Zgodovinski trenutek, ko smo bili Slovenci složni daleč pred osamosvojitvijo

Andreja Barat
29

Dolgo bi lahko razpravljali o zgodovini slovenskega naroda. Je Hotimir res preplaval tisto rusko reko, zakaj je knežji kamen danes v sosednji državi, so Madžari res naši prijatelji, smo v vojni zmagali ali izgubili… Vsekakor pa se moramo strinjati, da je bilo obdobje taborov (1868-71) za Slovence ključen čas, ko smo se oblikovali kot narod. Poglejmo si ga od bližje.

Pomlad narodov …

Idejo taborskih gibanj smo prevzeli od Čehov, sam izraz pa je turški. Očitno so si že takrat dovolili »multikulti« vplive. Da ne zaidemo s teme, ideja je izjemna. In ne, ni vzklila v beli Ljubljani, med mestno gospodo, vzklila je v vaških gostilnah, pod vaškimi lipami, na veselicah, pred cerkvami …

Ideja je bila, da se ob določenem dnevu zbere čim več slovensko govorečih ljudi, da se pokaže tako sebi kot drugim, da smo narod, ki ga je potrebno upoštevati. Da se okrepi samozavest in ponos slovenskega ljudstva. Da se s konkretnimi zahtevami in pobudami obrne na oblastnike ter se doseže priznanje in upoštevanje slovenstva in reševanje drugih konkretnih težav, ki so pestile ljudstvo. Namen pa je bil seveda tudi družabne narave. Konkretne vsebine in zahteve taborov si lahko ogledate v spodnji galeriji.

V tistem času smo bili Slovenci večinoma pod avstrijskim cesarstvom. Večina Slovencev je znala le en jezik-slovenski, vse uradno, pa je bilo v nemščini (šole, uradi, časopis…). Seveda ni bil problem samo jezik, temveč tudi, da se je Slovence smatralo kot germanizirane Slovane in ne kot samostojen narod. Prebujajoče se slovensko zavedno meščanstvo in kmečka aristokracija so povedli Slovence na novo pot.

Na prvem taboru, ki je bil 9.8.1868 v Ljutomeru se je zbralo 7.000 ljudi. Taborsko gibanje je dobilo svoj zagon in tako se je v prihodnjih letih zvrstilo 38 taborov.

Ni bil problem samo jezik, temveč tudi, da se je Slovence smatralo kot germanizirane Slovane in ne kot samostojen narod. Prebujajoče se slovensko zavedno meščanstvo in kmečka aristokracija so povedli Slovence na novo pot.

Enotnost in složnost slovenske politike

V taborskih letih nam je Slovencem uspelo to, kar nam je malokrat v zgodovini. Složnost!

Na tabore so hodili in na njih sodelovali vsi. Mladi in stari, kmetje in gospoda, klerikalci in liberalci … Zato so tudi bili prepričljivi. Tabori niso govorili o stvareh, ki bi razdvajale, pač pa o stvareh, ki so združevale. Ni šlo toliko za resne težnje po ustavnih spremembah in po spremembah deželnih meja, šlo je bolj za to, da je postal jasen obstoj Slovencev in tudi njihova volja. Da smo narod s svojim jezikom, kulturo, značajem. Za ta plemeniti namen so se dvignili nad lokalne in strankarske razprtije. In šlo je seveda za sanje, da nekoč pridemo do svoje države.

Žal se je po taborskih letih začel večati prepad med liberalnim in klerikalnim krilom, pa tudi pritiski nemške strani so bili vedno večji. Ideja Zedinjene Slovenije je počasi bledela pod slabimi socialnimi in gospodarskimi razmerami. Medtem ko so se politiki pričkali za svoje strankarske interese, se je v naslednjih desetletjih po svetu v iskanju boljšega življenja razkropilo na deset tisoče Slovencev.

Stoletje je bilo potrebno, da smo Slovenci spet stopili skupaj in si končno izborili lastno državo.

Na tabore so hodili in na njih sodelovali vsi. Mladi in stari, kmetje in gospoda, klerikalci in liberalci … Zato so bili tudi prepričljivi.

Taborsko gibanje danes

Še (subjektivni) utrinek iz praznovanja 150. obletnice 1. slovenskega tabora v Ljutomeru: Organizator občina Ljutomer. Kvalitetna proslava in na nivoju. Veliko zanimivih gostov, žal pa se je od državnikov zdelo vredno priti le predsedniku Pahorju in poslancu Nsi. Tudi sicer je bila udeležba zelo bleda slika tabora pred 150 leti, ko se je zbralo 7.000 ljudi. (Le kje so bili veliki spletni branitelji slovenstva in slovenske kulture?)

