Nemčija na ulicah zvoni alarm pred skrajno desnico brez pomisleka na posledice napada na njene podpornike

Peter Jerman
vir X @ianbremmer

Po kontroverznem srečanju pomembnih članov skrajno desne nemške stranke Alternativ fur Deutschland (AfD) s predstavniki raznih skrajno desnih in tudi nekaterih neonacističnih organizacij v Potsdamu, kjer so udeleženci razpravljali o deportacijah oziroma »reemigraciji«, se je sredi januarja v zimskem mrazu na nemških ulicah zbrala nemška družba, ki je protestirala proti skrajni desnici. Od 13. januarja naprej se je v več pomembnih nemških mestih zbralo in protestiralo že več kot milijon protestnikov iz vseh slojev nemške družbe v znaku nasprotovanja načrtom AfD. Množični protest je nedvomno znak močnega nasprotovanja nemške družbe skrajni desnici, kar je skozi prizmo nemške zgodovine razumljivo, kljub temu pa ostaja vprašanje o uspešnosti nemške strategije in odnosa do rastočega populizma. Nenazadnje je več socioloških analiz ugotovilo, da podporniki AfD ostajajo manj radikalni kot stranka sama. Kljub temu se postavlja vprašanje, zakaj stranki podpora narašča že več mesecev.

Vrnimo se naprej k samemu dogodku, ki je sprožil burno nemško reakcijo. Konec lanskega novembra so se v hotelu blizu Potsdama (Berlin) sestali ugledni člani AfD (čeprav med njimi ni bilo predsednice stranke) z raznimi figurami iz skrajne desnice in nekaterimi znanimi nemškimi gospodarstveniki. Eden glavnih govornikov je bil avstrijski neonacist Martin Seller, ki je razvpit, ker so mu iz varnostnih razlogov prepovedali vstop v ZDA in Veliko Britanijo. V zvezi s tem je treba razumeti, da sestanek ni potekal v obliki preprostega političnega zborovanja, saj je bil predvidoma tajen, na njem pa so bile glavna tema razprave deportacije migrantov, prebežnikov in celo tujerodnih Nemcev. Načrt, ki ga je predstavil prav Seller, se je zavzel za odvzem državljanstva tujerodnim Nemcem in Nemcem, ki se niso »pravilno« integrirali. Naslednja etapa naj bi nato bila deportacija teh nemških prebivalcev, za kar je bila predvidena ustanovitev nove države v severu Afrike, ki bi postala končna destinacija za večino deportirancev.

CDU-CSU mora sedaj dobro premisliti, kako bi lahko pritegnila simpatizerje skrajne desnice nazaj v demokratični tabor.

Poleg dejstva, da načrt krši nemško ustavno in evropsko primarno zakonodajo, je bilo srečanje še bolj kontroverzno, ker so udeleženci razmišljali tudi o tem, da bi med deportirance vključili tudi tujerodne nemške državljane (to pomeni tudi Slovence). Zavedati se je treba namreč, da je do tega meseca veljala striktna zakonodaja, ki je naturaliziranem Nemcem dovolila dostop do nemškega državljanstva samo v primerih, kadar so kandidati zavrnili vsa druga državljanstva, ki so jih imeli prej. Posledično bi veliko nemških prebivalcev v skladu s temi načrti AfD postalo »izbrisanih« in brez kakršnega koli državljanstva.

Močna reakcija nemške družbe je bila tako široka, da je vključila vse glavne politične stranke (od radikalne levice, zelenih, liberalcev, pa vse do krščanskih demokratov), številne civilnodružbene organizacije, vključno z različnimi krščanskimi cerkvami in celo zvezno nemško nogometno Bundesligo. Raznolikost Nemcev, ki so sodelovali v protestih, lahko razumemo, ker je bil obravnavani načrt deportacij podoben prvim korakom nacistov na njihovi poti do holokavsta, saj je takratno nemško vodstvo sprva načrtovalo deportacijo Judov na Madagaskar. 

