Zoran Vaupot: Ideološke omejitve iz preteklosti so velika ovira pri razvoju našega zdravstvenega sistema (2. del)

V drugem delu pogovora z dr. Zoranom Vaupotom smo spregovorili o tem, ali je diskusija o težavah, ki jih ima slovensko zdravstvo, sploh racionalna. Marsikje v tujini namreč pacient sploh ne ve, da se je zdravil pri zasebnem izvajalcu ali v zasebni bolnišnici. Temu je tako prav zato, ker je v ospredju on sam, ne pa ideologija, ki bi zapovedovala, da je dobro le državno zdravstvo.

V prvem delu pogovora ste omenili, da smo Slovenci veliki gradualisti in da si velikih sprememb ne želimo. Kako potem pristopiti k reformi zdravstvenega sistema, da jo bodo ljudje vzeli za svojo? 

Saj drugače kot postopno sploh ne gre. Ta postopnost oziroma gradualnost ni težava sama po sebi. Dejstvo je, da je že pri prvem, najmanjšem koraku v smeri nekega novega želenega stanja, treba imeti oblikovano celotno sliko sprememb, ki jih bomo izvedli. Ne gre skočiti v vodo, potem pa ugotoviti, da ne znaš plavati. Zavedamo pa se, da improvizacija pri tako velikih in pomembnih sistemih ni mogoča, zato je veliko bolj varno, da ne storimo nič. Najprej je treba jasno opredeliti cilje, ki jih želimo doseči, potem pa lahko začnemo z izvedbo postopnih korakov. 

Neučinkovit zdravstveni sistem je za bolnika pravzaprav najdražji, saj mora poleg obveznih zavarovanj plačevati tudi iz lastnega žepa. V Sloveniji že nastaja vzporeden zasebni zdravstveni sistemi, ki ga kot »hitro pot do specialista« že tržijo zasebne zavarovalnice. Je to prava pot, v katero naj gre naše zdravstvo?  

Za vzporedni samoplačniški trg ni kriv trg sam po sebi, tudi ne zasebno zdravstvo, ampak je izvirni greh v neurejenem javnem zdravstvu.

Ko smo analizirali dokumente Svetovne zdravstvene organizacije, smo videli, da je obseg samoplačništva v Sloveniji, ne glede na pretežno prepričanje slovenskega javnega mnenja, še vedno relativno majhen. Pri nas težko sprejemamo tovrstna dejstva, sploh ko imamo vnaprej izoblikovane ideje. 

Obseg samoplačništva je torej relativno majhen in tako je tudi prav. Kajti veliko samoplačništvo privede do razslojevanja različnih družbenih slojev glede na razpoložljiva finančna sredstva.  

Povejmo pa kljub vsemu, da za ta vzporedni samoplačniški trg ni kriv trg sam po sebi. Tudi ni krivo zasebno zdravstvo, ampak je izvirni greh v neurejenem javnem zdravstvu. Kazati s prstom na logiko tržnega delovanja ali zasebno zdravstvo ni korektno. 

Absolutno podpiram prostovoljno zdravstveno zavarovanje, zato ker tudi omejuje samoplačništvo, in je lahko pomemben, to smo lahko tudi videli v študiji o Sloveniji, še vedno neizkoriščen dodaten vir za financiranje zdravstvenega sistema.  

Ko v Sloveniji govorimo o zasebnem zdravstvu, se razprava pogosto obrne tudi na koncesionarje. Ti so za številne, npr. za stranko Levica, nekakšen nebodigatreba. So ti problem slovenskega javnega zdravstvenega sistema ali njegova potencialna rešitev? 

Tu moramo iti pri nas čisto na začetek, ker so težave tudi izven zdravstvenega sistema. Gre za to, da bo treba sprejeti dejstvo, da javnega sistema ne tvorijo zgolj s strani države ustanovljeni izvajalci. Tega pri nas še nismo sprejeli. “Javno” ni sinonim za “državno lastnino”. Javna storitev oziroma storitev javne službe je tista splošno dostopna storitev, ki zadovoljuje potrebe širše javnosti. Pa čeprav jo izvajajo zasebni izvajalci. 

