Vsakdo je edinstven in neponovljiv

Vir: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

Med 2. svetovno vojno je bilo človekovo dostojanstvo do konca poteptano. Kdor je samostojno razmišljal, ustvarjal, bil razgledan – ali če je bilo to potencialno možno – je bil problematičen. Zahtevana je bila popolna ubogljivost in skladnost s točno določenim režimom. To pa se ne ujema z osnovnim konceptom človekovega dostojanstva.  

Tako kot med vsako je bilo tudi med 2. svetovno vojno človekovo dostojanstvo do konca poteptano. Ljudje so bili preganjani in/ali ubiti, bodisi zaradi zgodovinskega izvora (npr. Židje, Romi), svojega stanu (kmetje, podjetniki, obrtniki, trgovci), samostojnega razmišljanja in svojega znanja (intelektualci, učitelji), bodisi religije (verniki, duhovniki, redovnice). Kdor je samostojno razmišljal, ustvarjal, bil razgledan – ali če je bilo to potencialno možno – je bil problematičen. Zahtevana je bila popolna ubogljivost in skladnost s točno določenim režimom – tako v dejanjih in besedah kot v mislih.  

Poteptano človekovo dostojanstvo

Človek je nekaj veljal samo, če je izpolnjeval določene pogoje. To pa se ne ujema z osnovnim konceptom človekovega dostojanstva: človek je enkratna, neponovljiva, nezamenljiva oseba, zato je vredna brezpogojnega spoštovanja (Ramovš, Sožitje v družini, 2017). Kljub zmotam, napakam ali bolezni vsak človek še vedno ohrani svoje dostojanstvo: »Tudi če bi kdo bil v tako slabem položaju, da ne bi mogel narediti česar koli koristnega, kljub temu ne bi izgubil ne svojega dostojanstva ne smiselnosti svojega obstajanja.« (Lukas, Osnove logoterapije, 2017)  

Našli so pot

Ustavimo se pri treh sodobnikih, ki so izkusili grozote 2. svetovne vojne, jih preživeli ter v svojem trpljenju uspeli uzreti smisel ter oblikovali pomembne koncepte za temeljne življenjske smernice ter strokovno delo: Viktor Frankl (1905–1997) z Dunaja, Ruth C. Cohn (1912–2010) iz Berlina, oba judovskega porekla, ter Franc Pediček (1922–2008) s slovenskega področja.  

Frankl, Cohn in Pediček so vsak na svoj način izkusili kratenje človekovega dostojanstva, toda vsi trije so s svojo voljo do življenja in z znanjem skušali človeku vrniti dostojanstvo ter so s svojim strokovnim delom nenehno opozarjali nanj. Vsak v svojem prostoru so razvijali strokovno znanje, koncepte in načine za spoštovanje celovitega človeškega bitja, pri tem pa tudi svojo človeško plat.  

Viktor Frankl (1905–1997) 

Viktor Frankl je bil rojen na Dunaju, v družini z judovskim poreklom. Izobraževati se je začel med prvo svetovno vojno, v obdobju velike revščine. Bil je povezan s Freudom in Adlerjem, a so se njihove poti razšle. Ustanovil je svetovalni center za mladostnike na Dunaju, pozneje še v drugih mestih. Po diplomi je delal v več klinikah, leta 1937 pa je kot specialist nevrologije in psihiatrije odprl zasebno ambulanto. S Hitlerjevim prevzemom Avstrije se je Franklovo delo prekinilo. Preživel je tri koncentracijska taborišča, kjer je gledal smrti neposredno v oči. Izgubil je ženo, starše, brata, kariero. Leta 1945 se je vrnil na Dunaj.  

Vir: www.franklzentrum.org

Je utemeljitelj logoterapije in tretje dunajske šole (prvi dve: Freud in Adler). Prejel je 29 častnih doktoratov, njegove knjige so prevedene v skoraj vse svetovne jezike. 25 let je bil predstojnik Nevrološke poliklinike na Dunaju, po habilitaciji je prevzel Katedro za nevrologijo in psihiatrijo na Univerzi na Dunaju, kjer je predaval do svoje upokojitve (1995). Imel je množico predavanj na univerzah po vsem svetu. Kljub svojemu trpljenju v taboriščih in izgubah najdražjih je ohranil voljo do smisla. 

