Za sindikate javnega sektorja je Janez Janša večja grožnja od koronavirusa

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek
Vir zajema slike: Youtube
Minuli petek je slovenski narod s strani Branimirja Štruklja in njegovih izvedel, da bomo v tej zaostreni situaciji soočeni še s stavko Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Težava naj bi bila predlagana vladna zamrznitev minimalne plače. In čeprav je predsednik vlade zatrdil, da ''Vlada ni prejela (kaj šele sprejela) še nobenega uradnega predloga," je odziv sindikatov kratek in jasen: "Socialnega dialoga ni več." In začetek priprav na stavko.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Janez Janša se bo tako po vsej verjetnosti soočil že z drugo veliko stavko ter tretjim rožljanjem sindikatov v njegovi politični karieri. Zelo zanimiva podrobnost pa je, da z izjemo prvih poosamosvojitvenih let, po naključju sindikalno nezadovoljstvo izbruhne praviloma le v času njegovega mandata.

V prvi Janševi vladi smo sredi gospodarske ekspanzije imeli znamenito Semoličevo sindikalno tacanje v plundri, ki se mu je pridružil takratni predsednik Republike dr. Danilo Türk. Posledica je bil odmik Janeza Janše od takratne ekipe mlado ekonomistov (z Jožetom P. Damijanom na čelu) ter napovedanih reform. V Janševi drugi vladi sindikati niso stavkali, so pa skupaj z opozicijo podžigali nezadovoljstvo zaradi napovedanih ukrepov oz. ZUJF-a. Sindikati takrat ZUJF-a sicer niso uspeli preprečiti, a nezadovoljstvo, ki so ga podžigali je vodilo k padcu vlade, preprečitvi prihoda t.i. 'Trojke' ter nujnih reform in na koncu k (pre)dragi javnofinančni sanaciji bank ter gospodarskega sistema. Sedaj v tretje sredi največje zdravstvene epidemije pa grozi velika stavka javnega sektorja, njene posledice pa bodo kaj? Tokrat morda polne mrtvašnice?
Sredi največje zdravstvene epidemije grozi velika stavka javnega sektorja, njene posledice pa bodo kaj? Tokrat morda polne mrtvašnice?

Spojeni z levico


Kruta realnost je, da sta obe udarni pesti slovenskega sindikalnega gibanja, tako sindikati privatnega gospodarskega sektorja kot tudi sindikati javnega sektorja, vedno bolj neprikrito podrejeni slovenski levi politiki. V času socializma so sindikati skrbeli za ozimnico ter kot podaljšek Partije zagotavljali ponižnost delovnega ljudstva pred njihovimi ''zastopniki''. Danes poskrbijo za prvomajski golaž ter kot podaljšek slovenske tranzicijske levice skrbijo za odvračanje pozornosti delavskih ljudskih mas od glavnih stranpoti slovenske politike.

Slovenski sindikalizem se je kmalu po pomladnem prevratu vrnil v ustaljene tirnice. Namesto v smer iskrenega boja za delavske pravice ter dostojanstvo človeka, ki ga je poosebljal France Tomšič, so zavzemanje za pošteno plačilo prevzeli preverjeni kadri.

Tudi današnje dogajanje nam, tako kot brezštevilni primeri po letu 1991, kaže, da ljudje, ki vodijo slovensko sindikalno gibanje niso neodvisni od politike, temveč z njo globoko zlizani. Dušan Semolič je bil član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Javnosektoraški ''gromovnik'' Branimir Štrukelj je član stranke Levica. Delovanja Lidije Jerkič zaenkrat še ne moremo oceniti, se pa že zelo jasno politično ekstremno in pristransko profilira npr. g. Matej Klarič, novinar glasila Delavska enotnost, ki izvira še iz leta 1942.

Prav zato se slovensko sindikalno gibanje v času samostojne Slovenije s posebnimi uspehi ne more pohvaliti. Nasprotno, njegovo delovanje sledi vzorcu, ki ga lahko preprosto opišemo in ki deluje v vseh ''letnih časih'', tudi v času zdravstvene krize.

Na eni strani so sindikati privatnega sektorja z vsem politikantstvom ter zlizanostjo z nadzornimi sveti velikih slovenskih industrijskih podjetij, ki so v bistvu soodgovorni za tajkunizacijo slovenskega gospodarstva pod ''rdečimi direktorji'', za zgodovinsko pomanjkanje tujih neposrednih investicij ter za odsotnost vsakršnih dolgoročnih ekonomsko-davčnih reform. Posledica sta tehnološko zaostajanje ter trajno nizke plače, ki že dolgo ne uspejo pokriti visokih stroškov življenja v državi, ki so posledica korupcije ter paradržavnih monopolov.

Na drugi strani so sindikati javnega sektorja, katerih udarna enota je sindikat izobraževanja, ki vsako vlado dobesedno izsiljuje z učiteljskimi plačami, kar pogosto vodi tudi k višanju plačnih apetitov množice ''fikusnih'' služb. Posledica tega so velika plačna neravnovesja v državi, kjer je že dolgo ''sveti gral'' številnih, varna in udobna zaposlitev v javnem sektorju, ki plačno navadno krepko presega tiste, ki svojo ''tlako'' opravljajo pri privatnikih.

Slovenski sindikati s trmastim vztrajanjem pri socialistični politiki, ''vsi z minimalcem, vsi enaki, ne glede na vse'', soustvarjajo davčno zadušljivo in monopolov polno okolje, v katerem nazadnje plačno prosperirajo tisti srečneži, ki se ''nekam'' prerinejo, ker nekoga ''poznajo''. Najpogosteje tisti z zvezami (in zvezdami) in najlažje na tistih področjih, kjer bolj trmasto zahtevajo vedno nove ''odpustke'', npr. v ''fevdu'' pod oblastjo Branimirja Štruklja. Za reforme pa tudi po njihovo nikoli ni primeren čas.

Svetlobna leta od Skandinavskega modela


Ne čudi torej, da politikantsko vedenje sindikatov njihovo moč vedno bolj zmanjšuje. O tem pričata tako stalno zmanjševanje članstva v sindikatih privatnega sektorja kot tudi nedavni protestni izstop predsednika Učiteljskega združenja Slovenije, Matije Horvata iz Štrukljevega sindikata, kateremu so, po odzivih na družabnih omrežjih sodeč, sledili še drugi. Da, prav žalostno je, sindikat imenujemo 'Štrukljev', saj je talec popolnoma ozkih političnih interesov, ki z delovanjem v tri-partitnem socialnem dialogu nimajo ničesar skupnega.

Slovenska levica je Slovencem dolgo prodajala mantro o nekakšnem skandinavskem modelu. Toda pozabili so nam povedati, da so v Skandinaviji sindikati strogo apolitični. In ker se res posvečajo urejanju pogojev dela ter odnosov med delodajalci in delavci, ima interes v njih sodelovati kar najbolj širok nabor ljudi, levih in desnih, ki presega izključno samo kvalificirane delavce. Slovenski sindikati, ki kot stekli psi napadajo desni pol slovenskega političnega prostora, medtem ko finančno-politične malverzacije Alenke Bratušek, Mira Cerarja ter Marjana Šarca gredo povsem mimo, z blaginjo slovenskih ljudi že dolgo nimajo ničesar skupnega več. Prodali so se najboljšemu ponudniku; včasih je bila to Partija, sedaj so to nasledniki v obliki tranzicijskih sil.

Predragi slovenski sindikati, s svojimi zadnjimi manevri ste se povsem razkrinkali. Kako naj vam velik del slovenskega naroda sploh še verjame? Svoje mesto pri pogrnjeni mizi slovenske levice, s katere dobivate le drobtinice, očitno želite izsiliti za vsako ceno, po kateri torej tudi življenja in zdravje ljudi lahko prodate za bagatelo. To kar naj bi glede na vaše besedišče počenjali kapitalisti. Pomnimo; zgodovinsko sindikalno gibanje je nastalo s ciljem zagotovitve dostojnega življenja ter socialne in zdravstvene oskrbe širokim slojem prebivalstva. Slovensko sindikalno gibanje očitno deluje s ciljem zagotavljanja dostojne javnomnenjske podpore ter politične in ideološke oskrbe ozkemu sloju leve politične elite.

Zdravje in življenje najšibkejših pa lahko počakata. A brez skrbi, korona bo ohladila tudi vaš prvomajski golaž.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Večni sindikalisti enostavno ne morejo preseči kvadrature kroga iz leta 1945 ter se vživeti v moderno družbo
  • 04. 10. 2023
Kaj zahteva javni sektor in kako so rasli število ter stroški zaposlenih
  • 07. 12. 2023
Ko uničujemo Zemljo, uničujemo sebe. Ko uničujemo drugega, škodimo sebi.
  • 13. 08. 2023