Akad. prof. dr. Milček Komelj: Hujskaški napad Makarovičeve na dr. Možino ni satira, ampak nesramno, nepesniško obrekovanje in brezobzirno sramotenje. (Intervju, 2. del)

Vir: Saša Kovačič

Intervju: akademik prof. dr. Milček Komelj

Akademik prof. dr. Milček Komelj je izjemen poznavalec slovenske umetnosti in kulture. Je prejemnik številnih nagrad, njegova bibliografija obsega 2.300 objav. Ob zaključku leta 2024 smo se z njim pogovarjali o stanju v slovenski kulturi.

Ostro ste nastopili tudi ob šovu Svetlane Makarovič z rdečo zvezdo na podelitvi Prešernovih nagrad, s katerim je hotela izsiliti izplačilo Prešernove nagrade, ki jo je v preteklosti zavrnila. Ministrica je nagrado vseeno izplačala, računsko sodišče pa je ugotovilo, da je bilo izplačilo nagrade v nasprotju z zakonom. Zdaj ni kaznovana ministrica zaradi nezakonitosti, ampak računsko sodišče, ki mu je vlada za prihodnje leto pobrala velik del finančnih sredstev. Kakšen je vaš pogled na vse to?

Ko je Svetlana Makarovič odklonila Prešernovo nagrado, sem bil član upravnega odbora, zato sem dogajanje spremljal od blizu. Takrat sem spoznal, kako si gospa številne stvari izmišlja. (Trdila je na primer, da je sonagrajenec odjedel nagrado slikarju Gnamušu, o katerem sploh nismo razpravljali, in da smo mu jo celo že dodelili, pa nato preklicali, ter podobne nebuloze.) To, da je lahko lani prišla na oder Cankarjevega doma in odvzela pozornost nagrajencem, je bilo povsem nespodobno (akademik Lojze Lebič je dejal, da česa takega ne bi dopustila nobena evropska kulturna oziroma koncertna ustanova). Ko sem takrat vstal, da bi dvorano zapustil, mi to ni bilo omogočeno, zato sem nenačrtovano zaklical protestne besede o coprnici, ki so jih potem navedli na televiziji, saj bi bilo sicer očitno, da sem se dvignil iz spoštovanja, tako kot so pozneje množično storili drugi, kar je le težko razumeti. To, da so ji zavrnjeno nagrado letos mimo vseh določil dodelili, je zame navadno kriminalno dejanje.

To, da so Makarovičevi zavrnjeno nagrado letos mimo vseh določil dodelili, je zame navadno kriminalno dejanje.

V zadnjem času Svetlana Makarovič ne izbira več svojih besed in s tako imenovano poezijo blati, žali ljudi, s katerimi se politično ne strinja. Je umetnikova svoboda res brezmejna, da lahko v imenu umetniške ustvarjalnosti izreče drugemu, da je ničvredno, zavržno bitje?

Umetniška svoboda je brezmejna, toda svoboda, kakršno si pesnica dopušča kot aktivistična ljubljenka zloglasnih »kolesarjev«, nikakor ni umetniška. Njeni dnevnopolitični verzi so prej kot kulturni, kaj šele umetniški, predvsem prostaški, kakršna po mojem opažanju postaja s svojo rdečo zvezdo vse bolj tudi sama. Ko sem bil še predsednik komisije pri Javni agenciji za knjigo, je bil del članov te komisije močno kritičen do založbe, ker se je spozabila, da je lahko sploh izdala knjigo s tako malopridnimi verzi.

Mislim, da zmerjavke ali nespodobna dejanja niso umetnost, pa četudi se skušajo predstavljati pod krinko umetnosti, še posebno v današnjem času popolne zmede, ko lahko velja za umetnost karkoli. Celo v primeru, ko bi kak umetnik na ulici koga ubil, bi lahko danes kdo tako dejanje označil ne kot kriminal, marveč kot umetniški performans.

Zmerjavke ali nespodobna dejanja niso umetnost, pa četudi se skušajo predstavljati pod krinko umetnosti, še posebno v današnjem času popolne zmede, ko lahko velja za umetnost karkoli.

Tudi revija Reporter je pogovor z literarnim kritikom Muanisom Sinanovićem naslovila takole: »Svetlana Makarovič je zelo sovražna javna figura, njen diskurz včasih meji na genocidnega.«

S tem se lahko docela strinjam. Nekaj drugega pa so njena starejša literarna dela, za katera smo ji na prelomu tisočletij izglasovali Prešernovo nagrado, ki jo je zavrnila; zdaj pa je očitno hotela čas obrniti skoraj za četrt stoletja nazaj in izsiliti nekaj, kar ji po njeni zavrnitvi ne pripada.

