Ali bo slovenska desnica na primeru evropskih volitev končno spoznala, čemu so namenjene javnomnenjske ankete?

Dobrih pet mesecev pred prvim volilnim preizkusom za Golobovo vlado se je mašinerija slovenskih agencij za ustvarjanje javnega mnenja oz. javnomnenjskih agencij znova zagnala. Meritve, ki se kot vzorec pojavljajo zadnjih 15 let, že površnemu opazovalcu kažejo, da gre pri slovenskih meritvah javnega mnenja več kot očitno za nekaj več. Ali bi lahko rekli, da gre za vedno znova učinkovito predpripravo volilnega igrišča? Ob pričakovanju anket pred evropskimi volitvami bi bilo morda smiselno, da na primeru zadnje ankete prvega izmed članov slovenskega trojčka najzaslužnejših za oblikovanje javnega mnenja, ki ga sestavljajo Mediana, Ninamedia ter Valicon, poskušamo analizirati vzorec (pred)volilnega vplivanja na dušo ter misli slovenskega volivca.

Pri tem ni treba odkrivati tople vode, saj se odgovor pogosto skriva že v samem naslovu. Zelo učinkovit povzetek zadnje januarske ankete Mediane je portal 24 ur povsem jasno prikazal kot: »Vlado podpira manj kot tretjina vprašanih, na vrhu SDS«.

Ker tokrat (še) ne gre za (nove) predčasne državnozborske volitve, temveč volitve v Evropski parlament, lahko že sklepamo, da naši »preizkušeni« anketarji počasi tipajo teren, koga in kaj poslati v bruseljsko volilno ofenzivo. 

Zopet imamo torej pred sabo klasičen situacijski medijski spin, ki ni namenjen splošnemu osveščanju javnosti, temveč ponovnemu reševanju tranzicijske levice, tokrat pred evropskimi volitvami. Ob tem je kaotična situacija v državi skoraj že na las podobna situaciji ob polovici mandata krizne Pahorjeve vlade leta 2010. Pahor ni obvladal velike svetovne gospodarske in ekonomske krize, Golob pa ne zmore obvladovati množice kriz, ki so se zgrnile nad njegovo vlado. Na redke objektivno ni imel vpliva, npr. na katastrofalne poplave, večino ostalih, začenši z inflacijsko-energetskim šokom ter trenutno zdravniško, sodniško-upravniško in tudi proračunsko ter potencialno gospodarsko-zaposlitveno krizo, pa je zakuhal kar sam.

In kot so ljudje v času danes skorajda že pozabljenega popolnega kolapsa v letih 2008–2011 glede na takratne ankete pogledovali k voditelju opozicije Janezu Janši kot sposobnejši alternativi, se podobno dogaja tudi danes. SDS je po anketah prvi, leva vladna stranka je v anketnem padcu in osovražena, oceni dela vlade ter parlamenta pa sta negativni. A v teh za desnico vedno znova upanja polnih anketah se skriva majcen »hakeljc«.

Po vedno novih ponovitvah anket v zadnjem desetletju, ki so na koncu čisto vse, z izjemo leta 2018, rezultirale v zmagi novega obraza ter »nepričakovanem« zdrsu stranke SDS na drugo mesto, bi nas moralo to marsikaj naučiti. Ankete na Slovenskem niso namenjene objektivnemu osveščanju prebivalcev o političnem stanju ne glede na njihove preference, temveč bolj mobilizaciji ter strnitvi levega političnega bloka na volitvah.

Ker tokrat (še) ne gre za (nove) predčasne državnozborske volitve, temveč volitve v Evropski parlament, lahko sklepamo, da naši »preizkušeni« anketarji počasi tipajo teren, koga in kaj poslati v bruseljsko volilno ofenzivo. Tokratni evropski praznik demokracije bo več kot očitno med najpomembnejšimi v zadnjih desetletjih, česar se zavedajo vsi, ki so malce pomolili nos iz slovenske medijske mlakuže in spremljajo, kaj se zadnje čase dogaja po evropskih državah in kaj muči Evropejce.

V tem kontekstu gre torej za pripravo terena, kdo bo napadel dominacijo pomladnega bloka na evropskih volitvah in kako bi levi pol kar najučinkoviteje zajadral val strahu pred dvigom t. i. sil »skrajne« desnice po Evropi. Lutkarji iz ozadja namreč zelo dobro vedo, da bi po številnih modricah v drugi rundi vladnega mandata v političnem ringu učinkoviti evropski rezultat dodobra okrepil levega borca oz. pretendenta za slovensko politično krono, kdorkoli to že je.

Ob anketah, kot je Medianina, je zato povsem dovolj, da opazovalec pogleda samo prve tri »medaliste«, vodilno SDS, najbližjega zasledovalca ter nato še drugega pretendenta za zmago na levici. In kaj nam Mediana sporoča? Če se ne posvečamo odstotkom, pri katerih velikih skokov ni bilo, je vodilni SDS malce padel, že kar oddaljeni zasledovalec Gibanje Svoboda je prav tako rahlo upadel, tretji pretendent Socialni demokrati pa so rahlo zrasli.