Ob množičnih shodih v vseh delih Nemčije so mnogi analitiki opozorili na nevarno narativo, ki jo je širil pomemben del protestnikov. V napeti atmosferi je veliko protestnikov napadlo podpornike in simpatizerje AfD, ne da bi pomislili na posledice. Kot smo omenili v uvodu komentarja, je sociološka in demografska slika krogov, ki simpatizirajo z AfD, precej različna. Večji del podpore AfD še vedno prihaja iz vzhodne Nemčije, kjer se številni v tranziciji niso znašli in se zaradi tega uvrščajo med poražence tranzicije. Drugi del podpore AfD prihaja iz množice razočaranih volivcev, ki so po več kot desetletju vladanja CDU upali na spremembe s prihodom »semaforske« levosredinske koalicije, a jih je tudi ta razočarala. Tretji podporniki AfD so tisti Nemci, ki so zaskrbljeni zaradi slabo pripravljene množične zelene transformacije nemškega gospodarstva, ki že sedaj Nemčijo stane veliko denarja.

Spremembe, ki bodo morale učinkovito odgovoriti na kaotični zeleni prehod, ki ga izvaja zelena in socialistična levica s podporo liberalcev, na aktualne mednarodne pritiske na Evropo in na družbene težave, ki se počasi, a zanesljivo kopičijo nad Nemčijo.

Res je, da se med njimi najde določen del podpornikov, ki v stranki vidijo več kot le boj proti statusu quo in verjamejo v neonacistične parole, a večji del simpatizerjev AfD še vedno izhaja iz navadnih državljanov, ki jim je ekstremizem tuj. Zato je bila reakcija CDU-CSU in njenega vodstva pravilna. Shodi so del demokratične strukture in kakršnikoli protest v bran demokracije je hvaležnosti vreden, a tarča ljudske jeze bi morala ostati predvsem stranka in nekateri njeni člani, ki širijo protidemokratične vrednote. CDU-CSU mora sedaj dobro premisliti, kako bi lahko pritegnila simpatizerje skrajne desnice nazaj v demokratični tabor.

Tukaj se skriva težka naloga sodobne desne sredine. V isti sapi se mora braniti skušnjave populizma in radikalizma in se istočasno prilagajati novemu svetu, ki postaja vedno bolj kompleksen kot prej in poln novih izzivov. V takih okoliščinah bi morala dati prioriteto dialogu, neposrednemu pristopu do ljudi, in kar je še pomembneje – dejanjem. Čeprav se nemški krščanski demokrati že nekaj časa nahajajo na javnomnenjskih raziskav daleč pred vsemi drugimi strankami, pa njihovi volivci in člani še niso prepričani v volilno zmago. Po več kot desetletju vladanja ima nemška desna sredina čas za premislek in spremembe. Spremembe, ki bodo morale učinkovito odgovoriti na kaotični zeleni prehod, ki ga izvaja zelena in socialistična levica s podporo liberalcev, na aktualne mednarodne pritiske na Evropo, in na družbene težave, ki se počasi, a zanesljivo kopičijo nad Nemčijo. Le samozavestni in inovativni nemška in evropska desna sredina se bosta lahko rešila krempljev skrajnosti na eni in nesposobnosti levih vlad na drugi strani.

Izbrano za naročnike
Dve ženski prečkata polja – Vincent van Gogh
Štiri rojstva in en porod
Egipt, Gaza in gospa Fajonova
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Praznično zatišje godi tudi roparjem – v trezor po filmsko z vrtalnikom
  • 31. 12. 2025
cenzura-interneta.jpg
Preiskava v Nemčiji odkrila »cenzorsko omrežje«. Kako je v Sloveniji?
  • 03. 12. 2025
Kolaboracija in propaganda (11. del): Slovenski protikomunisti in kolaboracija 1: Povod za vaške straže
  • 27. 04. 2026