Pravzaprav gre v tem primeru za obračun z Jožetom Možino, avtorjem knjige Slovenski razkol: okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora, ki prelamlja z dosedanjimi razlagami narodnoosvobodilnega odpora proti okupatorju. Tudi sami ste kot častilec slovenstva, zagovornik narodne sprave in sožitja to izjemno znanstveno monografijo zagotovo prebrali. Kakšen je vaš pogled na zgodovinsko raziskavo dr. Jožeta Možine?

Možinova knjiga je verodostojna, temeljita in zelo dragocena, argumentirana z dokumenti. Iz nje je jasno razvidno, kako so se bili slovenski vaški stražarji prisiljeni obrniti za pomoč na italijansko okupatorsko oblast, da bi si rešili življenja in imetje pred naraščajočim in neizzvanim nasiljem komunistov. Knjiga potrjuje to, o čemer sta mi med drugim pripovedovala že Marijan Tršar ali Stane Jarm. Jože Možina pa je dragocen tudi zaradi posnetih tovrstnih pričevanj za nacionalno televizijo. Pred nekaj leti se je Slovenski akademiji znanosti in umetnosti končno posrečilo sprejeti izjavo o narodni spravi. Ta je obrnjena v pravo smer, vendar je definirana samo na etični ravni, ki izpostavlja, kaj je bilo pozitivno (odpor proti okupatorju) in kaj negativno (revolucionarno nasilje), ne upošteva pa zgodovinskih razlogov oziroma vzročnih zaporedij, kakršna osvetljuje Možinova knjiga. Knjiga ima med ljudmi velikanski odmev, avtorjevi stanovski kolegi sicer molčijo o njej, a ji vse do danes ni mogel nihče oporekati.

Žal pa jo je na svojem FB-profilu brez argumentov objestno degradiral Miklavž Komelj, ko jo je označil s terminom Rastka Močnika »žurnalizem za nazaj« in ne kot resno znanstveno delo, torej očitno pod vplivom marksističnega sociologa, na katerega jubilejnem simpoziju je sodeloval. Nad avtorja (ki je sicer moj sin) sem zaradi te nepremišljene in neetične poteze stresel vso svojo sveto jezo. Ko pa sem izvedel, da se je Možina odločil Makarovičevo tožiti, najbrž zato, da bi preprečil prihodnje tovrstne »umetniške« izpade, in da so zapis Miklavža Komelja povzeli v Reporterju, sina žal nisem mogel prepričati, da bi neprimerne trditve preklical. Ker je tudi sam pesnik, se je namesto za Možino zavzel za Makarovičevo, in sicer s sklicevanjem na razglašano nedotakljivost umetniške svobode, ki naj bi ji kot pesnici pripadala. A je gotovo nujno razlikovati med satiro ali kritiko in med nesramnim, docela nepesniškim obrekovanjem in brezobzirnim sramotenjem, sicer bi lahko bilo poslej dovoljeno vse, vključno s smrtonosnimi »performansi«.

Upam, da bo dr. Jože Možina s svojo tožbo uspel; glede na to, kakšen krivosodni sloves upravičeno uživa naše pravosodje – s pravnicami v parlamentu vred, pa o tem žal ne morem biti povsem prepričan, saj je iz marsičesa pri nas več kot očitno, da nismo več pravna država.

Nujno je razlikovati med satiro ali kritiko in med nesramnim, docela nepesniškim obrekovanjem in brezobzirnim sramotenjem, sicer bi lahko bilo poslej dovoljeno vse, vključno s smrtonosnimi »performansi«.
Vir: Lucijan Bratuš

Bili ste dolgoletni predsednik Slovenske matice, našega najstarejšega kulturnega in znanstvenega društva. Njena člana sta tako prof. dr. Božo Repe kot dr. Jože Možina, ki se v svoji interpretaciji zgodovine opazno razhajata. Kaj to pove o Slovenski matici?

Slovenska matica ni politična organizacija, ampak je njeno delo vse od začetka posvečeno razmahu slovenstva, njegove kulture, znanosti in umetnosti. Zato so med njenimi člani osebnosti različnih idejnih prepričanj. Glede na to, da se zavzema za slovenstvo, za njegov razmah in ne uničenje, pa je Matica gotovo najbliže tistim, ki so zavzeti za preučevanje vsega slovenskega, četudi so lahko v tem okviru različnih idejnih pogledov. Tako usmerjene so tudi njene vse številnejše prireditve, predvsem simpoziji ter predstavitve knjig na vsem slovenskem narodnem ozemlju, ki jih je na široko zastavila neutrudna tajnica in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc.