Frankl je na človeka gledal kot na nedeljivo celoto telesne, duševne in duhovne razsežnosti. Zanj je bil človek edinstveno, v sebi povezano bitje. Če na človeka gledamo le z vidika ene razsežnosti, ga po Franklovem mnenju razosebimo, mu vzamemo dostojanstvo. Sprememba na eni razsežnosti povzroči spremembo tudi na drugih dveh. Ko imamo npr. telesno poškodbo, to povzroči spremembo na duhovni in duševni ravni; če doživljamo duhovno stisko, se to odraža tudi v našem telesu in v duševnosti. Duhovno razsežnost premore le človek; gre za področje vrednot in stališč, svobode in odgovornosti, smisla in tudi religioznosti ter odnosa do nadnaravnega. Ker je duhovna razsežnost edinstveno človeška, je »najvišja« (Frankl, Preslišani krik po smislu, 2016).  

Bistvo človeškosti je v preseganju samega sebe, v predanosti neki nalogi ali osebi.

Franklovo delo je temeljilo na duhovni dimenziji – v bivanjskih vprašanjih in vprašanjih volje do smisla, svobode in odgovornosti. Postavil je tri poglavitna načela logoterapije: volja do smisla, smisel življenja in svoboda volje. Če človek ne najde in ne izpolnjuje smisla v svojih življenjskih nalogah, v odnosu do sebe in drugih, ga to sčasoma privede v bivanjsko krizo oz. krizo smisla. Tako je smisel življenja tesno povezan z duševnim zdravjem ljudi. Bistvo človeškosti je »v preseganju samega sebe in pogojev, v predanosti neki nalogi ali osebi« (Kristovič, Bivanjska varnost in duhovnost z vidika logoterapije, 2013).  

Ruth C. Cohn (1912–2010) 

Ruth C. Cohn je bila rojena v Berlinu, v družini z nemško-judovskim poreklom. Med študijem ekonomije in psihologije je leta 1933 zaradi nevarnosti vojnega ujetništva prebegnila v Švico, leta 1941 pa je emigrirala v ZDA. Bila je psihologinja, filozofinja, psihoterapevtka in psihoanalitičarka. Usposabljala se je na področju skupinske terapije in gestalt terapije ter prejela dva častna doktorata. Leta 1974 se je preselila v Evropo. Predavala je na univerzah in strokovnih srečanjih ter vodila delavnice in terapevtske skupine. Vzpostavila je metodo TCI – Theme Centered Interaction (v temo/predmet usmerjena interakcija). Leta 1966 je ustanovila inštitut za izkušenjsko učenje s pomočjo delavnic (Workshop Institute for Living-Learning).  

Vir: Youtube @ivs-nurnberfurth2695

Cohnova se je osredotočala na celostni pristop – na osebnostno rast posameznika znotraj določenega okolja, na vprašanje povezanosti človekovega telesa, misli, čustev in duhovnega sveta. Pomembno ji je bilo vprašanje smisla, svobode in odgovornosti ter avtonomije in povezanosti.  

Cilj metode TCI je pomagati ljudem, da svoje interese in naloge odgovorno in samostojno strukturirajo ter ustvarjalno uporabljajo svoje vire. Metoda zahteva brezpogojno spoštovanje vsakega posameznika ter zagovarja življenjsko oz. izkušenjsko učenje. Osnovni elementi metode TCI so štirje faktorji, ki so med seboj povezani in enako pomembni: jaz, mi, predmet (naloga) in kontekst. Med njimi obstaja dinamično ravnovesje, ki omogoča učenje in rast. Opredeli tri osnovna načela: (1) posameznik je psihobiološka enota, je avtonomen in hkrati soodvisen; (2) vsa živa bitja si zaslužijo spoštovanje; (3) svobodno odločanje poteka znotraj začasnih notranjih in zunanjih meja. Opredeli tudi dva postulata oz. trditvi: (1) vsak naj bo sam svoj »chairperson« (vodja), s tem da upošteva druge ljudi, sebe in okoliščine ter na podlagi tega odgovorno sprejema odločitve; (2) ko pride motnja, težava, se je treba z njo prednostno ukvarjati ter jo vzeti kot priložnost in ne oviro (Cohn, Living-Learning Encounters: The Theme-Centered Interactional Method, 1971). 

Franc Pediček (1922–2008) 

Franc Pediček je bil rojen v Malečniku (Sv. Peter) pri Mariboru, v slovenski družini. Obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru, pred začetkom 2. svetovne vojne je prišel v Ljubljano in nadaljeval šolanje. Med vojno je doživel grozote taborišč na Turjaku, v Kočevju, Vetrinju in na Teharjah. Fizično je bil na robu smrti. Po vojni je pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko.  

Vse življenje je delal na področju vzgoje »kot učitelj in svetovalec v gimnazijah, kot priljubljen predavatelj študentom, učiteljem in staršem, kot znanstvenik in ploden ustvarjalec teoretičnih in praktičnih knjig, člankov in referatov« (Ramovš, Uvodnik (Kakovostna starost), 2008). V slovensko šolstvo je uvedel šolsko svetovalno delo. Sistematično je snoval in teoretično utemeljeval celostno pedagogiko: celovito antropogogiko, pedagogiko, hebegogiko, andragogiko in gerontogogiko ter tanatogogiko (soočanje z minljivostjo, ovirami).  