Zasebnikom država z dodelitvijo koncesij prizna pomen pri opravljanju javne službe. Plačuje jim koncesnine in nobenega dvoma ne bi smelo biti, da gre za pomembne člene javnega zdravstva. 

Če grem nazaj na svojo osebno izkušnjo v Franciji; tam se nihče ne sprašuje, ali je tisti zdravnik, h kateremu si šel, zasebnik. Oziroma ali je bolnišnica, kjer se zdravi, zasebna ali s strani države ustanovljena ustanova. To je javno dostopno zdravstvo. In oboje financira država. Moje stališče je, da je treba bazo koncesionarjev pri nas bistveno razširiti, ne pa zožiti. 

Morali bomo preseči ideološke omejitve iz preteklosti, ki so ena velikih ovir pri razvoju našega zdravstvenega sistema. Ampak zdravstveni sistem pri tem ni osamljen. Zelo podobno velja tudi za druge družbene podsisteme. Na primer šolstvo. Tam nekateri, poimenujmo jih kot izgubljene v preteklosti, raje kot člane neke stranke, zasebnim izvajalcem enostavno ne priznavajo pomena pri opravljanju javne službe. Najprej bi jim vzeli koncesije, nato akreditacije, potem pa jih vključno z drugimi zasebnimi izvajalci, ki od države sploh ne prejemajo koncesij, najraje kar ukinili. 

Nihče ne bi smel imeti nič proti osebam, ki so pripravljene veliko delati in zaradi tega tudi več zaslužiti.

Kakšen delež koncesionarjev je v drugih zdravstvenih sistemih? 

Tega nismo ugotavljali, ker to sploh ni relevanten kriterij. Predvsem ni ideološkega ozadja, ali je nekdo zasebnik ali s strani države ustanovljena ustanova. Sprašujemo se, kaj pacienti potrebujejo, katere in koliko storitev, da jih bodo dobili takrat, ko jih potrebujejo, in da ne bo dolgih čakalnih vrst. To so relevantni kriteriji, ne pa lastnina izvajalcev zdravstvenih storitev. Se pravi, spet smo pri tisti ključni spremembi miselnosti, da je treba izhajati iz potreb pacientov, ne pa iz izvajalcev in lastništva. 

Veliko se govori tudi o »zdravnikih dvoživkah«. V eni od zahtev aktivistov, ki sta jo podpisali tako SD kot Levica, je, da se zdravnikom, ki delajo v javnih (državnih) ustanovah, prepove popoldansko opravljanje dejavnosti pri zasebnih ponudnikih zdravstvenih storitev. Kako gledate na to zahtevo? 

Točno v tej zahtevi se kaže tisto, kar sem ravno prej omenil, ta ideološkost. Po mojem stališču nihče ne bi smel imeti nič proti osebam, ki so pripravljene veliko delati in zaradi tega tudi več zaslužiti. Kar je v Sloveniji smešno, je to, da temu, da bi ljudje veliko delali in dobro zaslužili, najbolj nasprotujejo prav tisti, ki na deklarativni ravni podpirajo znani slogan, poznan predvsem iz preteklosti: “Delu čast in oblast.” Samo zaslužiti ne smeš, očitno, delaš pa lahko. 

Pri zdravnikih se mi zdita ključna dva vidika. Prvič: delo v matični ustanovi, naj gre za državno ali zasebno ustanovo, tam kjer si zaposlen večji del delovnega časa, ne sme trpeti, ne z vidika količine niti kakovosti, na račun dodatnega, popoldanskega dela. Se pravi, če dopoldan ali npr. osemdeset odstotkov delovnega časa delaš v svoji matični ustanovi, delaš dovolj in delaš dovolj dobro, potem je ta pogoj izpolnjen. 

