Afera ministrice Švarc Pipanove s podrtijo na Litijski 51 kaže vse posledice brutalnega padca kvalitete vladanja levice po načelu "samo, da je naš''

Afera 'Litijska 51' oz. 'afera sodna palača' je v teh dneh dodobra pretresla slovensko javno mnenje. Do sedaj še ni jasno, ali bo ministrica dr. Dominika Švarc Pipan odstopila, zagotovo pa je dejstvo, da omenjena afera po resnosti presega kar nekaj zadnjih afer v slovenski politiki, vse od 'afere sendvič' v času Šarčeve vlade pa do 'afere rezine pršuta', ki je skrajšala obetavno kariero nesojene političarke Aleksandre Pivec. Vidimo torej, da so politično izpostavljeni posamezniki v Sloveniji ob prvem medijskem plahutanju odstopali že za veliko manjše očitke, zato relativno počasno razpletanje ob trenutnem medijskem viharju okoli nesrečne stavbe številne opazovalce toliko bolj čudi.

Zadnja afera Golobove vlade je torej posebna v tem, da grozi, da bo prekinila kariero vzpenjajoče političarke Dominike Švarc Pipan. Zgodbo je v slovenski prostor lansiral ''Golobov'' portal Necenzurirano!, medijsko kontrolirana oddaja Tarča pa dvomov ter nejasnosti ni dokončno razblinila, temveč je, nasprotno, z nespretnim ministričinim nastopom le še povečala jezo v javnosti. Dejstva, da je vlada izpeljala posel s tako jasnimi indici koruptivnosti ter negospodarnosti ravnanja z javnimi sredstvi, namreč v tem trenutku ne morejo zagovarjati niti njeni največji zagovorniki.

V zadnji oddaji Studio ob sedemnajstih je celoten škandal prof. Dejan Verčič opisal kot ''ne nesposobnost vlade, ampak nesposobnost vladanja v zadnjih 12 letih". V tej isti oddaji pa je gospodarski analitik Goran Novković dejal, da ''v tej državi zmaga tisti, ki je glasen, in ne tisti, ki ima argumente". 

Obe izjavi lepo ponazorujeta kolaps slovenskega upravljanja z državo. Tukaj lahko z veliko upravičenostjo trdimo, da je kriza slovenskega političnega upravljanja pravzaprav kriza političnega vodenja levega pola, ki je za zaščito parcialnih paradržavnih ter finančnih interesov v ozadju, zniževanje političnih ter voditeljskih kriterijev v svojem lastnem kadrovskem bazenu prignal tako daleč, da se je vse zreduciralo izključno na izpolnjevanje vsaj implicitne zahteve po nasprotovanju vodji opozicije. To pa je na nek način potrditev velikokrat ponovljene, a spregledane teze enega izmed nekdaj vodilnih članov Socialnih demokratov, dr. Igorja Lukšiča v enem izmed njegovih intervjujev pred leti, v katerem je opozoril, da države ne vodijo več demokratične strankarske, pluralne strukture, temveč neizvoljeni izvrševalci s svojimi parcialnimi interesi, stran od oči javnosti.

V skladu s to logiko je več kot očitno delovala tudi nadobudna ministrica. Vedno glasna v izjavah je očitno še do nedavnega menila, da je dovolj, da si opažen, ko se ne rokuješ z Janezom Janšo, ter viden, ko objameš neformalnega vodjo levice v Sloveniji Zorana Jankovića, pa si ''naš''. In to pomeni, da lahko izvedeš investicijo na tako diletantski način, kot si ga niso upali niti glavni politični operativci LDS-a v časih najbolj nesporne vladavine, te nekoč na več mandatov abonirane stranke, katere desetletno vladavino si je pred časom želel ponoviti tudi predsednik Golob, vsaj glede na njegove optimistične napovedi.

Vedno glasna v izjavah je Dominika Švarc Pisan očitno še do nedavnega menila, da je dovolj, da si opažen, ko se ne rokuješ z Janezom Janšo ter viden, ko objameš neformalnega vodjo levice v Sloveniji Zorana Jankovića, pa si ''naš''.

Glavna akterka škandala si je po pilatovsko želela umiti roke tudi na način, da za zaplet obtoži vse od državnega sekretarja do strokovnih služb ministrstva ter cenilcev. Pri tem je pozabila, da politično vodenje ministrstva ne pomeni samo dodatnih referenc v življenjepisu ter izkazovanja javne pozornosti, temveč tudi prevzemanje odgovornosti, kar pa med drugim pomeni, da naj bi kompetenten minister/ministrica dobro vedel, kaj podpisuje.

Kriza SD-ja

Afera Švarc Pipanove kaže med drugim na to, kako globoko je stranka Socialnih demokratov pravzaprav padla od časov, ko je v svoji sredi imela izkušene politike in se še posebej v času Boruta Pahorja pod imeni, kot so dr. Lukšič, dr. Jelušičeva, dr. Svetlik, dr. Žekš ter številni drugi, formirala kot ključna sila slovenske leve sredine. Iz teh časov je stranka navsezadnje lahko tudi črpala vpliv na evropskem parketu, ki ga je predsednica Tanja Fajon imela ob močnih stikih z glavnimi evropskimi strankami leve sredine ter njihovimi voditelji, od podpredsednika Komisije Fransa Timmermansa do španskega premierja Felipeja Sancheza ter številnih drugih. 