Vir: www.dlib.si

Pediček je ostro in vztrajno nasprotoval tezi, da je človek v funkciji družbe. Prav tako je nasprotoval konceptu vsestransko razvite osebnosti. Oboje je bilo v tistem času s strani politike vodena teza oz. smernica celotnega družbenega življenja, še posebej šolskega. Toda Pediček je zasledoval smoter vzgoje, zagovarjal je celosten pogled na človeka (ki je znotraj sebe povezan in ne sestavljen).  

Po letu 1971, ko je na pedagoškem kongresu na Bledu svoje poglede jasno izrazil, je bil deležen cenzure v pisanju, prepovedano mu je bilo predavati, na voljo so mu bile le »obrobne« službe. Kljub temu je ustvarjal in zgradil pomembne premike na psihološkem, antropološkem in pedagoškem področju (Ramovš, Antropološka pedagogika in Franc Pediček, 2013). Postavil je kritike t. i. Gabrove prenove šole (1996–1999) na treh ravneh: metodološko-procesne (šolsko delo je bilo v omenjeni prenovi podrejeno izključevalnosti interdisciplinarnega vidika, enostranskemu totalitarizmu), vsebinsko-inovacijske (črtanje vrednostne vzgoje iz VIZ-procesa, poudarjanje informacijskega znanja) in organizacijsko-funkcionalne (podrejanje šole birokratizmu) (Pediček, Ob prenovi šole, 1998). Pripravil je na znanstvenih podlagah temelječe smernice za prenovo šole na Slovenskem ter jih izredno natančno opredelil v delih Pedagogika danes (1992) in Edukacija danes (1994). 

Ključne stične točke krepijo človekovo dostojanstvo

Frankl, Cohn in Pediček so s svojim življenjem, z nenehnimi stiki z ljudmi ter s trdim znanstvenim in praktičnim delom skušali človeku vrniti dostojanstvo. Živeli so v istem obdobju, ampak na različnih koncih sveta. Med njimi lahko najdemo kar nekaj skupnih točk: 

  • Celosten pogled na človeka, pri čemer ne gre za vsoto nekih lastnosti in danosti, temveč za integrirano, celovito, v sebi povezano in nedeljivo osebnost. 
  • Poudarek na smiselnosti življenja, dela, odnosov, kar daje človeku moč; življenje je samo po sebi smiselno, vsakdo naj vsakodnevno išče in živi smisle v vsakdanjih nalogah, ki mu jih daje življenje. 
  • Pomen svobode in osebne odgovornosti – posameznik (naj) ima svobodo izbire, vendar so odločitve tudi odgovornost, s tem povezane pa posledice. 
  • Zavedali so se pomena vzgoje ter na tem področju delovali. 
  • S terapevtskim oz. pedagoškim delom so mnogim pomagali vrniti dostojanstvo; pomagali so krepiti duševno zdravje, samospoštovanje in sposobnost soočanja z različnimi življenjskimi situacijami. 
  • Poudarjali so pomen povezanosti med ljudmi, skrb posameznika za družbo in soodgovornost. 
  • Bili so široko razgledani in so imeli znanje različnih strokovnih disciplin.
  • Ustvarili so nove koncepte dela ter vrsto strokovnih in znanstvenih del. 
  • Prispevali so pomemben delež tudi na področju šolstva in izobraževanja učiteljev.  
S svojim življenjem, z nenehnimi stiki z ljudmi ter trdim znanstvenim in praktičnim delom so skušali vrniti človeku dostojanstvo. 

Za življenje

Frankl, Cohn in Pediček so doživljali stiske vojnih in povojnih grozot, omejeno jim je bilo strokovno delo, zato ker ni bilo v skladu s takratno politiko. Toda našli so pot, borili so se za človeka, za spoštovanje njegovega dostojanstva, za življenje. V tesni povezanosti z ljudmi in jasnem prepričanju, da je človek celostno bitje, ki je že zaradi tega, ker je človek, vreden vsega spoštovanja, so oblikovali strokovne podlage, ki so še v današnjem času (ali pa posebej sedaj) tiste, iz katerih se lahko vsi učimo ter jim sledimo. Tega zavedanja smo v času, ko doživljamo neverjetno iskanje načinov, kako bi človeka ubijali (trenutno npr. splav, evtanazija, droge, digitalna tehnologija …), zelo potrebni.  

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 153, str. 54-56.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike