Živčno zatišje pred grozečim viharjem: Putin se igra z nami

Trenutno ves svet živi kot v nekem “zatišju”. Kot da se je čas ustavil, konflikt poniknil, kriza ohladila. Vendar, pozor (!!!), vsi sodi smodnika so še tam, kjer so bili, in verjetno jih je še več. Kaj se torej v teh dneh dogaja?

Putin se očitno igra z nami. Cel svet čaka nanj in se sprašuje, kaj bo ukrenil, če bo napadel, kdaj, kako bo napadel, od kod, s kakšnimi sredstvi, kaj bo potem … Torej, živčno igranje s časom in z negotovostjo. Lahko bi rekli, normalno! Tako se tem stvarem streže! Analitiki ugibajo o raznih časovnicah: Pekinške zimske olimpijade ki se pričnejo 5. 2., klimatski razlogi, razni novi diplomatski poskusi, navsezadnje Biden že ves čas govori o napadu sredi februarja, …

Poleg tega pa Putin tudi ve koga (katere) ali kaj ima na nasprotni strani. Najbolj jasen nasprotnik je ukrajinska država, ki mu pa kljub obrambni odločnosti ne krati spanja. Vsi ostali nasprotniki so nepredvidljivi in se ne ve kako bodo končno reagirali. Vsak po svoje je zelo močan in šibek. NATO in ZDA  skušata Putina odvračati od kakršne koli uporabe sile, ki jo Mednarodno pravo in Listina OZN izrecno prepovedujeta. Pa ni prepovedana samo uporaba sile, temveč tudi ogrožanje miru (VII. poglavje, člen 39 in sledeči).

Prav tako je temeljna postavka mednarodnega reda po 1945 prepoved spreminjanja meja, saj so le-te v preteklosti povzročile vse vojne.  Rusija je danes vsa ta pravila že eklatantno kršila. (Mimogrede: V primerjavi se Kitajska nasproti Tajvanu še drži omenjenih določil, a bomo videli koliko časa).

Putin je v tem trenutku na boljšem, ker ima on iniciativo. Lahko ukrepa kadar hoče in kakor hoče. On je izzivalec in hoče spremembo položaja. NATO in ZDA hočeta samo ohranjati status quo in se medtem »kuhata« v tem čakanju, kar je tudi svojevrstno rusko orožje, predvsem psihološko, upoštevajoč vpliv na svetovno javno mnenje. Spomnimo samo na znan rek, ki so ga v zahodni Evropi nekateri uporabljali  med Hladno vojno: Better red than  death (Bolje rdeči kot mrtvi). Drugi so ga seveda uporabljali obrnjeno (Better death than red).   

Če Putinovem izzivu nihče ne bo postavil meja, se sesuje ves mednarodni pravnopolitični red in arhitektura povojne OZN,

Rusija ne bo "agresor", kar pa ne pomeni, da ne bo napadla

V zvezi z pričakovanim napadom: Rusi verjetno ne bodo tako »nespametni«, da bodo napadli Ukrajino na klasičen način, denimo, kot Hitler Poljsko septembra 1939. Ne pozabimo na vzporedja. Tudi Hitler je zahteval revizijo Versajske pogodbe, imel za argument usodo prekomejnih sudetskih Nemcev na Češkem, že prej dosegel priključitev Avstrije, pozneje pa, s pretvezo koridorja v Gdansku, končno napadel Poljsko.

V današnjem svetu je agresivna vojna in nasilna sprememba meja, kot rečeno, prepovedana. Putin se pred mednarodno skupnostjo ne bo hotel evidentirati kot očiten agresor. Agresor, po Resoluciji OZN št. 3314, je prima facie tisti, ki prvi uporabi silo. Rusija ne bo hotela biti agresor. Naivni bi bili, če bi mislili, da je Putin naiven. Poslužil se bo kakega drugega sredstva oz. oblike.

Zadnjič sem omenil možnost, da bi, denimo, proruski separatisti znotraj Ukrajine zakuhali kak izgred ali spopad in ga naprtili ukrajinski vojski, na kar bi Rusija »morala priskočiti na pomoč«. Pa bi se našlo še kako možnost.  Uradna teza Rusije je, da gre tu za notranjo ukrajinsko krizo. Putin je 12. julija 2021 napisal (?) in  objavil dolg esej z naslovom »O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev«. Torej tudi tam »bratstvo in edinost«, kot nekdaj v naših logih. Le da o tem Ukrajincev ni nič vprašal.

Sesuje se lahko povojna ureditev sveta

Naj bo tukaj še enkrat poudarjena nujna absolutna enotnost in odločnost članic NATO-a. Posebej tudi odločnost ZDA. Samo tako lahko odvračanje uspe. Če Putinovem izzivu, že sedaj z zgolj ogrožanjem miru, kaj šele ob možni uporabi sile, nihče ne bo postavil meja, se sesuje ves mednarodni pravnopolitični red in arhitektura povojne OZN, ki izgubi ves svoj smisel. Če se to zgodi smo (spet) v mednarodni »džungli«. V mednarodnih zadevah je sicer ta »džungla« vedno navzoča, a z mednarodnimi ustanovami, če se jim vsi vsaj nekoliko podrejajo, omiljena.

A kot rečeno »Če …«. Če se pojavi nek Hitler ali nek Putin ali kdo drug njima podoben (po okusu bralca), se vse razcefra in naša civilizacija nazaduje spet za več korakov nazaj, v najboljšem primeru vsaj v dobo neučinkovitega Društva narodov pred Drugo vojno. V tem primeru, tako kot po covidu-19, svet ne bo več tak kot je bil.

Lahko se seveda vprašamo, če ta propad mednarodnega reda ni morda v interesu kake manj vidne a močne politične ali ekonomske sile, ki si spremembe te ureditve želi. OZN je bila ustanovljena pač v drugačnem svetu kot ga imamo danes in je res da ne odgovarja današnjemu stanju. Zato so že večkrat bili narejeni poskusi spremembe te organizacije, a brez uspeha. Tragično bi pa bilo, če bi se to poskušalo doseči na nasilen način, z brezštevilnimi žrtvami.

Na podlagi konkretno izkazane enotnosti in odločnosti se je pa treba trdo pogajati, da se doseže odstop Rusije od nasilnih potez ter nesprejemljivega izsiljevanja. Šele potem in zgolj zaradi pogajanj, ker je pač pri vsakem pogajanju treba nekaj koncedirati, je treba Rusiji dati nekaj nebistvenega v zamenjavo, da se ji omogoči eleganten izhod in tako reši krizo. Kaj je »nebistveno« za današnji mednarodnopolitični trenutek, naj določijo tisti, ki se bodo trdo pogajali.