Vstop Hrvaške v schengen za Slovenijo nima samo svetle plati

Z začetkom novega leta je schengensko območje dobilo novo članico, našo južno sosedo Hrvaško. Po 12 letih je to prva nova članica EU, ki se je pridružila tako schengenskemu in evro-območju in ki uživa (skoraj) popoln prost pretok ljudi in blaga.

Najpomembnejša novica za Slovence je seveda konec dolgih in neprijetnih poletnih kolon na poti do hrvaškega morja in konec menjave naših evrov v hrvaške kune. Kljub temu se s pridružitvijo Hrvaške schengenskemu in evro-območju odpirajo nova in stara vprašanja in dileme, tako za Evropsko unijo kot tudi za Slovenijo in Hrvaško.

Avstrijski problem

Vstop Hrvaške v schengensko območje bi sicer v običajnih razmerah moral biti vesel dogodek za vse zagovornike evropske integracije, vendar ni povsem tako. Največji izziv, ki čaka tako Slovence kot Evropejce, je reakcija Avstrije na premik schengenske meje na jug. Hrvaška meja s Srbijo in Bosno in Hercegovino je skupno dolga kar 1.257 kilometrov. Posledično bo nadzor nad zunanjimi mejami Evropske unije postal dramatično težji kot doslej. Hudi migracijski valovi na balkanski poti bi lahko hitro povzročili vzpostavitev mejnega nadzora tudi na slovensko-hrvaški meji, tako kot trenutno počne Avstrija. Slednja je suspendirala schengensko mejo s Slovenijo že več kot dve leti nazaj, s čimer dejansko krši evropsko zakonodajo, kar je potrdilo tudi Evropsko sodišče v Luksemburgu (ECJ) aprila lani.

Vstop Hrvaške v schengensko območje bi sicer v običajnih razmerah moral biti vesel dogodek za vse zagovornike evropske integracije, vendar ni povsem tako. Največji izziv, ki čaka tako Slovence kot Evropejce, je reakcija Avstrije na premik schengenske meje na jug.

Avstrijski nadzor na meji s Slovenijo lahko razumemo na dva načina. Po eni strani je nezakonit pretok migrantov, ki prihajajo po balkanski poti, še vedno prisoten, o čemer lahko vsak dan beremo v medijih. Po drugi strani pa vladni stranki OVP brez dvoma služi za pridobivanje nujno potrebnih domačih političnih točk.

Turistični privilegij

Poleg Hrvaške sta na vstop v schengensko območje upali tudi Romunija in Bolgarija, ki za ta privilegij že veliko dlje potrpežljivo čakata v vrsti. Kljub temu sta Nizozemska in Avstrija blokirali vstop teh dveh držav v schengensko območje. Glavna razloga za blokado Avstrije in Nizozemske naj bi bila nerazvitost romunskega in bolgarskega gospodarstva, ki predstavljata poglavitni razlog za množične selitve mladih Romunov in Bolgarov v stare članice EU, poleg prisotnosti že pregovorne korupcije v obeh državah.

Vsebinska argumenta za veto Avstrije in Nizozemske za vstop Romunije in Bolgarije v Schengen verjetno držita, vendar se ne moremo izogniti vtisu, da gre pri soglasju za vstop Avstrije in Nizozemske za vstop Hrvaške v Schengenski prostor tudi za notranje-politične razloge, ker si obe državi želita zagotoviti prijazen dostop svojih turistov do dolge hrvaške obale. Torej gre za neke vrste turistični privilegij avstrijske in nizozemske turiste, ki jim drugače ni veliko mar za vzhodni Balkan.

Foto: Foto: Anže Malovrh/STA

Odločitev avstrijske in nizozemske vlade vnaša novi dvom v intra-evropskih odnosih, ki lahko v trenutnih kriznih časih samo doliva dodatno olje na ogenj. Dobri opazovalci bodo tudi opazili, da si je Hrvaška s tem zagotovila še močnejši in stabilnejši položaj v regiji.

Glavni nauk teh dogodkov za Slovenijo bi moralo biti spoznanje slovenske politike, da smo v diplomatskem smislu ponovno ostali sami.

Slovenija se izolira

Glavni nauk teh dogodkov za Slovenijo bi moralo biti spoznanje slovenske politike, da smo v diplomatskem smislu ponovno ostali sami. Seveda pomeni vstop Hrvaške v Schengen veliko pozitivnega za slovensko gospodarstvo in prebivalstvo, a če upoštevamo, da dolgoročna usoda urejevanja poteka naše meje s Hrvaško še vedno ostaja nejasna in da hkrati Avstrija ohranja nadzor nad našo severno mejo, lahko ugotovimo, da je nekaj narobe.

Blokiranje vstopa Hrvaške zaradi naše južne meje bi res bila ekstremna odločitev, a kljub temu se zdi, da je bil slovenski politični vrh popolnoma pasiven v zvezi s tem razvojem dogodkov. Tukaj seveda krivde ne moremo pripisati trenutni ali prejšnji vladi, ampak na vso slovensko politiko, za katero se zdi, da še vedno posveča premalo pozornosti zunanji politiki. Pasivnost, ki jo opažamo že leta, je del razloga, zakaj lahko Avstrija brez kakršnihkoli posledic ohranja nadzor nad našo mejo, čeprav smo že petnajst let enakopravni člani schengenskega območja  in je tudi del razloga, zakaj nas Hrvaška prehiteva v regionalnem političnem prostoru.

Situacija seveda ni brezupna, a lahko bi si samo želeli, da bi slovenska politika gradila na delu dosedanjega predsednika republike in vsaj poskušala spremeniti Hrvaško in Avstrijo v naši resnični partnerici. Migracijski in geopolitični izzivi na Zahodnem Balkanu bi lahko bili rešeni, če bi se te tri države vsebinsko povezale in aktivno sodelovale v svoje skupno dobro.