Foto: Tamino Petelinšek, STA

Od notranjepolitičnih zdrah se v drugem delu pogovora z Zdravkom Počivalškom selimo na področje, ki mu je bolj domače – na strateško pozicijo slovenskega gospodarstva v okoliščinah koronakrize ter o viziji njegovega okrevanja in razvoja v post-covid obdobju.

S ponedeljkom se je iztekel delni lockdown države za zajezitev okužb s koronavirusom. Pri tem smo ponovno dobili občutek, da imate glede strogosti ukrepov drugačno stališče od preostalih partneric v koaliciji, pa tudi od strokovne svetovalne skupine, ki je tokrat predlagala popolno zaprtje države. Na koncu je obveljalo, da je dobršen del gospodarstva ostal odprt, zaprte pa so denimo ostale šole, pa cerkve na največji krščanski praznik, športna tekmovanja. Zdi se, da imate v tej koaliciji dokaj velik vpliv; kako ste uspeli vlado prepričati, da, milo rečeno, omehča ukrepe za dobršen del gospodarstva?

To je enostranski pogled na situacijo. Mi se kot vlada z zdravstveno krizo vseskozi borimo ekipno. V prvem valu je bilo vse usmerjeno v zdravstveni del. Hitro smo ugotovili, da ima to strahovite ekonomske posledice. Tekom lanskega leta smo sprejeli osem protikoronskih paketov. Za nas je ključnega pomena, da poleg obvladovanja zdravstvenega dela ustvarimo pogoje za preživetje slovenskega gospodarstva.

Sprejeli smo morali nekaj kritičnih in težkih odločitev. V prvem valu smo pustili industrijsko proizvodnjo odprto. Takrat o virusu nismo vedeli nič, danes vemo več. Pokazalo se je kot pravilno, ker je bil padec gospodarske rasti manjši, kot je bilo pričakovati. Tudi napovedi za rast so večje. S sprejetimi ukrepi smo ohranili večino delovnih mest ter večino podjetij. Nismo želeli slediti napakam iz krize leta 2008, kjer je marsikatero podjetje zaradi počasnega ravnanja države propadlo. Ravnali smo hitro in z ukrepi kot so čakanje na delo, pokrivanje stroškov za karanteno, univerzalni temeljni dohodek za s.p.-je, delno pokrivanje fiksnih stroškov, turistični vavčerji … v največji meri gospodarstvo ohranili.

Vseskozi smo sprejemali odločitve, ki so morale biti uravnotežene z zdravstvom na eni in gospodarstvom na drugi strani. Normalno pa je da si kot gospodarski minister prizadevam za to, da bi gospodarstvo delovalo. Ponosen sem tudi, da v podjetjih, ki so v prvem in drugem valu delovala, nismo meli niti enega samega resnega jedra okužb. So bile težave, ampak nič večjega.

Seveda se je pa ta kriza po malem prelevila v psihološko. Imeli smo relativno dolg lockdown. Ni bil najtrši, je bil pa dolg. Po nekih anketah ugotavljamo, da se približno 40 % Slovencev ukrepov ne drži. Zato sem začel poudarjati, da moramo narediti več na enotnem nastopu koalicije in opozicije, zasebnega in javnega sektorja in dogovoriti ukrepe, ki jih bomo spoštovali in bomo v tem uspešni. Pri tem nisem bil uspešen. Kot papagaj to ponavljam od decembra lanskega leta.

Foto: Nebojša Tejič, STA

Zato sem tudi pred zadnjim lockdownom povedal moje stališče do tega vprašanja. Ker je vlada kolektivni organ, sem na koncu sprejel skupne odločitve, da naredimo kar smo. Upam, da bo po tem zaprtju situacija dopuščala, da začnemo delati prve korake tudi v sektorju, ki je bil popolnoma zaprt velik del lanskega in celo letošnje leto – to pa je turizem. Gre za pomembno panogo v Sloveniji, ki predstavlja 13 % BDP in  je imela v obdobju 2014-2020 strahovito rast, nakar smo čez noč prišli v katastrofalno situacijo.