Velik plus je, da so proslavo uspeli narediti in ohraniti nadstrankarsko, apolitično in predvsem za vse Slovence. Tam so bili (sicer brez vidne funkcije) tako člani NOB kot tudi cerkveni predstavniki. Svoje predloge in pobude so v duhu tabora večinoma zelo kvalitetno podali predstavniki različni družbenih skupin. Glavni govornik, dr. Miran Puconja, je govoril besede, ki bi jih moral slišati vsak Slovenec, ki da kaj nase.

Posnetek (od 22:00 dalje)

Po proslavi, pa se je nadaljevalo še pomembnejše slavje in to je bila maša v nabito polni (k čemur so veliko pripomogli Prijatelji Radia Ognjišče) ljutomerski cerkvi. Kajti brez Božjega blagoslova tudi slovenstvo ne bi in ne bo obstalo.

Pogled usmerjen v prihodnost

Danes se lahko s hvaležnostjo in ponosom oziramo nazaj na naše prednike. Tudi po njihovi zaslugi se nam danes godi bolje kot kadarkoli. Tako glede narodnostnih kot gospodarskih in kulturnih zadev. Znamo to ceniti?

Čeprav imajo Avstrijci danes minimalno plačo skoraj večjo kot mi povprečno in se jim v tem smislu bolje godi – mi nismo oni. Vsak narod (tako kot vsak posameznik) je poklican, da postane on sam. Zgledujmo se po drugih, prevzemimo kar je dobrega, a varujmo in cenimo naše kot veliko dragocenost. Razvijajmo se, rastimo kot narod, pridobimo si spoštovanje sosedov in skupaj ustvarjajmo boljši svet.

Tudi danes znova potrebujemo klic: »Slovenci, zedinimo se!« Zedinimo se levi in desni, verni in neverni, tisti iz mest in tisti iz vasi. Tisti, ki imamo že generacije slovenske korenine in tisti, ki se nas drži priimek z mehkim ć. Ni nas veliko, prav malo v bistvu in zelo razdeljeni smo med seboj. Naše politične elite nas delijo še bolj in morda je čas, da spet obudimo taborskega duha in se naučimo delati za skupno dobro, tudi če imamo glede nekaterih stvari različne poglede.

Če zamudili Ljutomerski tabor, imate 6.9. v Žalcu ponovno priložnost.

Zgodovinski podatki so vzeti iz knjige Taborsko gibanje na Slovenskem  [/su_note]

29 KOMENTARJI

  1. Tabor 6 9. v Žalcu nam je pri roki in še nagledali ter naposlušali se bomo lahko novega predsednika državnega zbora, če nam bo imel kaj povedati.

      • Vem,da bi me rad imel za cimra, toda Slovenec kremenit bo sedel na Njegovi desnici in delal spiske, kdo bo šel v nebesa, kdo v pekel in kdo bo zaradi uboštva duha, kot naprimer ti, poslan v nebeško kraljestvo.

        Sicer me pa veseli, da prebereš vse moje intelektualne presežke, saj so tudi nameni izobražeevaanju takih, kot si ti.

  2. Večkrat sem že omenil, da bi nasi državljani morali bolje razumeti slovensko zgodovino. Širši pogled nad celoto olajša razumevanje tudi nedavnih časov, zaradi katerh smo še danes najbolj razdeljeni. Rdeča nit, ki je vodila narod skozi stoletja do samostojne države bi morala biti temeljna vrednota, ki naj odloča kaj je bilo prav in kaj narobe.

  3. Moram malo razjeziti “prjatla razumnega” dzi nu nje ja in njegove rdeče sobrate, zato jim bom odkril resnico, ki se je levičarji bojijo kot hudič križa.

    Ali veste, da smo vsi Slovenci do leta 1918 živeli v eni in isti državi ter pod enim in istim presvitlim cesarjem.

    Potem je pa prišla prva gnila Jugoslavija in je šla Primorska s Trstom in Gorco ter drugimi mesti. Šla je Reka z Istro in šlo je Prekmurje.

    Pa je prišla druga in zadnja gnila Jugoslavija, ki se je dokončno odpovedala vsemu, kar je odšlo že v prvi gnili Jugoslaviji, in komunisti so dodatno še Koroško zamenjali za domobrance. In Hrvatom so že takoj po izbruhu komunistične svobode zaradi boljših medsebojnih odnosov znova podarili obsežne površine najdragocenejše slovenske zemlje z ljudmi vred.