Zdi se, da je »mati« slovenske univerze in Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kot so Slovensko matico imenovali nekoč, danes še edino središče slovenstva, ki v enotni kulturni in znanstveni prostor povezuje pomembne Slovenke in Slovence, ne glede na njihovo strokovno različnost ali politično razhajanje. Bi lahko trdili, da jo danes, razklani med jugoslovenstvo in slovenstvo, potrebujemo enako močno kot pred 160 leti, ko je slovenski narod in jezik ogrožala prevlada nemščine na naših tleh?

Slovenska matica je res edino tovrstno središče. S svojim članstvom in upravnim odborom povezuje tako univerzo kot Akademijo ter spet vse bolj postaja v tem pogledu središčna, še posebej odkar je zamrlo duhovno delovanje v okrožju Nove revije. Nekdanjo ogroženost s strani nemškega in zatem srbohrvaškega jezika je zamenjala ogroženost z danes vse bolj nasilno angleščino. Zato si Matica prizadeva ljudi ozaveščati o pomenu slovenskega jezika, ki nas duhovno konstituira. Zgodovinsko gledano je utemeljena v nekdanjem povezovanju Slovanov, zato prijateljsko sodeluje z drugimi nacionalnimi maticami, sicer pa je kulturnozgodovinsko vključena v Srednjo Evropo. Ne zanemarja pa niti preučevanja geografske oziroma naravoslovne podobe slovenskega ozemlja. Glede na to vsa njena dejavnost, ki zajema že več kot 160 let, kljub celi vrsti pozneje ustanovljenih založb ni danes nič manj potrebna kot nekdaj, vsaj med poznavalci naše kulturne tradicije pa uživa največje spoštovanje. (Ko sem postal njen predsednik, mi je akademik Kajetan Gantar vzneseno zaklical: »Kaj Akademija, Matica, Matica!«)

Kakšna pa je vloga Slovenske akademije znanosti in umetnosti? Ste njen dolgoletni član, nekdanji podpredsednik, ste tudi član Evropske akademije znanosti in umetnosti.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti je najvišja umetnostna in znanstvena ustanova, ki povezuje ali naj bi povezovala vrhove z vseh teh področij. Kot legitimacija našega obstoja in veljave je vključena v mednarodne akademske povezave, njen namen pa je skrbeti za razmah slovenske znanosti in umetnosti. Njeno duhovno središče pa je razred za umetnosti, ker so umetniki od nekdaj tudi najglasnejši glasniki slovenstva in se skupaj s člani filološkega razreda še vedno najbolj zavedajo pomena slovenskega jezika, ki nas konstituira. Odzivala naj bi se tudi na najbolj pereča vprašanja, vendar le na tista, ki se nanašajo na ohranitev temeljev našega obstoja, kulturnega in znanstvenega razmaha in slovenstva, ne sme pa se vpletati v dnevnopolitična vprašanja. To je nujno že samo po sebi in še toliko bolj, ker so v njej pripadniki različnih idejnih opredelitev. Ko sem bil podpredsednik, smo razmah takih enostranskih poskusov na srečo preprečili, ves čas pa je bilo treba pojasnjevati, da je ZRC SAZU, ki se je delno usmeril v razglašanje levičarske politične ideologije in podpiral zloglasne kolesarske proteste, samostojna ustanova in ne del Akademije, s katero so ga zamenjevali; zaradi tega smo še danes večkrat tarča neupravičenih kritik.

Žal sva govorila o številnih stranpoteh v slovenski kulturi in umetnosti. Kakšna pa je vendarle njena prihodnost in prihodnost slovenskega naroda?

Predvsem sem zaskrbljen nad demografskim stanjem slovenskega naroda. V štetju prebivalstva narodnost sploh ni več upoštevana in skrbi me, da bomo Slovenci v svoji državi kmalu le manjšina. Če nas zgodovina že česa uči, nam ponazarja, kaj se lahko zgodi, če bodo v naši domovini nad Slovenci prevladali drugi narodi. (Ko sem si v intervjuju z Jožetom Možino ljubljanski spomenik črki ć, ki je ni v slovenski abecedi, drznil označiti kot ponižanje za slovenski narod, sem poleg ustnih pohval v tisku doživel tudi zame pomenljive kritike.) Vse bolj opažam, da bi nekateri radi iz Slovenije naredili nekakšno majhno novo Jugoslavijo in vsrkali čim več migrantov, pripadnikov tujih kultur od vsepovsod. To moramo preprečiti, pa naj zveni še tako politično nekorektno. Zato moramo čim bolj negovati narodno zavest in ohranjati samobitnost tudi v Evropski uniji; pomagati moramo predvsem sebi in se ne obnašati, kot da nas je kot listja in trave. Vse svoje delovanje in mišljenje moramo prežarjati z zavestjo, da smo Slovenci samostojen, kulturen narod, zavezan svojemu evropskemu izročilu, ki mora ostati z ustvarjalnostjo svojih najbolj nadarjenih posameznikov, kakršnih v zgodovini ni bilo malo, odprt v prihodnost, pripravljen na življenje in ne na evtanazijo. Šele tako bo naša kultura še naprej cvetela, oznanjala našo čast in bo Slovenija s svojimi vrednotami kot »prstan Evropin« še naprej bogatila tudi mnogolični svetovni planet.