Dolžni smo narediti dve stvari. Prvič, na eni strani začeti sproščati tam, kjer je to z odgovornim odnosom do zdravja mogoče. Najprej z odpiranjem lokalov. Nato da bomo pod kontroliranimi pogoji v mehurčkih odpirali tudi prenočitvene kapacitete. Za to panogo, torej ukrepe v turizmu, bomo morali pripraviti poseben zakon, ali pa bomo to reševali v devetem PKP, to je stvar dogovora. Potrebno je, da se ta, za nas tako pomembna panoga, obnovi.

Kaj je ključno? Dosedanjih 8PKP ukrepov je omogočilo, da bo gospodarsko deležno 6 milijard € pomoči. Do danes jih je uporabljenih nekaj čez 3 milijarde. To zgodbo je realizirala naša vlada in je ključ našega delovanja. Ne želim negirati pomembnih zadev tudi na drugih področjih, a zaradi naštetega sem ponosen, da smo se odločili za pot s koalicijskimi partnerji te vlade. To so temelji, ki  bodo slovenskemu gospodarstvu omogočili, da se bo po krizi obnovilo. Slovenija je močna samo takrat, ko je gospodarsko močna!

Izpostavili ste najbolj prizadete panoge in kako jim država pomaga zdaj. Ampak svet se bo po covid krizi spremenil, kako jim bo pomagala v bodoče, da se bodo temu prilagodile?

Na dva načina. Prvič, omogočili smo, da smo do danes skupaj preživeli. Za obnovo bomo tistim panogam, ki so zaprte, nadomestili del izgube prihodkov in omogočili investicijske aktivnosti, s katerimi se morajo pripraviti na delo po covid krizi. Po njej, vsaj kar se turizma tiče, ne bo tako kot je bilo. Naučili smo se, da je področje odpravljanja posledic zdravstvenih težav, ki jih je prinesla kovid kriza, strahovito pomembno. Temu sektorju in tudi ostalim bomo omogočili, da zaženejo investicije. Že prej sem povedal, da imamo, poleg stabilnih državnih financ, na razpolago tudi 5 virov iz naslova EU v skupnem znesku čez 12 milijard €, oziroma 1,2 milijarde na leto v obdobju od 2020 -2029. Tako bo bo samo v letu 2021 s strani našega ministrstva na razpolago 660 milijonov €. Zunaj je 42 javnih razpisov, 25 novih še pride. Skupaj je zunaj 403 mio €, novih je 255 mio. Ključno je, da se slovensko gospodarstvo prestrukturira in nadgradi. Da preide iz komercializacije mišic do komercializacije možganov. S tem da bomo dvignili dodano vrednost.

Tukaj je sklop problemov, ki jih je treba rešiti, katere smo naslovili s študijo Ekonomske fakultete, ki jo je izvedel profesor Mramor. V njej naslavljamo vsa področja v družbi, ki se jih je potrebno dotakniti, oziroma nagraditi,  da bomo našo dodano vrednost, ki danes znaša 43 000 € na delavca, do leta 2025 dvignili na 60 000€. V desetih letih želimo prepoloviti zaostanek za našimi severnimi sosedi, ki so skoraj na 80 000€.

Zakaj je potrebno, da naredimo en korak naprej? Zato, ker ko smo se poslovili od bivše Jugoslavije, smo bili na top poziciji znotraj vzhoda. Danes nismo več. Nekateri, denimo Čehi, so nas prehiteli. Nekateri nam dihajo za ovratnik, recimo baltske države. Nekateri se zelo resno razvijajo.

Če hočemo biti konkurenčni, moramo voditi takšno politiko, da bodo naša podjetja zunaj lahko konkurenčna, ne to da smo doma dobri za svojim vrtičkom.

Zakaj se s takšnim tempom ne tudi mi?

Zato ker smo prestrukturirali samo en del družbe, to je gospodarstvo. Slednje je  je sprejelo novo logiko in se je temu prilagodilo. Ni bilo treba ničesar delati na silo. Če smo hoteli biti aktivni in uspešni, so se podjetja temu prilagodila. Zavedati se moramo, da 85 % vsega kar naredimo, prodamo drugim državam. Od tega štiri petine v EU in eno petino v ostale države po svetu. Če hočemo biti konkurenčni, moramo voditi takšno politiko, da bodo naša podjetja zunaj lahko konkurenčna, ne to da smo doma dobri za svojim vrtičkom.

Naš problem pa je, da te logike, ki jo je osvojilo gospodarstvo, nismo sprejeli tudi v politiki. Še vedno živimo v zgodovini, se delimo na ene in druge, ideologiziramo. To je tudi pomembno, vendar je potrebno sprejeti nekatere ključne prilagoditve. Kot to po tej študiji za izboljšanje in povečanje dodane vrednosti na eni strani, na drugi strani izvajamo projekt debirokratizacije, kjer naslavljamo vse te zadeve, ki jih je potrebno narediti drugače. A pri nas smo za spremembe, če jih delamo pri drugih, ne pa pri sebi.

Govorite o prestrukturiranju gospodarstva in višji dodani vrednosti. Dejansko se pri nas zadnje tedne zapirajo nekateri proizvodni obrati z nizko dodano vrednostjo. A kako jih nadomestiti z visoko tehnološkimi delovnimi mesti, takšnimi, ki prinašajo višjo dodano vrednost, ko pa imamo še vedno sistem obdavčitve prihodkov, ki davčno drastično udari vsako nekoliko višjo plačo, ki presega povprečje, če omenim zgolj en problem. kaj torej narediti, da bomo odhode proizvodnih podjetij nadomestili s tovrstnimi visokotehnološkimi investitorji?

Tukaj gre za pomembne zadeve. Osnova je pri nas odlična. Imamo stvari, ki tuje vlagatelje vlečejo, da pri nas investirajo. V prvi vrsti izobraženo in usposobljeno delovno silo, takoj nato razvito infrastrukturo, šele na tretjem mestu to, kar se nam očita – pomoč države tistim, ki želijo tukaj ustvarjati nova delovna mesta.

Seveda je treba ustvariti konkurenčno poslovno okolje. Te probleme naslavljata obe zgodbi, torej učinkovitost pri dodani vrednosti in debirokratizacija. Gre za konkurenčnost delovne sile, kjer spet zapademo v ideologijo in razpravljanje o takšnih stvareh kot je socialna kapica pri plačah. Dejstvo je, da je Slovenija konkurenčna pri nizkih plačah, a z višino plač naša konkurenčnost drastično pada. Če želimo preiti od mišic k možganom, bomo morali biti tudi na tem področju bolj konkurenčni.

Dogaja se nam, da multinacionalke bolje plačana mesta prestavljajo iz Ljubljane na Balkan, ker jih tam manj stanejo. Če hočemo pri tukaj spodbuditi transformacijo v družbo znanja skozi gospodarstvo, moramo na tem področju narediti korak naprej. Meni je načeloma vseeno, če je to socialna kapica ali pa manj progresivno obdavčevanje višjih plač. To so koraki, ki jih moramo dogovoriti politično, da se bomo lahko transformirali v družbo, ki bo na tem področju konkurenčna. Na to mislim, ko govorim, da ta logika gospodarstva še ni prišla v politiko.

Dejstvo je, da je Slovenija konkurenčna pri nizkih plačah, a z višino plač naša konkurenčnost drastično pada. Če želimo preiti od mišic k možganom, bomo morali biti tudi na tem področju bolj konkurenčni.

