Zakaj moderne evropske države tako težko razumejo Rusijo?

Martin Nahtigal

vir: pixabay.com
POSLUŠAJ ČLANEK


V 20. stoletju, v času šahiranja s takratno Sovjetsko zvezo je na Zahodu prevladovalo mnenje, da je sovjetska država vseno neke vrste moderna nacionalna država, ki se sooča z enakimi pritiski od spodaj kot druge moderne nacionalne države. V takšnih razmerah se je upalo, da bo Sovjetska zveza neizogibno postala manj radikalna na mednarodnem prizorišču in manj represivna znotraj države ter se tako počasi približala nacionalnim državam na Zahodu.

Toda namesto tega je Sovjetska zveza leta 1979 napadla Afganistan in pozneje vodila vojne proti Zahodu preko spopadov po vsej Afriki in Latinski Ameriki. V devetdesetih letih 20. stoletja je bila Rusija spet videti kot kaotična, brezpravna, divja, vendar prepoznavno del sodobnega sveta.

Takšna pričakovanja so se izkazala za preveč optimistična, kljub temu, da so za ta optimizem obstajali določeni signali. Kot denimo, želja po razvoju nekakšnega formata evropsko-ruskega partnerstva ali celo zanimanja Putina, kako lahko postane ruska desnica bolj povezana z evropsko. Vendar nova Rusija je v jedru ostala mednarodno enako agresivna in notranje enako represivna, kot je bila stara Sovjetska zveza. Razlog je isti: Rusija ni in nikoli ni bila moderna nacionalna država, pa naj bo še tako deformirana.

V Rusiji ne živi en sam narod ali etnična skupina, temveč jih je več kot 200. Vsaj tretjina prebivalstva doma ne govori rusko. Obstajajo štiri uradno priznane vere (pravoslavno krščanstvo, islam, judaizem, budizem) in številne različice, vključno z močnim šamanizmom. Pravoslavni verniki so številčnejši od vseh ostalih, vendar ne za veliko.

Rusko cesarstvo se je izognilo usodi razpada v nacionalne države po prvi svetovni vojni ampak se je preoblikovalo v Zvezo sovjetskih socialističnih republik - jedro nove večnacionalne politične formule, ki je pokrila ves planet, medtem ko so v drugih državah potekale socialistične revolucije.
Namesto tega je ostanek imperija, ki ima globalno identiteto, ker ima globalno ideologijo.

Po razpadu Sovjetske zveze so sicer zmanjšani za več kot tretjino se še naprej dojemali kot imperij. Medtem ko so se nekdanje sovjetske republike, sploh baltske države ukvarjale s svojo predsovjetsko identiteto in gradnjo sodobne nacionalne države, se to v Rusiji ni zgodilo. Zato ni mogoče pričakovati, da se bo obnašala kot nacionalna država. Namesto tega je ostanek imperija, ki ima globalno identiteto, ker ima globalno ideologijo.

Medtem ko se je Evropa v drugi polovici 19. stoletja reorganizirala skupaj z nacionalnimi državami, je Rusija stala ob strani. Obsojala je Evropejce, da so razdrobili krščansko skupnost in povzdignili posameznika na njen račun. Nato je imperij postal sovjetski in je spet obsojal Zahod, ker je razdrobil svetovno delavsko skupnost. Danes se Rusija postavlja kot nasprotje "dekadentnega Zahoda" in njegovega individualizma. Ta globalistična narava ruske politične ideologije pojasnjuje njeno zunanjo agresijo.

Medtem ko rusko elito morda vodijo izračuni velike moči in mamljivi materializem Zahoda, pa množico navadnih Rusov še vedno zdrami ta imperialna vizija, ki jim omogoča, da vsako agresijo opravičijo s sklicevanjem na globalno poslanstvo matere "Rusije". Namesto da bi se osredotočila na izgradnjo države, da bi postala le še ena država med drugimi, se je Rusija ponovno odločila, da bo ostala v opoziciji do vseh drugih. Zato na svoje sosednje nacionalne države gleda kot na delne ali nelegitimne tvorbe s samovoljnimi mejami, ki jih je mogoče legitimno kršiti po mili volji.
Zato na svoje sosednje nacionalne države gleda kot na delne ali nelegitimne tvorbe s samovoljnimi mejami, ki jih je mogoče legitimno kršiti po mili volji.

Takšna je narava te zveri in ni mogoče pričakovati, da bo kmalu prenehala biti agresivna. Namreč sodobna država lahko obstaja le v okviru pravne države, ki vse obravnava enako in nepristransko. Toda enakost in pravna država nikoli nista bili značilnosti ruske družbe.

Od časov carjev si je vladar za vladarjem močno prizadeval, da bi družbene odnose v Rusiji uredil po strogih načelih hierarhične neenakosti glede moči. Čim višje si v hierarhiji, tem močnejši si. Čim močnejši si, tem bolj postaja pravo orodje za osebno uporabo. Moč je prav.

V sodobnih ustavah je oblast omejena navzven in razdeljena na veje znotraj države. Tega ni mogoče opaziti v današnji ali pretekli Rusiji. Nasprotno, predpostavlja se, da je moč skoncentrirana v središču, vsaka omejitev ali razpršenost pa se obravnava kot slabost in ne kot prednost. Od takšne države ni mogoče pričakovati, da bo spoštovala pravice in svoboščine posameznika, zakonitost ali pošten postopek. Od nje ni mogoče pričakovati, da bo spoštovala pogodbene obveznosti. Notranji rezultat je represija. Navzven je rezultat na splošno "nepošteno" vedenje.

Putinova Rusija ni izpolnila obveznosti, da ne bo napadla Ukrajine, kot je določeno v Budimpeštanskem memorandumu iz leta 1994 ali sporazumih iz Minska. Putinov Gazprom trenutno ne izpolnjuje svojih obveznosti glede dobave plina Evropi, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo.

Njegova volja je edina suverena stvar. Carjeva suverenost pomeni, da lahko vsak dan spremeni svoje mnenje - in svoja dejanja - glede nekega vprašanja, in ta sprememba je vsakič legitimna, tudi če je v nasprotju z včerajšnjim stališčem. Tako je že skoraj 600 let in ni mogoče pričakovati, da se bo spremenilo. Dokler ne izrazi pripravljenosti, da postane takšna kot vse druge, ga je mogoče obvladati le z močnejšo silo. To je edina zunanja omejitev, ki jo imperialna ideologija priznava za legitimno.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30