Akad. prof. dr. Milček Komelj: Odločitve v kulturi nikakor ne bi smele biti politične. (Intervju, 1. del)

Vir: Saša Kovačič

Intervju: akademik prof. dr. Milček Komelj

Akademik prof. dr. Milček Komelj je izjemen poznavalec slovenske umetnosti in kulture. Je prejemnik številnih nagrad, njegova bibliografija obsega 2.300 objav. Ob zaključku leta 2024 smo se z njim pogovarjali o stanju v slovenski kulturi.

Rodil se je 16. novembra 1948 v Novem mestu, vendar se svojega otroštva ne spominja po nabrežjih Krke in druženju z vrstniki, ampak po branju v novomeški študijski knjižnici, kjer je bil njegov oče ravnatelj. Študiral je umetnostno zgodovino in slovenski jezik s književnostjo, leta 1973 diplomiral, dve leti pozneje magistriral, leta 1984 pa zagovarjal doktorsko disertacijo Mladostna umetnost Božidarja Jakca – izvori njegove ustvarjalnosti.

Med letoma 1982 in 1984 je sodeloval z Božidarjem Jakcem, od leta 1985 do upokojitve 2011 pa je predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Bil je mentor desetinam doktorandov, tajnik novoustanovljenega Slovenskega društva likovnih kritikov, član številnih galerijskih svetov, zunanji urednik za likovno umetnost pri Enciklopediji Slovenije, član številnih pripravljalnih in častnih odborov in društev, med njimi ugledni član SC PEN. Bil je član in predsednik mnogih strokovnih žirij (Prešernove, Jakopičeve, Ažbetove, nagrade ZDSLU, kresnika, Rožančeve, Župančičeve) in komisij za postavitev javnih spomenikov (Maistrovega, Kocbekovega, Hribarjevega in južnih vrat ljubljanske stolnice).

Leta 2008 je postal predsednik Slovenske matice in to delo z veliko ljubeznijo do slovenske kulture, znanosti, knjige in jezika opravljal deset let. Leta 2008 je postal tudi redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v razredu za umetnosti v Salzburgu, leta 2011 pa še izredni in leta 2017 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer je bil med letoma 2015 in 2020 tajnik razreda za umetnosti, od leta 2020 do 2023 pa tudi podpredsednik SAZU za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Od leta 2010 je častni občan rodnega Novega mesta.

Akad. dr. Milček Komelj je prejel številne nagrade: študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo, plaketo mesta Ljubljane za »izjemne uspehe pri predstavljanju in približevanju likovne umetnosti in njenih najbolj prepoznavnih ustvarjalcev«, Župančičevo nagrado, častno priznanje Zveze združenj slovenskih likovnih umetnikov, kritiško pero za življenjsko delo – nagrado Slovenskega društva likovnih kritikov. Je zaslužni član Slovenske matice in častni član Društva katoliških pedagogov Slovenije.

Njegova bibliografija obsega neverjetnih 2.300 objav, od znanstvenih razprav, esejev do kritik s področja umetnostne in literarne zgodovine. Je avtor vrste knjig s področja likovne umetnosti, od ekspresionizma, s katerim se je sprva ukvarjal, do slovenskega slikarstva 18., 19. in 20. stoletja, ki je prikazano v trilogiji Poteze, Obrazi in Svetniki. Obenem je pisec monografij, zapisov in gesel o številnih slovenskih likovnih ustvarjalcih in umetnostnih zgodovinarjih. Izdal je tri pesniške zbirke: Oznanjenje pogleda, Otoki sanj in Mandorla. Njegovo življenje in delo odlično prikazuje knjiga Življenje z umetnostjo, ki je ob akademikovi 70-letnici v dveh delih izšla pri Slovenski matici. Eden od vrhuncev njegovih del v zadnjem obdobju je monografija Mojstri slovenskega impresionizma, ki je leta 2023 izšla pri Mladinski knjigi.

Slovite kot neutruden častilec slovenske narodne in kulturne identitete, zato ste pravi sogovornik za nekakšno bilanco stanja v slovenski kulturi ob koncu leta. Kaj vam pomeni slovenska kultura?

Slovenska kultura mi pomeni največ v življenju. Z njo sem zraščen od najzgodnejšega otroštva, ko sem največ časa preživel v novomeški študijski knjižnici in med umetniki. Tako sem preživel vse dosedanje življenje, tudi pozneje, ko sem več let vsakodnevno sodeloval s slikarjem Božidarjem Jakcem in se mudil v okrožju Nove revije z njenim klubom. Povsod smo dojemali umetnost kot najgloblji izraz človeškega bistva, s tem pa smo jo Slovenci doživljali tudi kot nujno spričevalo narodne identitete. Slovenska zavest se je – ob vsej pripadnosti izročilu krščanske tradicije – potrjevala predvsem ob spodbudah kulture in umetnosti. Zato je v zavesti vseh generacij, med katerimi sem živel, obveljal za duhovnega očeta slovenske države pesnik Prešeren; prav knjižni jezik, ki ga je prvi usposobil Trubar, pa je postal povezujoče jedro slovenskega naroda, ne glede na razčlenjeno pokrajinsko pripadnost. Ta ostaja tudi danes osrednji temelj naše identitete in tega se vse premalo zavedamo, saj ga skušajo sramotno ukinjati in nadomeščati z globalizacijsko angleščino celo na slovenskih univerzah, kjer gre rektorjem, da bi pridobivali študente in tako univerzam zagotavljali obstoj, v resnici predvsem za denar. Slovenska univerza pa je bila ustanovljena, kot je napisal rektor Milan Vidmar, kot trdnjava slovenstva za obrambo domačije in torej tudi kot varuhinja slovenskega jezika in s tem naše kulture.

Zagovorniki globalizacije bi vas hitro demantirali, češ da se mora vse nacionalno, slovensko nemudoma utopiti v novih, tako imenovanih »prebujenskih« gibanjih. Boris Pahor je že v osemdesetih letih opozarjal, da je to »izum« komunistične internacionalistične ideologije in da se nismo borili za svoj narod zato, da bi se, kot je predvidel Kardelj, zdaj brez boja stapljali z drugimi narodi …

Pahor je imel več kot prav in je bil zaradi takih pogledov dolgo celo preganjan. Internacionalistična ideologija je težila k zabrisovanju narodov in to sem, ne da bi se sicer kakorkoli zanimal za politiko, že v mladih letih jasno spoznal tudi sam, ko sem opažal prizadevanja za izoblikovanje nikoli obstoječega jugoslovanskega naroda. Ta so bila živa že v stari Jugoslaviji, kjer so se jim zavedni Slovenci modro izmikali oziroma diplomatsko prepuščali uresničitev takih idej oddaljeni prihodnosti. »Prebujenska« gibanja, katerih sledove danes opažamo tudi pri nas (tudi v predlogih kakih urednikov, ki jih motijo nekatere »politično nekorektne« besede), pa so po mojem prepričanju popolna norost, tako kot prisilno spoljenje v jeziku. Popravljanje kakih zgodovinskih krivic za nazaj je povsem nesmiselno, za naprej pa moramo z vsem delovanjem ohranjati in krepiti svojo narodno zavest, ki seveda ne izključuje zanimanja za širši svet. 

Tudi humanistična misel je danes povsem podlegla ideji o nenehnem znanstvenem in tehnološkem napredku, da mora človeški duh nenehno napredovati, izumljati nove teorije in ideje, biti v trendu sodobne družbe. Po drugi strani pa se človek, izčrpan od vsakodnevnega nihilističnega utripa družbe, na domačem kavču nazadnje zateče h grškim in krščanskim izvorom evropske modrosti, obiskuje in občuduje katedrale, muzeje in galerije klasične umetnosti.

Umetnost ima za človeka trajno vlogo, ki ne zastareva, ampak je namenjena za večnost; zato s svojimi vrednotami in dosežki predstavlja ne le naš temelj, marveč tudi najdragocenejšo zakladnico človeškega duhovnega bogastva, ki nam osmišlja življenje. Seveda se ustvarjalnost v novih oblikah dogaja tudi naprej, vendar v njenem »razvoju« ni mogoče govoriti o kakem napredku. V današnjem času bi lahko prej govorili celo o dekadenci, ker se prilagaja površnosti in poplitvenosti sodobnega življenja, zato prihaja na površje v veliki meri trivialnost in se kultura z umetnostjo vse bolj enači s ceneno zabavo ali celo deklariranjem dnevnopolitičnih idej ali gesel. Ta premik jasno opažam že iz lastne življenjske izkušnje, povezane z umetnostjo.

V današnjem času bi lahko govorili celo o dekadenci, ker se umetnost prilagaja površnosti in poplitvenosti sodobnega življenja.

Vrniva se k slovenski kulturi. Trenutno načrtovanje slovenske kulturne politike poteka pod budnim očesom ministrice dr. Aste Vrečko, ki je bila tudi vaša študentka. V letih njenega ministrovanja se je zvrstilo že kar nekaj afer, kontroverznih odločitev in tudi strokovnih zdrsov. Tudi sami ste že nekajkrat kritično ocenili njeno delo.