Od tu verjetno tudi vaša dilema, ki jo zadnji čas simbolno izpostavljate, ko govorite, da v izbiri med Kordišem in Janšo izberete slednjega. Dilema je realna, ker smo se v tem mandatu naučili, da se brez enih ali drugih, torej bodisi Levice, bodisi SDS-a v Sloveniji vlade praktično ne da sestaviti. Zanimivo pa je, da novinarji v predvolilnem času od predsednikov strank zahtevajo, da se opredelijo do sodelovanja s SDS, nikomur pa ne pade na pamet, da bi na enak način izpostavili Levico, ki je po vseh evropskih merilih radikalno leva stranka. Zdite se torej eden redkih, ki razume, zakaj bi vsaka stranka liberalnega programa in vrednot morala imeti težavo pri sodelovanju z Levico …

S svojo primerjavo želim ponazoriti nevarnosti tega ekstrema. Jaz kot svetovnonazorsko levo usmerjen človek zagovarjam centristični liberalni gospodarski pristop. Zato, ker gledam v prihodnost in razmišljam kako omogočiti transformacijo naše družbe, da bo lepo in mogoče živeti tudi tukaj, v meni domačem Olimju. Hočem ponazoriti, da je pomembno enakomerno razvijati celotno Slovenijo. Na nek način vidim naravne partnerje pri tistih, ki zagovarjajo enakomerno razpodelitev med ustvarjenim na eni strani in delitvijo ustvarjenega na drugi strani. Ne morem pa pristati samo na razdeljevanje brez vedenja, kako bomo to ustvarili.

SMC ima na izbiro samo Janšo na eni strani in Kordiša na drugi strani. To ni naša, temveč vsiljena izbira. Ker imam izkušnje s tremi vladami, lahko zelo jasno povem, da si niti slučajno ne prestavljam sodelovanja z Levico, kajti to je stranka, ki je skrajna. Je z marsikaterim njihovem ciljem in vrednotami se lahko strinjam. Ampak to je teorija, ki nima podlage v realnem življenju.

Če še bolj ponazorim sodelovanje z enimi in z drugimi. Sodelovanje z SDS je zahtevno in tega občasnega nerviranja ni lahko zdržati. Je pa hkrati to sodelovanje operativno in prinaša dejanske rezultate. Delamo z nekom, ki je strahovito naporen, ampak tisto kar se dogovorimo, pa drži. Tisto kar naredimo, naredimo hitro.

Morebitno koalicijsko sodelovanje s stranko Levica ne bi bilo samo nervozno, ampak tudi brez rezultata. To lahko trdim, ker sem dal to šolo skozi.

Morebitno koalicijsko sodelovanje s stranko Levica pa ne bi bilo samo nervozno, ampak tudi brez rezultata. To lahko trdim, ker sem dal to šolo skozi. Revnost tega pristopa se je pokazala ravno v Šarčevi vladi in je na koncu pripeljala do tega, da je nekdo izdal volivce. Politikanti izdajo volivcev očitajo meni, ker sem se odločil za sedanjo koalicijsko vlado. A v resnici je volivce izdal Marjan Šarec, s tem, ko je sredi mandata vrgel puško v koruzo, ker je računal na to, da bo k sebi preselil še drugo polovico volivcev, ki se leta 2018 iz SMC-ja še ni preselila v LMŠ. Pa je na srečo v naši stranki toliko zrelih in v prihodnost usmerjenih ljudi, da mu tega ni uspelo realizirati. Zato sem po kalvariji prvega leta te vlade kljub vsemu optimist, da bomo tukaj naredili še kak korak v pravo smer.

Preden zaključiva, se vrniva še k eni konkretni gospodarski temi. Kako daleč je projekt Slovenskega turističnega holdinga? Nekateri vam očitajo, da je ta projekt – kopičenje državnega lastništva v turizmu v enem holdingu – v nasprotju z vsemi liberlanimi načeli, katerim bi naj bila zavezana vaša stranka. Kako jim odgovarjate?

Nič od tega ne drži, ker tisti, ki karkoli na to temo govorijo, zamolčijo eno preprosto dejstvo; da je 70 odstotkov slovenskih hotelskih kapacitet danes v državnih rokah in razbitih v 5 različnih državnih entitet. Vsak dela po svoje, niso dovolj učinkoviti. To poznam, ker sem bil del tega sistema. Drugič, če hočemo tukaj narediti napredek, je potrebno v panogo, o kateri smo prej rekli, da je pomembna, obrniti v smer večje investicijske aktivnosti. Slovenija od leta 2010 ni naredila niti enega novega pravega turističnega hotela. Če se primerjamo po investicijah z našimi južnimi in severnimi sosedi, me je glede tega sram.

