Ali hočemo varnost?

Članke dr. Finka je vedno lepo prebirati, ker ima navado zelo pravilno obravnavati aktualne probleme. Tokratna tema je kako zagotavljati varnost v Evropi.
Američani so povsem utemeljeno povedali, da ne bodo branili tistih evropskih držav, ki same ne vlagajo dovolj v lastno obrambo. To pomeni, da so do sedaj te države pričakovale, da se bodo v primeru vojne ZDA teple zanje namesto njih. Take možnosti je sedaj Trump ukinil, verjetno enkrat za vselej.
Znotraj Evrope je po različnih kazalnikih običajno med slabšimi Slovenija. Pri obrambi pa je absolutno najslabša, ne samo da vlaga najmanjši delež BDP vanjo, ampak je tudi njena vojska najšibkejša v vsej Evropi. Zaradi svoje lege in majhnosti pa je med najbolj ogroženimi evropskimi državami.
Takšno situacijo je zakrivila dolgoletna vladavina levakov po letu 1992. Le-ti ves čas sabotirajo razvoj slovenske obrambe s parolami, da moramo vlagati v bolnice in šole namesto v vojsko. Obenem hujskajo nevedne ljudi, da se verjetnost izbruha vojne povečuje, čim bolj smo oboroženi. Ni čudno, da ima velika večina Slovencev posledično velik odpor do vlaganja v obrambo.
Pri tem je potrebno opozoriti, da so ravno isti ljudje, ki danes nasprotujejo oboroževanju, nekoč preganjali tiste, ki so kritizirali srbsko JLA. Kako je prišlo do procesa proti četverici leta 1988 in zakaj? Ni ga sprožil generalštab JLA, temveč slovenska Partija s Kučanom na čelu, ki je nad omenjeno četverico poslala Udbo.
Torej je jasno, da imamo znotraj Slovenije močne sile, ki delujejo proti njeni varnosti in so očitno povezane z Rusijo, saj podpirajo Putina in krivijo Ukrajino za nastalo vojno. Nekateri od njih so leta 1991 lazili po Italiji in njene politike prosili, naj ne podarijo samostojnosti Slovenije Demosu. Halo!? Ali ni to veleizdaja?
Seveda je treba obravnavati smiselnost lastne obrambe tudi s tehničnega vidika. Nasprotniki oboroževanja pravijo, da zaradi naše majhnosti ni smiselno, saj so itak vsi veliko večji od nas. Res so vsi večji od nas, vendar je razlika, ali bi nekomu za okupacijo Slovenije zadostoval en bataljon vojakov (toliko bi potencialni okupator Slovenije potreboval danes), ali pa bi za okupacijo potreboval 20 divizij. V drugem primeru je verjetnost agresije veliko manjša kot v prvem. Niso zastonj že stari Rimljani rekli, da če hočeš imeti mir, se pripravljaj na vojno. Poleg tega je Slovenija kot članica NATA in EU v nekem zavezništvu, do katerega ima tudi svoje dolžnosti, ne le pravice. Vse to narekuje potrebo po oboroževanju.
Velikokrat protislovenski hujskači (plačanci od bog ve koga) izpostavljajo lažno dilemo - maslo ali topovi. Zakaj je ta dilema lažna? Zato, ker če ne bomo imeli topov, se zna zgoditi, da nam bo nekdo vzel tudi maslo. To se je Slovencem zgodilo leta 1914, ko so nas tujci zapletli v svojo vojno, ponovilo leta 1941, ko so nas okupirali nacisti in fašisti, se spet zgodilo leta 1945, ko smo se znašli pod okupacijo komunistov in Srbov in vsakič smo ostali brez masla (pa tudi še brez marsičesa drugega). Zadnjič so to poskušali z napadom JLA leta 1991, takrat jim k sreči ni uspelo. Videti pa je, da se iz zgodovine nismo dosti naučili.
Torej je jasno, da se moramo začeti intenzivno oboroževati. In to ne šele leta 2030 kot klafa Golob, ampak že danes. Ponovno je treba uvesti naborniško služenje vojske kot v nekdanji Jugi ali stari Avstriji. Samo poklicnih vojakov ne moremo imeti dovolj, niti jih nimamo s čim plačati, če bi hoteli najeti tuje najemnike. S slabimi 7.000 možmi ne moremo braniti Slovenije, sploh zato ne, ker se soočamo z vojaško nepismenostjo prebivalstva, kot posledico ukinitve obveznega služenja vojske. Vojaka ni mogoče izuriti v enem dnevu.
Vlado lahko le pozovemo, da se nemudoma loti potrebnih aktivnosti za izboljšanje naše obrambne sposobnosti.