Vse svoje delovanje in mišljenje moramo prežarjati z zavestjo, da smo Slovenci samostojen, kulturen narod, zavezan svojemu evropskemu izročilu, ki mora ostati z ustvarjalnostjo svojih najbolj nadarjenih posameznikov, kakršnih v zgodovini ni bilo malo, odprt v prihodnost, pripravljen na življenje.

Rodil se je 16. novembra 1948 v Novem mestu, vendar se svojega otroštva ne spominja po nabrežjih Krke in druženju z vrstniki, ampak po branju v novomeški študijski knjižnici, kjer je bil njegov oče ravnatelj. Študiral je umetnostno zgodovino in slovenski jezik s književnostjo, leta 1973 diplomiral, dve leti pozneje magistriral, leta 1984 pa zagovarjal doktorsko disertacijo Mladostna umetnost Božidarja Jakca – izvori njegove ustvarjalnosti.

Med letoma 1982 in 1984 je sodeloval z Božidarjem Jakcem, od leta 1985 do upokojitve 2011 pa je predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Bil je mentor desetinam doktorandov, tajnik novoustanovljenega Slovenskega društva likovnih kritikov, član številnih galerijskih svetov, zunanji urednik za likovno umetnost pri Enciklopediji Slovenije, član številnih pripravljalnih in častnih odborov in društev, med njimi ugledni član SC PEN. Bil je član in predsednik mnogih strokovnih žirij (Prešernove, Jakopičeve, Ažbetove, nagrade ZDSLU, kresnika, Rožančeve, Župančičeve) in komisij za postavitev javnih spomenikov (Maistrovega, Kocbekovega, Hribarjevega in južnih vrat ljubljanske stolnice).

Leta 2008 je postal predsednik Slovenske matice in to delo z veliko ljubeznijo do slovenske kulture, znanosti, knjige in jezika opravljal deset let. Leta 2008 je postal tudi redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v razredu za umetnosti v Salzburgu, leta 2011 pa še izredni in leta 2017 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer je bil med letoma 2015 in 2020 tajnik razreda za umetnosti, od leta 2020 do 2023 pa tudi podpredsednik SAZU za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Od leta 2010 je častni občan rodnega Novega mesta.

Akad. dr. Milček Komelj je prejel številne nagrade: študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo, plaketo mesta Ljubljane za »izjemne uspehe pri predstavljanju in približevanju likovne umetnosti in njenih najbolj prepoznavnih ustvarjalcev«, Župančičevo nagrado, častno priznanje Zveze združenj slovenskih likovnih umetnikov, kritiško pero za življenjsko delo – nagrado Slovenskega društva likovnih kritikov. Je zaslužni član Slovenske matice in častni član Društva katoliških pedagogov Slovenije.

Njegova bibliografija obsega neverjetnih 2.300 objav, od znanstvenih razprav, esejev do kritik s področja umetnostne in literarne zgodovine. Je avtor vrste knjig s področja likovne umetnosti, od ekspresionizma, s katerim se je sprva ukvarjal, do slovenskega slikarstva 18., 19. in 20. stoletja, ki je prikazano v trilogiji Poteze, Obrazi in Svetniki. Obenem je pisec monografij, zapisov in gesel o številnih slovenskih likovnih ustvarjalcih in umetnostnih zgodovinarjih. Izdal je tri pesniške zbirke: Oznanjenje pogleda, Otoki sanj in Mandorla. Njegovo življenje in delo odlično prikazuje knjiga Življenje z umetnostjo, ki je ob akademikovi 70-letnici v dveh delih izšla pri Slovenski matici. Eden od vrhuncev njegovih del v zadnjem obdobju je monografija Mojstri slovenskega impresionizma, ki je leta 2023 izšla pri Mladinski knjigi.

(D179: 28-32)

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15