In zakaj vse to? Zato, ker nimamo skonsolidirane lastnine. To podržavljanje mi odčitajo tisti, ki želijo še naprej upravljati na način, da se jim nič ne zgodi. Imamo narejeno strategijo upravljanja slovenskega turističnega premoženja, ker želimo narediti tri korake. Zadevo želimo upravljalsko, pa tudi lastniško, pod eno streho spraviti zato, da se direktorji teh podjetij ne bodo meli zgolj fajn, ampak da bodo dosegali rezultate primerljive z drugimi po svetu. Drugič, ko se to zgodi, želimo pripeljati investitorje, ki bodo to silno državno premoženje v taki ali drugačni obliki oplemenitili naprej. In karkoli se bo privatiziralo, se bo privatiziralo s ciljem. Da bo od tega imela korist država, podjetje, ki ga je potrebno nadgraditi v smislu lastništva, ne pa tisti, ki to delajo. In to je popolnoma na glavo obrnjena logika.

Takšen delež državnega premoženja v turizmu srečate samo še na Kubi. To je anomalija, ki jo želimo odpraviti.

In še nekaj bi poudaril, pa ne mislim slabšalno. Ampak takšen delež državnega premoženja v turizmu srečate samo še na Kubi. To je anomalija, ki jo želimo odpraviti. Seveda pa se vsaka taka zgodba javno zapelje v napačno smer. Tudi za to zgodbo sem skoraj prepričan, da bi jo lažje speljal v levi vladi. Seveda bi bili tam “ministranti”, ki bi od tega želeli čim več potegniti. Kakorkoli, verjamem, da bomo ustvarili pogoje, da se tudi v slovenskem turizmu ta zgodba nadaljuje.

Kakšno konsolidacijo turizma lahko torej dolgoročno pričakujemo?

V vsaki panogi, tudi v turizmu, je potrebno imeti celovito strukturo podjetij. Potrebujemo mala, srednja in tudi velika podjetja. Ne moremo vse zgodbe graditi zgolj na malih. Mi želimo, da se ta silen državen hotelski portfolio zorganizira v dveh, treh igralcih. Obalnem, alpskem in termalnem. Takih, da bodo sposobni igrati pomembno vlogo v Sloveniji in tudi zunaj. A smo to pripravljeni ali nismo, če se bo kdo od obstoječih igralcev, ki vegetira na tem področju, moral posloviti, se bo pač moral posloviti. Te zgodbe smo opredelili že v strategiji trajnostne rasti, ki smo jo na ministrstvu za gospodarstvo zastavili že leta 2016 oziroma 2017. Zdaj je problem zaradi enih drugih zadev, jaz pa verjamem, da imamo potencial za razvoj te panoge.

Da še dodatno odgovorim na to, kar ste vprašali nekoliko prej. Po covid obdobju bo vse drugače, slovenski turizem preko 70 % živi od tujih gostov. Če pogledate koliko letal je bilo v zraku pred krizo in koliko jih je danes, vidite da gre za drastičen upad potovanj. Tukaj ima Slovenija dve strahoviti prednosti. V post covid obdobju bo pomemben zdravstveni vidik, zagotoviti mehurček, varnost za posamezno družino ki nekam gre. Mi imamo z svojim pristopom in butičnim ponudbenim okoljem vrhunske prednosti. Na drugi strani pa imamo še eno – ves trg za post covid obdobje imamo v krogu 500km, to je 4ure vožnje do kateregakoli dela Slovenije. Milano, München, Dunaj, Budimpešta, Beograd. Z dobro ponudbo imamo pri roki vse, kar potrebujemo.

