»Zlahka bom začel« in »nič se ne bo zatikalo, ko se bom lotil«

Pri sebi sem opazil, da če želim, da bi nekaj redno delal, morda več let, mora biti prag vstopa v to dejavnost zelo nizek. Prav tako je treba odstraniti tudi majhna zatikanja pri opravljanju te dejavnosti. Organizirati se moram tako, da se mi nikjer – še najmanj pa na začetku – ne zatakne: da imam vse pripravljeno, da se dejavnost zlahka začne in da vse poteka, kolikor je mogoče, brez težav. Da možgani nikakor ne najdejo razloga niti izgovora, da tega ne bi počel. 

Peka kruha

Naj dam kar praktičen primer. Pred leti, v projektu 1 € na dan, sem se odločil, da bom sam pekel kruh. Redno. Peko kruha sem organiziral tako, da je vstop v peko lahek in da se mi med peko ne zatika. Praktično to pomeni, da imam posodo za pripravo testa vedno v pripravljenosti na istem mestu v stanovanju. V posodi vedno »počiva« vse orodje, ki ga pri tem uporabljam: merica za odmerjanje kvasa, soli, kuhalnica. Tudi tehtnica je vedno pripravljena na kuhinjskem pultu. Recept je bil na začetku pritrjen na oglasno desko, sedaj ga znam na pamet. Kvas – suhi, ki ga ni treba kaj posebej pripravljati pred uporabo – je vedno v hladilniku na istem mestu. Vreča moke s posodico za nalaganje – prav tako na svojem mestu. Skratka, premisliti je treba, se organizirati, pravzaprav kar postaviti sistem, da je prag vstopa nizek in da proces gladko teče. Da možgani že vnaprej »verjamejo«, da se bo lahko začelo in da se ne bo zatikalo. 

Dnevno branje

Prav to isto velja tudi za recimo branje dnevne Božje besede: Sveto pismo, flomastri za podčrtavanje, kemični svinčnik in zvezek za zapisovanje, Beseda med nami; vse mora biti na svojem mestu – da samo primem, berem, kaj zapišem. 

Enako velja tudi za službene dejavnosti, kjer naj vodja skupaj s sodelavci premisli proces in naredi vse, da je prag vstopa v neko rutinsko dejavnost zelo nizek in da se v procesu ne zatika. Tako bo delo narejeno lažje in hitreje ter brez stalnih zapletov.  

In vse to velja tudi pri vzgoji otrok. Če želimo, da bo otrok neko dejavnost redno in z veseljem izvajal, mu omogočimo in mu pomagajmo, da se organizira, da si – kolikor je mogoče – zniža prag vstopa v to dejavnost, da si postavi sistem. Ko je sistem vzpostavljen, ga le še spodbujamo, da sistem disciplinirano ohranja in ga – ko je treba – tudi izboljšuje. S tem ga dobro pripravljamo na družinsko ter tudi na službeno življenje. 

Dva vzorca

Vse torej naredimo, da si s postavljanjem sistemov v možgane zapišemo dva vzorca: »zlahka bom začel« in »nič se ne bo zatikalo, ko se bom lotil«. Ko to ponavljamo, ko imamo veliko uspešnih izkušenj, delo zlahka opravljamo, proces preide v navado in ni več težek. Ko sistem dela še izboljšujemo, se stvari še pohitrijo, skoraj avtomatizirajo in jih tudi v praksi radi in redno izvajamo. In so nam rezultati v veselje.  

Včasih pa mora biti prag visok. Če torej ne želimo, da se kakšna dejavnost izvaja, pa prag – recimo otrokom – pustimo visok, morda ga celo sami dvignemo. 

Naročniška vsebina