Obenem dopolnilno delo ne sme predstavljati konkurence delu v matični ustanovi. Če ti isto storitev opravljaš dopoldan v matični ustanovi, potem pa popoldan še kot zasebnik, je to konkurenca. Sploh ker prihaja do prenaročanja pacientov. Se pravi, da ti matična ustanova, ki je lahko državna, pa tudi zasebna, predstavlja vir, kjer pridobiš bodočo stranko in potem stranko napelješ v svojo zasebno ordinacijo.  

Če sta izpolnjena oba pogoja, se pravi, da ne trpi ne kakovost ne količina dela pri matičnem delodajalcu in da ni konkurence med dvema ustanovama, potem z dodatnim delom in dodatnim zaslužkom zdravnikov absolutno nimam nobenih težav. 

Je pri tem problem tudi to, da so zdravniki plačani premalo? Da vedo, da lahko zaslužijo v zasebni ambulanti bistveno več? 

Ali so res premalo plačani? Ali pa pri njih deluje trg delovne sile? Jaz mislim, da je to drugo. Ko rečeš, da je nekaj premalo ali preveč, moraš povedati, v primerjavi s čim. Zanje je objektivna kategorija najprej primerjava z zasebnimi ambulantami. Zakaj pa imajo v zasebnih ambulantah lahko (in morajo imeti) višje plače? Zato, ker zdravnikov primanjkuje. Če bi bilo zdravnikov preveč, bi bile tudi plače nižje. Če jih pri nas ne bi dobili, bi šli pa v tujino. In to tudi že počnejo. Skratka, to je sistem, kjer zelo močno deluje trg delovne sile. Že v Sloveniji, pa tudi v mednarodnem okolju. In tukaj resnično ne zavidam direktorjem naših zdravstvenih ustanov, ki so del javnega plačnega sistema, da s to omejeno maso plač tekmujejo tako z zasebnimi izvajalci kot tudi z izvajalci iz tujine. 

Treba je izhajati iz potreb pacientov, ne pa iz izvajalcev in lastništva. 

Kako se s tem problemom borijo primerjane države? 

Edini način je ta, da imaš dovolj velik vpis v šolski sistem. Saj za takšne stvari se da vnaprej napovedati, kdaj bo prišlo do težave. Zato moraš vpis ustrezno povečati pravočasno, ne pa takrat, ko že imaš težavo. Kajti da prideš do specialista, traja vsaj devet, deset let od začetka šolanja. 

Očitno so tam, kjer težav nimajo, pravočasno poskrbeli za zadosten vpis diplomantov. Mi pa smo še nedolgo nazaj imeli samo eno medicinsko fakulteto. Pa tudi odobren vpis je bil relativno majhen, povečali smo ga šele to šolsko leto. Dobro je, da je obstoječa vlada to naredila. Ampak to povečanje se bo poznalo šele čez nekaj let, do takrat pa bo težava s pomanjkanjem domačih zdravnikov še vedno pereča. 

Ste si pogledali predvolilne programe političnih strank na področju zdravstva? Katera od strank ima po vaše predstavo o reformi zdravstvenega sistema, ki bi bila najbolj skladna z ugotovitvami vaše mednarodne študije? 

Tu vas moram malo razočarati. Nisem bral predvolilnih programov za področje zdravstva. Tudi nasploh tega ne počnem, ne samo za področje zdravstva. Papir pač prenese vse. Kar se mi zdi bolj pomembno je, da neka stranka predstavi predvideno kadrovsko zasedbo ključnih delovnih mest v primeru sodelovanja posamezne stranke v novi vladi. Tako lahko vem ne le, kdo bo zdravstveni minister, ampak mogoče tudi ostale predvidene kadrovske zasedbe na ključnih odločevalskih položajih. To mi je bistveno bolj pomembno. V praksi se žal prepogosto čez nekaj let izkaže, da obljube niso bile izpolnjene. Nato gre le še za iskanje razlogov, zakaj tega ni bilo možno izvesti, in prepričevanje, da bi ljudje verjeli, da so odločevalci sicer vse želeli narediti, ampak da enostavno niso mogli. Zato sem zelo skeptičen do vsake stranke, ki ima lepo zapisane predvolilne obljube, ne vidim pa, kdo so njihovi predvideni izvajalci, ključni odločevalci.