V naslednji fazi bo prišlo do obnove letalskih povezav in ostalega. Zato je pomembno, da temu sledimo tudi s kakovostjo. V zadnjem obdobju ugotavljamo, da nam raste število apartmajskih prostorov. Nič narobe, ampak ponuja se dodana vrednost nočitev zgodbe vrhunskega turizma z vrhunskimi nastanitvenimi kapacitetami, katera moramo še razvijati. Za to niso dovolj samo invalidna podjetja, ki samo jokajo in vsake toliko časa od države pričakujejo pomoč. Potrebni so investitorji ki bodo na tem področju naredili en pomemben korak naprej.

Še eno stvar moram pojasniti, ker se bo takoj začela ideologija »tujcem bomo prodali«. Če kje, ni v turizmu nobenega strahu pred investitorji iz tujine. Zakaj? Če nekdo kupi neko tovarno, je strah, da je kupil trg te tovarne in nas zasipa s proizvodnjo realen. Če je nekdo kupil hotelske kapacitete, pa ima hotel, ki ga mora napolniti.

Turizem ima nekaj prednosti. Prvič, delovna mesta v turizmu niso prenosljiva drugam. Ko nekaj nekje narediš in znaš s tem gospodariti, to tam tudi ostane. Hotela ne moreš prestaviti v državo, kjer je delovna sila cenejša. Turizem ima to prednost, da je vstopna točka za mlade generacije za stik s trgom dela. Večina od nas, ko smo tukaj doma, smo prve delovne navade pridobili s počitniškim delom v turističnih podjetjih. Tretja prednost je, da je to multiplikativna panoga, ki ne daje samo tisto direktno, kar se generira v podjetju, ampak od tega lahko v posameznem okolju živijo različne dejavnosti.

Čisto za konec, govorili ste o mnogih načrtih na svojem, to je gospodarskem področju za v prihodnje. Skoraj nemogoče jih bo v celoti izpeljati v tem dobrem letu mandata, ki je še pred vami. Zato je na mestu vprašanje, Kakšne vlade si želite po naslednjih voltivah, da bi lahko še naprej uresničevali vaš gospodarski program, izpeljali cilje in načrte?

Želim si vlade strank, ki so pripravljene sodelovati s ciljem pogleda naprej. Ne levo, ne desno, ne nazaj, ampak naprej.

Preberite še prvi del intervjuja z Zdravkom Počivalškom: Zaupanja nimam predvsem v dva človeka na NPU. Imenujem ju “Ujo” in “Čedo”

11 KOMENTARJI

  1. Upam, da ste sedaj spregledali. Pocivalsek je tipicen primer politika, ki govori eno dela pa drugo. V povdarjnem besedilu pravi:Taksen delez drzavnega premozenja v turizmu najdemo samo se na Kubi, to je anomalija, ki jo je treba odpraviti. Drzavno premozenje kot anomaljijo bo odpravil tako, da bo drzavna podjetja se enkrat podrzavil in centraliziral. Kdo je tukaj nor ? In ko naprej pravi, da bo tako koncentrirano drzavno premozenje nato oplemenitil s tujim kapitalom potem pa je dvakrat nor. Tam kjer se srecata drzavno in privatno premozenja, tam se pa krade dvakrat. In to je za vas clovek, ki sodi v liberalno sredino ? Sramotite slovensko kmecko pamet.

    • Peter, ali si površno bral, ali pa enostavno ne razumeš – Počivalšek pravi, da to združuje zato, da iztrga iz rok lokalnih interesnih šerifov, ki parcialno upravljajo državni turizem in vanj ne vlagajo temveč ga izčrpavajo. In nato pove, da ko bo to konsolidirano, bo vstopil invrstitor, pri čemer se “ne bi smeli bati tujcev”, torej v bistvu napoveduje privatizacijo teh turističnih kapacitet, ki jih je toliko v državnih rokah le v Kubi.

      Res površno, oziroma počez branje …

  2. Franc ali si ze kdaj slisal za drzavno plansko gospodarstvo?To je bil komunisticni projekt ZSSR. Zakaj je Rusija propadla, ocitno ker je to odlicen model razvoja, ki ga sedaj zagovarja Pocivalsek, ki naj bi bil liberalec. Kdo je tukaj nor ce kakor desnica zagoviarja tak razvojni model potem se nehajte pretvarjati in priznajte, da ste kar se gospodarstva in ekonomije levicarji.

