Zveza Nato bo imela novega voditelja

Zveza Nato bo odhajajočega nizozemskega premierja Marka Rutteja potrdila kot novega generalnega sekretarja. Nadomestil bo Jensa Stoltenberga na čelu Severnoatlantskega vojaškega zavezništva. 57-letni Rutte bo mesto generalnega sekretarja zasedel oktobra.

Liberalec Mark Rutte bo prevzel vodenje zveze Nato po tem, ko se je kandidaturi odpovedal edini konkurent, romunski predsednik Klaus Iohannis. Njegova odpoved je povezana z dejstvom, da za izvolitev od članic ne bi prejel dovolj glasov. Z Ruttejevim imenovanjem se bo 1. oktobra s čela zveze umaknil Norvežan Jens Stoltenberg, ki je Nato vodil zadnje desetletje.

Zvezo Nato Rutte prevzema v času izrednih varnostnih razmer, ko varnost EU ogroža ruska vojna proti Ukrajini. Od takrat skoraj vse članice Ukrajini pomagajo z vojaško opremo in orožjem, razen Madžarske. Rutte je zato dejal: »Ukrajina mora zmagati to bitko. Za svojo in našo varnost.«.

Stoltenberg ga podpira

Stoltenberg je izjavil, da toplo pozdravlja izbiro Rutteja za svojega naslednika: »Mark je zavezan Natu, močan voditelj in ustvarjalec soglasja. Vem, da prepuščam Nato v dobre roke.« Nato sprejema odločitve s soglasjem, tako da so Rutteja, ki se po skoraj 14 letih premierskega mandata umika iz nizozemske politike, lahko potrdili šele, ko ga je podprlo vseh 32 članic zavezništva.

Nov generalni sekretar na sedež zveze v Bruselj prihaja z Nizozemske, kjer je bil dolga leta premier. 57-letnik bo četrti Nizozemec na čelu Nata, usodo mandata pa mu bodo v veliki meri krojile letošnje volitve v ZDA. Ruttejevo ime se je v zvezi z Natom pojavljalo že julija lani, ko je z odstopom vlade sprožil predčasne volitve, na katerih je nato novembra slavila zmago skrajno desna Stranka za svobodo (PVV).

Ruttejeva mladost

Rutte se je rodil v Haagu, na jugu Nizozemske. Je najmlajši otrok trgovca Izaäka Rutteja in njegove druge žene Hermine Cornelie Dilling. Očetova druga žena, pravzaprav sestra njegove prve žene, ki je umrla, medtem ko sta bila oba zajeta v takrat nizozemski Indoneziji. Japonski vojaki so ju internirali v taborišče za vojne ujetnike v Džakarti.

Rutte ima sedem bratov in sester zaradi očetovih dveh zakonov. Eden od njegovih starejših bratov je umrl zaradi aidsa v osemdesetih letih. Rutte je pozneje opisal smrti svojega brata in očeta kot dogodke, ki so spremenili tok njegovega življenja. 

Rutte je od leta 1979 do 1985 obiskoval licej Maerlant Lyceum, kjer se je specializiral za umetnost. Čeprav je bila njegova prvotna ambicija obiskovati konservatorij in postati koncertni pianist, je vpisal študij zgodovine, kjer je leta 1992 magistriral. Kot študent je bil politično aktiven in je deloval v okviru mladinske organizacije Svoboda in demokracija, mladinske organizacije VVD, katere predsednik je bil od leta 1988 do 1991. 

Poslovna kariera

Po študiju je Rutte vstopil v poslovni svet in delal kot menedžer za Unilever in njegovo prehrambeno podružnico Calvé. Do leta 1997 je bil Rutte del oddelka za management človeških virov družbe Unilever. Med letoma 1997 in 2000 je bil Rutte vodja osebja Van den Bergh Nederland, hčerinske družbe Unilever.

Politična pot

Leta 2002 se je aktivno vključil v politiko. Premier Jan Peter Balkenende iz Krščansko-demokratičnes stranke (CDA) ga je imenoval za državnega sekretarja. Na volitvah leta 2003 je bil izvoljen v predstavniški dom. Leta 2004 je v drugi Balkenendejevi vladi postal državni sekretar za izobraževanje, kulturo in znanost. Po lokalnih volitvah leta 2006 je vodja stranke VVD Jozias van Aartsen napovedal svoj odstop. Rutte je na naslednjih volitvah s stranko povedel in bil izvoljen 31. maja, kmalu zatem je vlado zapustil. Nekaj tednov pozneje je vodil VVD na volitvah 2006; čeprav je stranka izgubila šest sedežev, so vseeno postala druga največja opozicijska stranka.

Na volitvah leta 2010 je Rutte vodil VVD in dobil največje število oddanih glasov, zaradi česar so prvič v zgodovini stranke postali največja stranka v predstavniškem domu. Rutte je po dolgih koalicijskih pogajanjih 2010 prisegel kot nizozemski premier. Bil je prvi liberalec, ki je bil imenovan za predsednika vlade v 92 letih, in tudi drugi najmlajši premier v nizozemski zgodovini.