    V zadnjih desetih letih, odkar smo znova pod diktaturo levice, pa je na podlagi arbitražne odločbe Hrvaška znova dobila, kar je želela.

    Da si Hrvaška ne bi premislila, jo modri premier Cerar in nič manj neumni zunanji minister Erjavec skušata s tožbo prisiliti, naj že vendar vzame, kar ji gre po arbitražni sodbi in naj da mir vsaj do imenovanja vlade Serpentinškovega Šarca.

    Medtem so nam še nekoč slovensko Ljubljano ob pomoči muslimanov prevzeli Srbi in Slovenija se je dodatno skrčila ter izgubila celo glavno mesto, ki je eden od simbolov državnosti in države.

    Komunisti in ostali rdečuhi so nam vsem v pogubo!

    • Slovenec kremenit
      Bedak na kvadrat! “in komunisti so dodatno še Koroško zamenjali za domobrance”
      Koroška je bila izgubljena s plebiscitom 10. 10. 1920!!! Imamo večino prebivalcev na Koroškem, večino glasov pa dobi Avstrija!! So se tu začeli hlapci, ki so se nadaljevali z domobranci………????

      • Po drugi svetovni vojni se je ozemlje delilo na novo in komunisti ste naredili kravjo kupčijo in še grozovit zločin, pa ne edinega.

      • Obe, kot jih ti imenuješ, gnili Jugoslaviji, sta temelj današnje države Slovenije!! V obeh državah smo kot narod dozorevali, v določenem zgodovinskem trenutku pa izkoristili svojo priložnost!!!
        Le kaj bi bilo z ozemljem današnje Slovenije, če bi sledili politiki Ljudske stranke v A-O in kasneje v Jugoslaviji???? Politika te stranke je sledila samo čuvanje dežele Kranjske, ker so tudi avstrijci priznavali, da je to slovenska dežela!!!!!!

      • Igor, vem za obe gnili Jugoslaviji.

        V prvi so nas komandirali svinjski trgovci, v drugi pa še slabši komunisti.

        Obe sta bili slab temelj za državo Slovenijo, kar s teboj vred čutimo vsi.

      • Igor,ti si bunkelj!Koroško je prodal Tito za domobrance.Maja 1945 je prišel v Slovenijo in osebno nadziral dogovorjeno.Virov je veliko.Ti imaš dostop do spleta,preveri.V ljubljani je govoril,napovedal je “poboje”.Beri in glej(so posnetki)!
        Koroška-10.10.1918.Plebiscit.Slovenci v večini.Obeta se zmaga.Presenečenje,plebiscit je izgubljen.Koroška avstrijska.Bistvena razloga za poraz:prvi razlog:kraljevina SHS.Avstrijski propagandisti so izkoristili združitev Slovenije v kraljevino SHS in koroškim Slovencem pripovedovali balkansko grozo(obnašanje,delovanje,nered in glavno vodilo-“trik,vic,podvala”).Seveda,kdo bi si želel živeti v tako urejeni državi.
        Drugi razlog, so bili avstrijski socialisti(komunisti)(njim so v pomoč priskočili slovenski socialisti),ki so koroškim Slovencem pripovedovali o brezposelnosti,pomankanju,izkoriščanju,visokih davkih in o revščini.Veliko njih se je ustrašilo,kaj bo z njimi,in so temu primerno glasovali za Avstrijo.
        Bila je ena svetla izjema,ki je lahko temelj državi Sloveniji.Libeliče.Ko so zvedeli za rezultat plebiscita so se uprli.Upor je trajal do leta 1922,ko so dosegli priključitev Sloveniji(kraljevini SHS).
        Igor,bunkelj ti,če bi leta 1918 slovensko politično vodstvo v Ljubljani podprlo generala Maistra, bi imeli že tedaj Koroško,brez plebiscita!Pa ga niso-to vemo in vidimo.
        Na drugi strani je taisto politično vodstvo odklonilo podpreti slovensko vojaštvo(AO) na zahodni strani Slovenije in pustilo,da so Italijani prodrli do Logatca.Tudi v tem primeru bi bila že takrat meja z Italijo pri Gradežu,Tržiču,Vidmu in skoz gor z Rezijo,Slovensko Benečijo do Trbiža( s Trstom,Gorico,Čedadom in vsemi kraji tam okoli).Na jugu bi imeli mejo najmanj na Mirni.
        “Ljubljana” je bila vedno nekaj posebnega in tudi danes je.
        Po drugi svetovni vojni smo doživeli nov “hladni tuš”,ki so nam ga zagodli komunisti.Revolucijo,temo,strah in dokončno izgubo skoraj 5000 km2 ozemlja.Edino kar smo “dobili” je bila oskubljena Primorska(hvala Bogu!).Zgubili smo Istro vsaj do Mirne,izgubili del Obsotelja,del na Gorjancih,Medmurje.
        Zelo hud udarec sem opisal na začetku Koroško.Tito je trgoval z ljudmi in življenji.
        Pod nobenim pogojem ne moreta biti, ne prva in ne druga Jugoslavija, temelj države Slovenije.
        Posledice njihovih sramot čutimo še danes.Razklani,družbeno in duhovno pokvarjeni,prizadeti.
        Cankar je pisal o hlapcih,vendar ne v povezavi s plebiscitom,temveč mnogoprej in v povezavi z drugimi dogodki.In imel je prav.On tudi ni bil za združitev v kraljevino SHS.Kot kaže je za to,zgubil življenje.Zgodovina ima še veliko dela.Kajti mnogo tega se je “skrilo”.
        Če smo kdaj bili, v polpretekli zgodovini hlapci,smo bili hlapci v drugi svetovni vojni in vse do devetdesetih let.Tisti čas,so in smo Slovenci pokazali,da znamo biti drugačni in sposobni spraviti skupaj državo.Državo smo naredili.In to državo so nam takoj “ukradli”.Kdo?
        Zapisal bom izjavo velikega “gobarja”,komunista,Staneta Dolanca:Mora biti jasno,da smo v tej deželi na oblasti mi,komunisti.Če ne bi bili mi,bi bil kdo drug,toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.

  4. Tisti čas, je po Evropi že blodil strah komunizma,pri nas ga še ni bilo.Pri nas so bili dobri stari klerikalci in liberalci,tudi pristaši slovenstva na eni in na drugi pristaši nemštva in še kdo in še kateri gospodarski sloji.Med njimi je bilo lažje doseči vsaj minimalne dogovore,ne da bi se bali večjih izdaj in posledic.Tabori so bili slovenska značilnost in so imeli velik vpliv,saj so spodbujali narodna čustva.
    Bolj ko se je bližalo 20.stoletje “slabše” je bilo.
    Jugoslavija ni bila dobra izbira,čeprav se najdejo takšni,ki trdijo,da je to bila edina izbira.Narobe je že šlo v tistem,zadnjem letu vojne,ko Narodni svet ni zmogel korajže in ni dovolj podprl generala Maistra in se z vojaki,ki so bili na zahodu Slovenije, ni zoperstavil Italijanom.Ko gledam različne vire se čudim,zakaj so v Ljubljani mencali in čakali,čakali,da so Italijani prišli do Logatca.
    Ja,to ni bilo v duhu taborov.Ali pa na tabore niso hodili tisti,ki so ob takšnih prilikah odločali.
    Še slabše je bilo ob začetku druge svetovne vojne na Slovenskem in še huje leta 1945,ko je strah komunizma povsem paraliziral slovensko dušo,jo ponižal za naslednjega pol stoletja.Komunizem je razbil in razklal narod.Dokončno!
    V vsej zgodovini Slovencev nam Slovencem ni povzročil večje groze kot komunizem.Res je,preživeli smo,vendar smo pohabljeni in pokvarjeni.Udarili so nas fizično in psihično, zlorabili našo kulturo in hoteli uničiti našo vero s krščansko tradicijo.
    Leto 1991 ni niti približno podobno “slogi” na taborih.Tisti,ki trdijo,da smo Slovenci stopili skupaj na plebiscitu decembra 1990,se hudo motijo.Sam rezultat kaže na močno slogo-enotnost,kar je tudi vse.Ozadje pa je ena sama žalost.Namreč tisti,ki jim Slovenija ni bila intimna opcija, so se šest mesecev iz petnih žil trudili zrušiti samostojno Slovenijo kot državo.Ko pa so videli,da je ni sile,ki bi lahko zaustavila nastanek suverene,samostojne države Slovenije,so takoj po sestopu stopili nazaj v samo jedro nastajajoče države.Počasi so zavzeli vse ključne položaje in ukradli državo.Kjerkoli so se pojavili komunisti,njihovi dediči,nasledniki,oboževalci in lumpenproletariat,tam več “trava ni rastla in ne raste”.
    Nostalgija po lepih,složnih starih časih na taborih,je in bo le hrepenenje,ki za nekaj časa umiri nemir uma in duše.Kaj hitro razum opozori,da je laž nesmrtna duša komunizma-levičarjev.In od novih taborov in sloge ne bo nič.
    Preberite biblijo levičarjev,Komunistični manifest in vam bo vse jasno!

