Zamejci v Italiji: vse bolj pozabljeni od svojega naroda

Pred nekaj leti sem se na vsakotedenski poti med Novo Gorico in Koprom peljal po italijanskem ozemlju, kjer sem se se pri majhni vasici ustavil zaradi utrujenosti. Ob meni je počakal avtomobil z italijanskimi tablicami. Gospoda sem pozdravil z »Buon giorno«, a prejel slovenski odgovor »dober dan«.

Izkušnja ki je ne bom nikoli pozabil. Tako kot sem jaz, Primorec, pozabil na slovensko manjšino, ki živi tik za slovensko mejo, nanjo še v večji meri pozablja večina slovenskega prebivalstva. Zato svoje pisanje namenjam slovenski manjšini v Italiji, njihovim aktualnim problemom in prizadevanjem.

Slovenska narodna skupnost v Italiji se že desetletja ukvarja s problemom mačehovskega odnosa s strani italijanske države, pri tem pa si želi več pomoči od matične domovine.

Čeprav so se v zadnjem času, z Zaščitnim zakonom iz leta 2001, stvari izboljšale, pa se korak nazaj napoveduje na področju participacije slovenske manjšine v italijanskem parlamentu. Z uvedbo reforme volilnega sistema in senata bo uvrstitev vanj za pripadnike slovenske manjšine praktično nemogoča (o tem smo pisali v tem članku).

Kljub novim dvojezičnim tablam problem dvojezičnosti ostaja, nasploh je to vidno v središču Trsta, kjer dvojezičnost izgine in se uporablja zgolj italijanščina.

Težave zamejskih Slovencev v Italiji: neusklajenost, staranje prebivalstva, jezik ...

Prav pri problemu partecipacije v političnem prostoru se večkrat zgodi, da ljudje izgubljajo zaupanje v vodstvo manjšine. Vse prevečkrat se tudi dogaja, da so zamejski Slovenci pri zastopanju svojih interesov neusklajeni. V zadnjem času se je to opazilo pri nasprotnih stališčih med poslanko Tamaro Blažina in Slovensko skupnostjo.

Eden večjih problemov slovenske zamejske skupnosti v Italiji je tudi staranje prebivalstva ter izseljevanje mladih predvsem iz goratih predelov Benečije in Rezije. Doma le tretjina deklariranih Slovencev govori slovensko, kar je gotovo velik izziv za zamejce v prihodnosti.

Mladi se morajo najti v slovenskem jeziku ali pa v narodni identiteti. Tukaj je zlasti problem v pomanjkanju stikov med mladimi z obeh strani meje, saj živimo tako blizu a praktično nimamo kontakta.

Na šolskem področju je v slovenske vrtce, osnovne in srednje šole vpisanih približno 4440 učencev in dijakov. Mnogo pripomb gre neustrezni usposobljenosti učiteljev na teh šolah, predvsem pri poznavanju slovenskega jezika. Znan je primer italijanske učiteljice, ki je v Gorici poučevala slovenščino kljub slabemu znanju jezika.

Ni vse tako črno

A kljub vsem problemom zamejski Slovenci v Italiji pravijo, da se stanje počasi izboljšuje. K temu je vsaj delno pripomogel že omenjeni Zaščitni zakon.

V Reziji je opaziti primer dobre prakse v povečanju števila slovenskih turistov, kar utrjuje stike a slovensko matico in slovenskim jezikom. Eden svetlih primerov pa je prav gotovo tudi dvojezična šola v Špetru.

Ob neki priložnosti mi je prijateljica, sicer Italijanka, zaupala, da zna govoriti slovensko. Pogovor sva nadaljevala v skoraj čisti slovenščini in prepričan sem bil, da je to posledica sorodstva slovenske narodnosti.

A povedala mi je, da so jo starši zaradi slabše italijanske šole raje vpisali v dvojezično šolo v Špetru. Slovenščina torej lahko ima prihodnost tudi preko meje, tako med Slovenci, kot Italijani.