Zlorabljeni otroci žrtve duhovnikov in medijskih pravd

Pisati komentar o sodnem primeru, ki je star že leta, je precej nehvaležna naloga. In še težje je najti prave in primerne besede za dejanja, ki so neopravičljiva. Sodba vrhovnega sodišča v primeru domnevne zlorabe mladoletne deklice s strani artiškega župnika je znova odprla nikoli zaceljeno rano, ki jo nosijo mnogi.

Skupnost vernih in nevernih v Artičah se je znašla pod žarometi, ne zaradi odličnega sadja, ki ga tam pridelujejo in niti zaradi vzorne šolske zadruge. Pozornost javnosti jim je pridelal nekdanji tamkajšnji župnik, ki naj bi zlorabil nemočno dekle.

In danes se na nek način to ponavlja, ker je sodišče izdalo novo sodbo in ker vesoljna Slovenija o tem modruje. Predvsem določeni mediji, ki izrabljajo zgodbo za politične točke v boju zoper Cerkev. Osebno mislim, da se tukaj odpirata dve vprašanji: vloga Cerkve in vloga medijev.

Bi morala ”uradna Cerkev”, torej mariborska nadškofija, celjska škofija in artiška župnija plačati odškodnino, ker je njihov ”delavec” storil kaznivo dejanje? Po oceni vrhovnega sodišča da, po zdravi pameti pa bi moral biti odgovor negativen.

Zakaj?

Zato ker bi sicer moral poslovodja ali direktor katerega koli podjetja plačevati za kazensko odgovornost svojih zaposlenih. Teza, da so tudi v Ameriki in na Irskem škofije plačevale vrtoglave vsote v odškodnino za zlorabe ne zdrži v slovenskem primeru.

Tam je bilo dokazano, da so bili odgovorni seznanjeni s početjem duhovnikov in so to prikrivali, medtem ko gre tukaj za povsem drugačen primer. Župnik ni škofov uslužbenec, ampak je na svoji župniji samostojen in suveren. Po Zakoniku cerkvenega prava velja, da če se ob premestitvi sam ne odpove svoji župniji, ga škof ne more premakniti …

Narejen napredek v zaščito otrok

Katoliška Cerkev je od izbruha škandalov naredila veliko pomembnih korakov za zaščito otrok. Tako na svetovni kot na slovenski ravni so bile sprejete smernice, navodila in ukrepi, ki so izboljšali sistem kontrole in preventive.

Najpomembnejši korak pa se je zgodil v miselnosti ljudi, da je zlorabo potrebno obsoditi, žrtvi pomagati, storilca pa ustrezno sankcionirati.

Davek za to spremembo je bil zelo visok, saj so dolga leta molka in prikrivanj marsikje vzela Cerkvi verodostojnost in moralno avtoriteto.

Kot verniki in kot družba smo se morali soočiti s šokom, da se to dogaja in šele potem smo lahko naredili pomembne korake k spremembi.

Verjetno so k temu pripomogli tudi mediji, ki so s svojim pritiskom in razkrivanjem zgodb pospešili proces, vendar imajo tudi drugačno vlogo …

Mediji v dvojni igri

Medijsko razkrivanje zgodb spolnih zlorab je pospešilo procese očiščevanja in sanacije tega občutljivega vprašanja v Cerkvi in družbi, hkrati pa so izkoristili napake nekaterih duhovnikov za obračun z vero.

Novinarji so razkrite zgodbe pogosto posplošili in jih uporabili kot proti argument – ki to ni – v splošnem diskurzu proti Cerkvi in veri. Tako smo lahko v letih najbolj akutnega spopadanja s škandali zlorab brali o posebnih obdavčitvah, ločitvi, prepovedi delovanja Cerkve in še čem.

V resnici so (bile) žrtve zlorab dvakrat žrtve. Prvič zaradi početja storilca, drugič pa zaradi izkoriščanja njihovih zgodb v medijih za politični obračun in ideološki boj.

Pravičnost terja ustrezno kazen za storilca, terja pa tudi sočutje in obzirnost do žrtve. Njena intima je sveta, zato je najbolje, da ne prestopamo praga informiranosti javnosti s kričečimi naslovi ali za izrabo dogodkov v lastno korist. To terja odgovornost in zrelost.