A trenutno se zdi, da je s to afero načet še eden izmed glavnih virov legitimitete, ki jo je imela stranka SD, in to so njene bruseljske povezave na evropski levi sredini. Stanka je namreč pred tednom dni na vsakoletni komemoraciji v Dražgošah ''pompozno'' ustoličila Matjaža Nemca kot prvi obraz SD-ja na evropskih volitvah, ki bi stranko v evropskem boju pripeljal med pretendente prvega na slovenski levi sredini ob prihajajočem spopadu za bruseljske stolčke. No, stavba na Litijski 51 je nenadoma ves načrt vrgla v vodo.

Morali so vedeti ...

Afera o novi sodni palači pa bode v oči tudi zaradi zgoraj omenjene časovnice. Ne pozabimo, da se kljub skrajnemu diletantstvu, negospodarnemu upravljanju z davkoplačevalskim denarjem ter vsakršni odsotnosti vsaj najmanjšega občutka za osebno odgovornost ministrice pozablja, da je sklep za investicijo bil podan na decembrski seji vlade. Predsednik vlade oz. nekdo izmed njegovega najožjega kroga je za vse skupaj moral vedeti, saj se vendarle največje strateške poteze ministrov, med katere investicija v novo sodno stavbo več kot očitno sodi, formalno usklajujejo na sejah vlade. 

Vse to sicer ne zmanjšuje osebne ter skoraj brez dvoma tudi kazenske odgovornosti ministrice, pa četudi je ta svoji vlogi zdaj popolnoma nedorasla. A vendarle se moramo vprašati, zakaj bi bilo največji koalicijski stranki v interesu, da svojo koalicijsko partnerico ''potunka'' v korupcijski škandal, ki bo ogrozil tudi javno percepcijo delovanja vlade. Je torej boj za evropske stolčke na levem polu res tako neusmiljen? Ali pa si je res možno predstavljati, da je predsednik vlade v svojih ravnanjih tako 'menefregističen', da v časih vedno bolj tiranske davčne in denarne nesvobode za svoje državljane v lastnih vladnih vrstah dopušča totalno anarhijo?

Afera, kako je dotrajana stavbna 'Pepelka' na Litijski 51 pravzaprav speča Trnuljčica, polna modernih sodnih soban, ki jo bo v arhitekturno lepotico ob že nakazanih 8 milijončkih spremenil samo še ''majhen'' vložek, ki mimogrede ob najbolj optimističnih ocenah vključuje vsaj še dodatnih 5 milijonov evrov, kaže na popolno nerazumevanje vsakršnih posledic političnih odločitev akterjev, za katere je vse skupaj malodane igra. Če se najvišji predstavnici ministrstva za pravosodje ne zdi sporno, da je podpisala večmilijonsko pogodbo ter slepo nakazala denar za nakup stavbe, ki je po gabaritih popolnoma neprimerna za novo sodno palačo, si njeno izmikanje pred odgovornostjo lahko razložimo z argumentom, da se tudi predsedniku vlade kot njenemu šefu ne zdi sporno, da je investicijo v sodno palačo na hitro ''požegnal'' na seji vlade, ker je bilo pač potrebno ob zaključku leta porabiti denar.

Omejen rok trajanja

Afera pravosodne ministrice je le ena izmed afer v zadnjem času, ki pogrezajo vlado Roberta Goloba. Ob jesenski aferi Ajanović Hovnikove ter trenutno vzporedno potekajoči aferi Stojmenove Duh na temo 6-milijonskega nakupa 13-tisoč prenosnikov se zdi, da je to, kar združuje nesrečne ministrice, dejstvo, da so žrtve lastne nekompetentnosti, pomanjkanja samokritičnosti ter arogance. In če si to isto ravnanje predsednik vlade (zaenkrat še) lahko privošči, ne da bi njegova ugled ter delo trpela posledice, se dame ne zavedajo, da imajo v trenutni konstelaciji politične moči na levici omejen rok trajanja; prava moč se skriva izven krogov vladnega trojčka, ob čemer je njihov sončni kralj politično zaščiten kot kočevski medved.

Trenutno bolj ali manj kaže, da je politična kariera Dominike Švarc Pipan kot ambiciozne in visokoleteče političarke Socialnih demokratov zapečatena, vsaj sodeč na ostre odzive iz njene lastne stranke. Sicer pa zadnji primer odstopljene ministrice za javno upravo kaže, da se najvišjim uradnikom iz klana ''naših'' nevestno, neodgovorno in koruptivno delo morda celo izplača, saj so lahko nagrajeni s kariernim napredovanjem z ministrstva na javno manj glamurozno, a finančno celo bolj vabljivo delovno mesto v državni upravi. Ne glede na vse torej gospe ministrici najverjetneje ne bo hudega, česar pa za državni proračun ter javni ugled inštitucij ne moremo trditi.