  3. In se nekaj, decentralizacija pomeni, da odlocajo lokalni serifi in ne partija, Kdo mislite, da odloca o gospodarstvu v Svici. Vladajoca stranka ali lokalne skupnosti in lokalni serifi.

    • Peter, tokrat se z vami strinjam. Ta holding tudi meni ne diši in “centralistični liberalizem” je tudi nek novum, saj gre za izrazit oksimoron. Kljub temu menim, da je dobro, da imamo Pičivalška na čelu stranke, ki je pod njim pripravljena sodelivati tudi z desnimi strankami. V takšnih koalicijskih vladah, razen, če bo šlo za leve koalicijske vlade, takšnega kubanskega modela ne bi bilo tako zlahka realizirati, ali pač? Upam, da ne. Tudi ne razumem, zakaj bi “konsolidiral”, nato pa prodajal, saj se s tem po nepotrebnem izgublja denar…

  4. Kdaj pa skrajni levičarji niso delali zgage? To so uvideli v Zahodni Nemčiji in leta 1956 prepovedali socialiste in komuniste. Pri nas bi morali storiti enako. PREPOVED!!!

  5. Zanimiv intervju, v dolocenih delih se z g. Pocivalskem ne strinjam.

    Prvic, v Sloveniji infrastruktura ni razvita, oziroma je zelo pomanjkljiva. Multinacionalke se umescajo v okolje, ki je lahko dostopno (letalske povezave, pa niti ne nujno, lahko tudi vlak), ki je stabilno in varno (poznam primer znancev, ki so se zanimali za investicijo v Fructal, a so odsli, ker je bilo ze na zacetku jasno, da bo treba podkupovat) in privlacno (z davcnega vidika, a niti ni najbolj pomembna tocka, gre tudi za dostopnost stanovanj, kvaliteta zivljenja ipd).

    Razvoj Slovenije je zato neenakomeren (vse v LJ), niti ni nacrtovan (se vedno ne obstaja jasna strategija umescanja takih projektov v prostor). Za nastalo situacijo je kot gospodarski minister preteklih treh vlad so-odgvovoren tudi Pocivalsek.

    Njegov odgovor glede turisticnega holdinga pa je kratko malo naiven, zadeva je vse prej kot crno bela. Privabit relevanten tuj kapital ni lahko, v velikih primerih se je izkazalo, da gre pri tujih investitorjih za pranje denarja (primer nedokoncanih hotelskih objektov v CG). Infrastrukture res ne morejo preselit, lahko pa pripeljejo tujo delovno silo. To je realna moznost, ce se ne motim te v marsikaterem hotelu na SLO primorju odkar se je lastnistvo spremenilo delavci ne znajo vec pozdraviti v slovenskem jeziku.

    Problem Pocivalska je, da je “gospodarstvenik po slovensko”. Predstavlja se ga kot cloveka “terena” in z veliko gospodarskimi izkusnjami. A dejansko je clovek delal v “para drzavnih podjetjih”, ki so tako ali drugace navezane na drzavne jasli. To je itak splosni slovenski problem. Ogromno se kritizira javno upravo, a veliko t.i. “privatnih” podjetji je prav tako odvisno od drzave.

  6. Seveda so odvisna od države tajkunska podjetja, dokler imajo komunistični tajkuni na vajetih sodišča, ustavno s. , tožilstvo… Ras so v Nemčiji prepovedali socializem in komunizem, v tistih letih, danes pa v EU že prevladujejo ti v navezi z multikulti soroši in bodo kmalu prepovedali v obratnem smislu!, če bo krščanska vzgoja in vera še naprej izpuhtevala.
    Najbolj zdrava podjetja v SLO so tista, ki so zrasla iz malih družinskih ali trdnih prijateljskih navez obrti, kmetij… iz malih raziskav… in so z menjavo generacij dobila že specializirane kadre zter hitro rasla in se uveljavila na mednarodnem trgu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime