Vsak dobronameren Slovenec ali Slovenka lahko opazi, da opozarjanje svetega Janeza Pavla II. glede širjenja kulture smrti še kako drži

Da, kljub vsemu je s spreobračanjem in spreobrnjenjem k dobremu nujno treba začeti pri sebi.

Uboj je ne samo mogoč, ampak je tudi nujen, npr. ko z drugimi metodami ne moremo zaščititi ali rešiti življenja, svojega ali bližnjih.

V Cerkvi bi se morali bolj odločno, glasneje in agresivneje postaviti na strani življenja. Za začetek opustimo lažniv besednjak. Splav ni naravni splav. Umetna prekinitev nosečnosti ni splav. "Splav" ni prekinitev nosečnosti, ampak njeno končanje. Za vedno. Pri tem ena oseba umre. V nekaterih primerih v grozljivih mukah. "Splav" je "umor pred rojstvom". Evtanazija je prav tako umor. Umor bolnega, ostarelega, odvečnega, revnega, prizadetega, zapuščenega ... človeka. Ali pa kakšnega malo po pomoti.

Zelo se strinjam s člankom. Če pa poskušam biti nekoliko optimističen, mislim, da to ne velja za celotno našo družbo, samo za nekatere družbene skupine. Nekatere družbene skupine bodo pač propadle, ker ne bo otok. In če sem nekoliko ironičen, to je naravna selekcija. Kot dolžnost nas kristjanov vidim pa predvsem to, da ostanemo zvesti in normalni. S tem bomo privlačni za naše potomce in tudi precej širše. Tisti, ki širijo kulturo smrti pa bodo čedalje bolj obskurni in smešni.

Odlično povedano dr. Kavčič! Prav bi bilo naglasiti, da morilce ob splavih in evtanaziji na koncu čaka Božja sodba, in strašno je, pasti v roke jeznega Boga.

Papeža Frančiška sploh ni treba branit. Ker je izreden človek in dušni pastir in vsega spoštovanja vreden. Seveda ima pri vprašanju spoštovanja življenja enaka stališča kot sveti Janez Pavel. Celo pred krščanstvom je ta enak odnos do življenja gojil in učil oče moderne medicine Hipokrat. Levica je nekoč vsaj deklarativno iskala motivacijo v podpori ubogim prikrajšanim, zatiranim. Danes je pri njih težko opaziti še kaj drugega kot hedonistično dekadenco in promocijo
kulture smrti

Treba bo počakati še par desetletij, pa bo islam pri nas naredil red.

Poznam gospo v zrelih letih, ki se je zelo zavzeto šla svoje "reproduktivne pravice". Zelo v redu gospa sicer. Ne bi imela otroka - ko je bilo pa prepozno, bi ga pa imela. Ni ratalo. Oploditev z BMP pa pri nas za samske ženske brez partnerja ni možna. Tiho spremljam njeno bolečino in bolečino njene mame. Ni otrok, ni vnukov. Ampak zdaj sta po njuno kriva referendum in g. Primc, ne zgrešena življenjska pot. Dekleta, ne nasedajte lažni svobodi in "reproduktivnim pravicam".

Prav z vsakim stavkom dr. Kavčiča se lahko strinjam. In treba je reči, da Frančišek v tem zvesto sledi JP II. (Odprtost Cerkve za istospolne nikakor ne pomeni odprtosti za teorijo spola ipd., kar bi mu radi nekateri podtaknili. Saj je to teorijo sam tudi izrecno večkrat zavrnil,) Vprašati se pa velja, kako iz te zagate in kako je Zahod prišel tako daleč in tako nizko. Kaj lahko - razen tega, kar je povedal že dr. Kavčič - Cerkev naredi danes? In kaj bi lahko bila naredila bolje nekoč, pa ni? Seveda gre v bistvu za odmik od Boga in za češčenje posvetnih malikov, ki v skrajni konsekvenci pripelje do kulture smrti. In ta odmik je prišel tako z do skrajnosti prignanim liberalizmom, kot tudi prek treh velikih evropskih totalitarizmov. Če gledamo zgodovino 19. stoletja vidimo, da je Cerkev tedaj sicer prav slutila, da lahko porajajoči liberalizem zaide v skrajnosti, v tem je bila preroška, A hkrati se je upirala tudi vsemu tistemu, kar je takratni liberalizem prinašal dobrega in kar danes Cerkev sprejema: svoboda vesti, svoboda veroizpovedi, nepovezanost svetne oblasti s Cerkvijo itd. Torej, Cerkev ob zori modernizma ni znala prav razločevati med zrnom in plevelom, ter je hkrati nastopala s pozicije moči, zato slabega v liberalizmu 19. stoletja ni mogla ustaviti. Tudi danes se nam dogaja nekaj podobnega. Tudi danes Cerkev pravilno in preroško svari pred kulturo smrti, kot izredno nevarnem elementu postmoderne. Toda hkrati ni zmožna v jeziku tega časa postreči z jasno izdelano in celovito krščansko antropologijo, ki bi znala (tako kot je krščanstvo prvih stoletij naredilo s pogansko antično filozofijo) dati zadovoljujoč, prepričljiv krščanski odgovor na izziv vsesplošne viktimizacije najrazličnejših manjšin, na popolno dominacijo vprašanja pravic Posameznika in skupinic ter enako obsedenostjo z identiteto, na ustvarjanje novih absolutnih tabujev Narave z veliko začetnico, na vse večje število ljudi, ki niso ne verni in ne neverni ipd. Cerkev si mora priznati, da se je razvila neka nova paradigma, kjer je namesto vprašanja dobrega in slabega ter vprašanja odnosa med človekom in Bogom, v ospredju predvsem vprašanje Posameznika, torej nek novi Prometej, le da se ta sploh več ne ukvarja z bogovi (kaj šele z Bogom). Nad tem smo lahko seveda upravičeno zaskrbljeni, ne gre pa se temu posmehovati in v celoti teh občutljivosti zavračati, ali le zviška zamahovati z rokami. Cerkev mora v prvem koraku za te nove senzibilitete pokazati razumevanje, v drugem koraku pa podati življenjske in konkretne odgovore, utemeljene seveda v razodetju. Lahko smo v marsičem kritični do (pogosto nerodnega in včasih zavedenega) Frančiška, priznati pa mu je treba, da se trudi delati prav to, vrsta konzervativnih kritikov pa bi najraje spet nastopala zgolj s pozicije moči in ex cathedra. Tudi JPII se je trudil podobno, a naloga danes je še veliko zahtevnejša. Poleg tega je JPII izdelal le teološke nastavke (npr. teologijo telesa), ki pa niso bili razvijani dalje. Tudi Benediktu je tu zmanjkalo časa. Kako pomembno bi torej bilo, da se v Cerkvi nehamo obkladati s konzervativci in progresiti, ampak raje poglejmo, kako naj v govorici, ki bo razumljiva današnjemu človeku, predstavimo krščanski pogled na človeka, pogled, ki je vedno resnica in usmiljenje hkrati. Tu nas čaka še veliko dela. A se hkrati tudi pripravljajmo na to, da bo naš nepopolni svet morda stoletje ali več pač postkrščansko - tako kot je svet že bil pred 2000 leti.

Čakam, kdaj bo hierarhična RKC, ne navadni verniki, iz lanskih 23 milijonov obresti iz denacionalizacije uredila vsaj en hospic. To me res zanima, Gabriel.
Ker od besed ni NIČ, štejejo dejanja. Lahko je moralizirati in govoriti. Prosim članek o tem, kako bodo naši verski veljaki porabili ta denar, ki pravzaprav sploh ni njihov, temveč od nas, vernikov. Ki nas pa nihče od njih nič ne vpraša.

Težki časi so, ko vera ostane edini glas razuma.

Zelo dobro zapisano. Manjka pa še pika na i, ki jo pa duhovnik RKC najbrž ne sme dati.
Za LGTB+ ter teorijo smrti je s svojo mlačnostjo soodgovoren tudi papež Frančišek. Še večja skrb pa predstavljajo kardinali, ki jih je ustoličil Frančišek. Ti bodo verjetno vodili politiko še večjega vsegliharstva, ki bo vodilo v še večje sesuvanje RKC.
Upanje daje Jezus, ki je Petru rekel, da njegove Cerkve peklenska vrata nikoli ne bodo zmagala. Kar dokazujejo tudi preporodi Cerkve po pokvarjenih papežih v srednjem veku.