Pozornemu opazovalcu pade v oči ravno rezultat tretjeuvrščenega. Ob eni od večjih afer te vlade z izpostavljeno ministrico, članico SD-ja, vsemu medijskemu razpravljanju navkljub, odmevu v javnosti in prahu, ki se ne poleže, manjšemu vladnemu koalicijskemu soborcu podpora v anketi naraste.

Anketa je bila izvedena med 22. ter 25. januarjem, torej v dnevih, ko se je afera »Litijska 51« že zdavnaj razplamtela v vsej svoji veličini. Po zaključkih Mediane torej lahko sklepamo, da neskrbno potrošenih 8 milijonov evrov ministrice SD-ja vodi v rast podpore stranki, negospodarni nakup računalnikov za 6 milijonov ministrice iz kvote Gibanja Svoboda pa vodi v nadaljevanje padanja podpore največji vladni stranki. Nedvomno gre za težko razložljive trende, sploh glede na informacije o neizogibnem prihajajočem padcu SD-jeve ministrice.

Preprosto se ne moremo znebiti občutka, da je ta anketa ena izmed prvih, ki bodo poskušale »krmariti« levo volilno telo od bolj kompromitiranih koalicijskih partnerjev k sprejemljivejšim, ob čemer bodo anketarji vedno znova kalkulirali, kako pozicionirati odstotke med zasledovalci, da istočasno le ne bi ogrozili zmage levega bloka kot celote.

Zopet imamo torej pred sabo klasičen situacijski medijski spin, ki ni namenjen splošnemu osveščanju javnosti, temveč ponovnemu reševanju tranzicijske levice, tokrat pred evropskimi volitvami. 

Kaj pa manjše stranke? Skorajda se zdi, da so odstotki arbitrarno določeni, s poljubno razporeditvijo manjših igralcev po nekakšnem vrstnem redu. Pravzaprav si moramo postaviti vprašanje, kako lahko anketa s 716 anketiranci prepričljivo zadene vrstni red na spodnjem delu politične lestvice. Med 1-odstotno podporo stranki Vesna ter 2,5-odstotno podporo Piratom je tako samo slabih deset glasov, medtem pa prag za evroposlanca za listo niha med 30.000 ter 50.000 glasovi.  

Agencija Mediana je sicer izpostavila, da je raziskavo izvedla po metodi telefonskega ter spletnega anketiranja z uporabo metod CATI plus CAWI, z reprezentativnim vzorcem. Nedvomno, anketa je narejena po vseh pravilih, tako vsaj namiguje drobni tisk. A vendarle ostaja velik dvom, ali lahko tako majhen vzorec učinkovito zajame javno mnenje. Ista agencija namreč, to moramo priznati, relativno uspešno izvede bistveno natančnejšo anketo vzporednih volitev na vzorcu med 13.000 in 15.000 ljudi. Seveda se lahko strinjamo, da je večji vzorec dražji, vključuje anketiranje ljudi ob izhodih z volišč, toda trenutne slovenske miniaturne ankete znotraj posameznih političnih mandatov preprosto ne opravljajo več svoje funkcije zaznavanja javnomnenjskega utripa.

Kaj lahko iz vsega tega potegne širši desni konservativni pol? Ne pozabimo, da je gledano v širokem smislu desnosredinski pol po osamosvojitvi na grobo zmagal tri volilne preizkušnje, od katerih nobena niso bile parlamentarne volitve (neodločene iz leta 1996 so že predaleč in kot zmaga ne štejejo). Gre za oba družinska referenduma ter predvsem za prve Pahorjeve predsedniške volitve. Ob obeh izrazito terenskih referendumih, ki so jima levo usmerjeni anketarji z namenom volivce vdati v usodo napovedovali povsem diametralen izid, je bil še posebej trdo, in sicer s kvorumom, izborjen drugi. Od nepričakovanega Pahorjevega šoka v prvem krogu volitev leta 2012, za katerega je bil zaslužen nemajhen del desne sredine, pa si številni na levi še do danes niso opomogli.

Ankete gor ali dol, zdi se, da je kot edini med pomladniki svojo lekcijo uporabil Janez Janša. Naj nam bo všeč ali ne, voditelj največje opozicijske stranke že vodi svojo neuradno predvolilno kampanjo za evropske volitve z javnimi tribunami in dogodki po vsej Sloveniji. Tematike ima izbrane (migracije, varnost, kmetijstvo, sestava prihodnje Evropske komisije), kandidatne liste pa še ne. A to ni bistveno. Ob sicer določenih močnih kandidatnih potezah preostalih igralcev na desni sredini ter pričakovanju še kakšnih novih prostih strelcev je namreč preostanek desnega pola v nevarnosti, da s prevelikim zanašanjem na »zanesljive« ankete razredči ter razdeli lastne vrste ter se že vnaprej pusti zabetonirati med odstotkovne poražence. Če smo se iz skrajno nesrečnega primera Povežimo Slovenijo kaj naučili, je ravno to, da bi morda pred evropskimi volitvami manj spremljali anketne manipulacije ter prej strnili vrste okoli morebitnih skupnih list in začeli z delom na terenu. Tam in ne v anketah so številke, ki bi slovensko desnico morale zanimati.