Vsegliharstvo in lažna novica sta kralj in kraljica

Prav zaradi zgodb, ki se jih še spomnim, me v trenutkih, ko primerjam nekoč in danes, pogosto boli srce. Dana obljuba je bil nekoč zmeraj zelo spoštovana. Kdor jo je snedel, je prišel med ljudmi na črno listo. Kako pomembna je, se otroci učijo že iz pravljic. Kaj vse je obljubila Rdeča kapica svoji mami pred odhodom k babici! V trenutku, ko je srečala volka, pa so ji obljube izpuhtele iz glave. Tudi Sneguljčica je snedla svojo obljubo, da ne bo odpirala vrat, zato jo je mačeha tako zlahka pretentala. V pravljici o Žabjem kralju spremljamo princeso, ki misli, da je besede, ki jih je izrekla žabcu, ne zavezujejo.  

Se kdaj vprašamo, koliko otrok že v rani mladosti boleče spozna, da očetove in mamine obljube, da se ne bosta več prepirala, ne veljajo veliko? 

Redki držijo besedo

Ali je 21. stoletje skvarilo človeka? Nekateri trdijo, da so sodobne družbe postale bolj osredotočene na individualizem, na sebičnost in trenutne užitke, kar lahko usodno vpliva na medsebojne odnose. Pogosto se sprašujem, ali sem svoje otroke velikokrat pustila na cedilu. Sem izpolnila vse, kar sem jim obljubila? Sem jim obrazložila, zakaj sem jih morala razočarati? 

Zaradi zgodb, ki jih poslušam, sem žalostna, ker že leta in leta opažam, da je med generacijami znotraj družine premalo iskrenosti in zaupanja. Kako lepo bi bilo, če se starši ne bi izogibali težkim vprašanjem. Ali je o lastnih napakah in zdrsih tako težko odgovarjati odkrito, pošteno in starosti otroka primerno? Mladi pogrešajo iskrene pogovore o spolnosti, ne laži ali polresnic. Ker jih ni, se žal dogaja, da so tovrstno vzgojo vzeli v roke tisti, ki je ne bi smeli. Otrok si za zmeraj zapomni trenutke, ko starši prelomijo besedo. »O tem bom govoril jutri, danes nimam časa.« Izgovori so rak rana odnosov. 

Vsegliharstvo

Priznamo ali ne, živimo v času, ko sta vsegliharstvo in lažna novica postala kralj in kraljica. Jelka, urednica na Radiu Sora, na katerem sem delala vrsto let, je zmeraj govorila: »Novinarji smo zavezani natančnemu poročanju in temeljitemu preverjanju dejstev, da bi s tem preprečili širjenje napačnih informacij in zagotovili, da so vse zgodbe, ki jih objavimo, točne.« Vztrajala je, da moramo stremeti k nepristranskemu poročanju, kar je pomenilo, da se izogibamo prikrojevanju zaradi osebnih prepričanj, političnih stališč ali pritiskov sponzorjev. Čeprav sva si bili večkrat v laseh, tiste čase, ko je imela prvo in zadnjo besedo, zelo pogrešam.  

»Kaj je res in kaj laž?« je vprašanje, ob katerega se nenehno spotikam. Ljudje vedno manj poglobljeno berejo, vedno bolj pa so dovzetni za kratke in udarne naslove, s katerimi se njihova pozornost preusmerja v napačno smer. Vsebina sploh ni več pomembna, kot tudi ne vprašanje, kdo laže in kdo govori resnico. Kdo nas vodi žejne čez vodo? Kdo nam meče pesek v oči? Kaj dana beseda – koristoljubje, to je pomembno! Pred dobrim letom in pol nam je vlada obljubljala tridesetdnevni rok za specialistični zdravstveni pregled, gradnjo 10.000 novih najemniških stanovanj in brezplačen vrtec za vse otroke. Zanimivo je, da je med nami še zmeraj precej optimistov, ki verjamejo, da bodo obljube meso postale. 

Častne izjeme

Vsak od nas je že doživel trenutek, ko si je želel tudi, da se izrečene obljube ne bi izpolnile. »Če ne boš priden, ne greš na morje z nami!« »Če se ne boš učila, boš pa ceste pometala!« »Če ne boste nehali piti, boste umrli!« »Za vsako kletvico dan računalnika manj!«  

Polde in Nace sta bila soseda, ki sta se vse življenje kregala zaradi služnostne poti. Ko je bil Polde na smrtni postelji, je zagrozil: »Le počakaj, barabin, še z drugega sveta te bom hodil strašit!« Nace je potem vsak večer molil, da se sosedova obljuba ne bi izpolnila. Vrsto let je tudi dajal za sveto mašo v želji, da neljubi obiskovalci ponoči ne bi strašili okoli njegove postelje.

Naročniška vsebina