zlasti za gretje in proizvodnjo energije ter da se je zmanjšala njegova dobava iz Rusije, bosta pomembno vplivali tudi na kmetijstvo. Zemeljski plin je namreč nujno potreben pri proizvodnji amonijaka, na katerem bazirajo umetna gnojila.

Globalni proizvajalec umetnih gnojil CF Industries je zaradi visokih cen zemeljskega plina že septembra lani moral začasno ustaviti proizvodnjo v dveh tovarnah v Veliki Britaniji, o podobnih težavah pa so poročali tudi iz sosednjega Karlovca. Friedrich zato pravi, da vprašanje ni več, ali se bo prehrana podražila, temveč le še kdaj.

Proizvodnja umetnih gnojil v Evropi je trenutno reducirana, njihove cene pa dosegajo rekordne vrednosti. Za nameček je Rusija decembra lani začela regulirati lastni izvoz dušikovih umetnih gnojil, kar pomeni, da evropsko kmetijstvo iz Rusije teh ne more več kupovati. Težave bi lahko povzročili tudi zaostreni odnosi z Belorusijo, ki je sicer glavni evropski dobavitelj kalija.

Možne posledice

Oba analitika pričakujeta, da bo imelo draženje umetnih gnojil domino-efekt, občuten širom sveta. Mercouris meni, da bi kriza Evropi lahko povzročila resne težave, v nekaterih delih sveta pa naj bi draginja gnojil rezultirala celo v lakoti. Ta naj bi grozila zlasti tistim afriškim državam, ki so odvisne od uvoza hrane.

Neto uvoznice hrane lahko dodatno prizadene tudi galopirajoča inflacija v ZDA, saj bo razvrednoteni dolar še dvignil cene agrarnih produktov na svetovnih trgih. Friedrich je svoje občinstvo spomnil tudi na t. i. »arabsko pomlad« med letoma 2008 in 2012, ki jo je v državah Bližnjega vzhoda in Magreba med drugimi dejavniki sprožila tudi kriza z živili.

Poleg ekonomskih dejavnikov lahko na svetovne cene hrane vpliva tudi morebitni izbruh sovražnosti med Rusijo in Ukrajino, saj obe vzhodnoevropski državi sodita med prvih deset pridelovalk žita na svetu. V krize mednarodnih razsežnosti pa lahko prerastejo tudi trenutne ekonomske in monetarne težave Libanona in Turčije.

Friedrich in Mercouris sta si edina, da je porajajoča se agrarna kriza razgalila tudi ranljivost globalistične ureditve svetovne ekonomije. Poleg suverenosti je globalizacija namreč spodkopala tudi avtarkijo zahodnih držav, ki so danes odvisne od uvoza energentov iz tujine ter si le težko privoščijo uvajanje ekonomskih sankcij proti geopolitičnim tekmicam.

(Samo)preskrba s hrano v Sloveniji

Po podatkih SURS-a je inflacija leta 2021 v Sloveniji znašala 4,9 odstotka, hrana pa naj bi se na letni ravni podražila za 4 odstotke, četudi v mainstream medijih naletimo tudi na drugačne podatke. Upoštevajoč svetovne trende pa se razmere lahko hitro poslabšajo tudi pri nas.

Slovenija je za povrh zelo odvisna od uvoza hrane iz tujine, večinoma iz sosednjih držav. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) je leta 2019 delež v Sloveniji potrošene hrane domačega izvora znašal le 19,74 odstotka, preostalih 80,26 odstotkov hrane pa je bilo tujega izvora. Nasploh je negativen trend upadanja domače pridelave hrane opazen vsaj od leta 2002 dalje.

Četudi ARSO-ve študije kažejo tudi, da je stopnja samooskrbe s hrano višja in stabilnejša pri živalskih proizvodih (mleko, jajca, goveje in perutninsko meso), to vendarle ne spremeni dejstva, da Slovenija proporcionalno sodi med večje neto uvoznice hrane. Poleg tega je bilo v zadnjih dvajsetih letih širom države pozidanih veliko kmetijsko-pridelovalnih površin.

Upoštevajoč opozorila Mercourisa in Friedricha se lahko vprašamo, koliko časa se bomo v Sloveniji še soočali s problemom, da zavržemo preveč hrane. Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor za leto 2018 naj bi povprečen prebivalec države namreč letno zavrgel 68 kg hrane, od tega naj bi bilo 26 kg še užitne.