Ko je ministrica prišla na predstavitveni obisk na SAZU – takrat sem bil še podpredsednik – sem jo, in ne samo jaz, med drugim opozoril na neumestnost sramotne ukinitve muzeja slovenske osamosvojitve. Občutek imam, da je njeni generaciji bliže nekdanja Jugoslavija kot samostojna slovenska država, kar je opazno tudi iz kulturne politike osrednje galerije za moderno umetnost, kjer gledajo na jugoslovansko umetnost kot na enoto. Sicer pa je pogled takih ljudi, povezanih s politično levico, usmerjen izrazito ideološko. Tudi zato ministrstvo podpira na tisoče samozvanih umetnikov, ki so s svojim kolesarjenjem pomagali zrušiti prejšnjo mnogo boljšo vlado in se jim zato zdi samoumevno, da jih država podpira. Podpore oziroma priznanj so vredni le resnični umetniki, ki imajo za sabo pomemben opus, ti pa so zelo redki. Kipar Drago Tršar mi je iz protesta proti takim »umetnikom« celo prepovedal, da bi ga v pisanju imenoval umetnik. Izrazito ideološki je tudi izpričan odnos do socrealističnih kipov, ki sodijo kvečjemu v zgodovinski muzej in ne na Brdo, kamor jih nameravajo vrniti. Družbeni denar se izgublja tudi za take projekte, kot je najem prostorov za Dramo, da ne govorim o dodelitvi Prešernove nagrade Svetlani Makarovič, kar je vsaj zame kriminalno dejanje.

Ministrstvo podpira na tisoče samozvanih umetnikov, ki so s svojim kolesarjenjem pomagali zrušiti prejšnjo mnogo boljšo vlado in se jim zato zdi samoumevno, da jih država podpira.
Vir: Lucijan Bratuš

V zadnjih dneh odmeva odločitev, da bodo v letu, ko častimo 150-letnico rojstva Rudolfa Maistra, z odobritvijo Ministrstva za kulturo RS podrli rojstno hišo Maistrove mame v Trebnjem … Kako ima lahko umetnostni zgodovinar z doktoratom tak odnos do slovenske kulture in naše kulturne dediščine?

Za načrtovano rušenje hiše Maistrove matere slišim prvič. V preteklosti so skušali umetnostni zgodovinarji pomembne kulturnozgodovinske spomenike zaščititi, kar jim ni vedno uspelo, danes pa, kolikor vem, niso več tako samostojni, da bi se lahko upirali pritiskom kapitala, zato poznavalci ugotavljajo, da ta služba v resnici sploh več ne deluje, kar je jasno razvidno tudi iz načrtovanih nevarnih posegov v Ljubljani, kakršen je na primer nameravana gradnja garažne hiše pod ljubljansko tržnico. Sam sem spremljal delo starejše generacije takih spomeniških varuhov. Med zaščitene spomenike so sodile tudi rojstne hiše pomembnih Slovencev, narodnozavedni umetniki, kakršen je bil posebno Božidar Jakac, pa so skušali ohraniti tudi podobe svojih mater oziroma staršev. Zavzemali so se tudi za ohranitev njihovih grobov, kar je osnovna stvar kulture, ki nam je v današnjem času primanjkuje.

Kako ocenjujete odločitev ministrice, da je povsem zaobšla mnenje strokovnega sveta Cankarjevega doma o podpori in primernosti direktorice Uršule Cetinski? Tudi sami ste član tega sveta. Ali se ne bojite, da take politične odločitve vodijo v nižanje standardov kakovosti v slovenskih kulturnih javnih zavodih in kulturi nasploh?

Odločitve v takih primerih nikakor ne bi smele biti politične. Delo nekdanje direktorice, ki si je za uspešno delovanje Cankarjevega doma intenzivno prizadevala, sta oba sveta te ustanove vedno ocenjevala kot odlično. Med prispelimi vlogami za direktorja je strokovni svet ocenil kot sprejemljivo (in tudi odlično) samo njeno vlogo, ki je bila edina stvarna in temeljita, medtem ko so bile v drugih navedene predvsem ohlapne floskule. A ministrica je imela očitno pravico, da ne glede na stališča svetov direktorja izbere po svoji volji, zato najbrž upravičeno presojate, da je šlo za politično odločitev. To je toliko bolj očitno, ker so jo v pripravah za njeno odstranitev začeli v tisku brez argumentov in anonimno napadati, kar je samo po sebi vsekakor podlo. Z več strani pa sem slišal, da ji ministrstvo ni bilo več naklonjeno, ker se v času epidemije ni pridružila protestniškim kolesarjem. S svojim zavzetim delom si je pridobila tudi med meceni, ki jih je pridobivala za svoje programe, tolikšen ugled, da mi je direktor tovarne zdravil Krka celo izjavil, da Cankarjevega doma ne bo več podpiral, če jo bodo izigrali. Dela novega direktorja seveda ne poznam in si lahko le želim, da bo poslanstvo svoje predhodnice v prid slovenskega naroda uspešno nadaljeval. Domnevam pa lahko, da je bila tudi zamenjava direktorja NUK-a, ki si je močno prizadeval za postavitev nove stavbe, v osnovi politična, saj sva imela kot nekdanja člana upravnega odbora ZRC SAZU v bistvu podobne poglede.

(D179: 28-32)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15