  5. Ah, pa smo spet pri komunistih in onih, ki zase mislijo, da to niso, čeprav razmišljajo, kot oni. Dajte no komentatorji malo več intelekta pokažite. Ne tako proletarsko preprosto. Ta nizka, kar trumpovska raven, je res grozna.
    Sicer lep prispevek avtorice!

  6. Preberite biblijo levičarjev,Komunistični manifest in vam bo vse jasno!

    Si res tako naiven??? Ne pljuvaj po njih, lažje ti bo, če pa je demokracija, jim pusti delovati!!!

    • Igor,vsak,ki prebere vsaj enkrat biblijo levičarjev Komunistični manifest,si najprej preveri,če ima glavo na svojem mestu.Nič ne pljuvam,ker so nas najprej oni popljuvali in nas držali ponižane pol stoletja.Zdaj pa spet grozijo podobne ogabe.
      Demokracija je za demokrate,ne pa za lumpenproletariat levičarje.Oni zanikajo demokracijo in že grozijo z revolucijo-demokratičnim socializmom.

    • “če pa je demokracija”

      »Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.« Tako Sokrat iz petega stoletja pred Kristusovim rojstvom.

      Sokrat je zahteval intelektualno demokracijo – glasujejo lahko samo tisti, ki zadeve družbe dobro poznajo in ki so o posameznih problemih temeljito premislili. Bi mar ladjo družbe na viharnem morju prepustili neuki množici? Ne. Za to sta potrebna znanje in spretnost.

      • Ti bi dal demokracijo samo peščici! Pa smo spet pri diktaturi! Churchill je priznal, da demokracija ni najboljši sistem a hkrati priznal, da boljšega trenutno ne poznamo!

      • Oh! Takoj sem za diktaturo, če je diktator npr. škof Irenej Friderik Baraga. Torej! Če je Bog na prvem mestu, je vse ostalo na pravem mestu! Tudi demokracija pa tudi diktatura! 😉

        Poznam tisto misel od Churcilla. Poznate pa sledečo misel od Sokrata?
        “Če tisti trije“, ob čemer je pokazal na pastirje na bližnjem hribu, “lahko preglasujejo Platona in mene, potem se ti poščijem na demokracijo“, je strokovno, filozofsko in modro pojasnil Sokrat. In tisoče let kasneje dejstva to dokazujejo…..

  7. Na tem portalu so neki čudni duhovi, ki ljudem mešajo pamet in jezike.

    Z resnico sem hotel razjeziti “prjatla razmbega” dzi nu nje ja, razburja se pa Igor.

  8. Pozivanje k enotnosti se vselej konča s ponudbo oz. zahtevo “ali – ali”. Kar pomeni, da mora ena stran popustiti, se podrediti, se nemara tudi posloviti od državljanskih pravic in svoboščin ter nazadnje celo od življenja samega.
    Za demokratično družbo in demokratično etiko medsebojnih odnosov je sprejemljivo le spoštovanje različnosti in enakopravnosti po načelu “eni – in – drugi”. Brez vnaprejšnjega izključevanja, izločanja, zasmehovanja, podcenjevanja, ali celo stigmatiziranja in demoniziranja drugega, drugačnega.
    Brez sprejemanja pravice do različnosti in drugačnosti ter brez spoštovanja do slehernega posameznika, ki nasilno ne posega v temeljne človekove pravice in svoboščine drugih, ne more biti ne svobodne in ne demokratične družbe ter ne demokratične države, v kateri veljajo univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine.
    Enotnost ali složnost v družini, skupnosti, naciji in državi, je zagotovo dragocena dobrina in kakovost, če je dosežena ob upoštevanju vsega zgoraj povedanega ter utemeljena prav na svobodni volji posameznika ter spoštovanju univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Nihče pa nima pravice “enotnosti”, “složnosti”, “enoumja” dosegati s sredstvi duševne, duhovne in fizične prisile oz. s sredstvi terorja nad posamezniki, družbenimi skupinami in družbo v celoti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime